Polje politične bitke se ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali program svoje stranke. Za politika pri tem ne velja nobena oblika tržne konkurence, saj je politik v navidezni konkurenci s politiki iz drugih strank. To dejansko pomeni, da politiki – nasprotno od posameznika, ki na primer proizvaja avtomobile, ki jih mora prodati na trgu – večinoma ne trpijo konkurence drugih politikov. Politiku so konkurenca zgolj in samo vplivi drugih politikov na javno mnenje. Ko drugi politik s svojimi argumenti ”zmaguje” v politični tekmi, je to za prvega politika dejanska konkurenca. Gre torej za izrazito omejeno konkurenco, v kateri je bistvenega pomena, da si politiki medsebojno ne konkurirajo na temelju objektivnih lastnosti in konkretnih ponudb. To pomeni, da v politiki ne obstaja konkurenca, utemeljena na objektivni vrednosti politikov oziroma njihovih programov. Ravno nasprotno, na polju političnega si med seboj konkurirajo le pojavne oblike konkurenčnih ponudb in tistih, ki jih ponujajo.
Politiki v današnji potrošniški demokraciji(1) v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali objektivnih rezultatov. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo ali kaj je stranka na oblasti dosegla in kaj ne. To, kar zares šteje, je uprizarjanje ”uspešnosti”. Volivci v glavnem dovolijo, da jih politiki informirajo o sebi. Slednji morajo zato poznati vse želje, interese in pričakovanja volivcev. Kar se v tem primeru izraža v naivni brezobzirnosti volivcev, je temelj za tehnično ustvarjanje in lansiranje zaščitnih znakov in političnih simbolov. Za uspeh na volitvah je potrebna ”uspešnost” in ta začenja pri subjektivnih pogojih, povezanih z ustvarjanjem in lansiranjem njene podobe, ki je lahko resnična ali lažna oziroma navidezna.
V politiki imajo simboli dolgo zgodovino. Simboli sintetizirajo pomen za posameznika in mu pomagajo, da ga pripiše stvarem, s čimer zagotavlja podlago za delovanje družbe(2). Podobno simboli ohranjajo stabilnost družbe, kar je verjetno najbolj vidno na primeru učinkovitosti delovanja zakonov. V družbah, ki temeljijo na vladavini prava, so za ohranjanje reda v družbi pravzaprav potrebni le simboli teh zakonov. En sam policist lahko nadzoruje množico ljudi že s svojo navzočnostjo, ki simbolizira grožnjo zaporne kazni kot posledice kršitve zakonov, ki je dodatno okrepljena z našo predstavo o življenju za rešetkami. To je načeloma dovolj za ohranjanje reda in miru v družbi. Skratka, simbole, prej kot mehanizme prisile, razumemo kot učinkovite mehanizme za manifestacijo moči in vzpostavljanje avtoritete.
Najboljši dokaz o učinkovitosti simbolov ponuja klasična študija ameriških politologov, v kateri sta avtorja ugotovila, da ameriške simbole – kot so svoboda govora, demokratična vladavina večine in pravice manjšin – kot splošne spoštuje oziroma sprejema med 94,7 in 98 odstotkov anketirancev(3). Vendar se je ta na videz vsesplošni konsenz o vrednotah izkazal kot vprašljiv, ko so bili anketiranci neposredno vprašani, ali bi dovolili protiverski govor v skupnosti, v kateri živijo, in ali bi dovolili, da na volitvah izbrani komunisti prevzamejo oblast v državi. Čeprav so abstraktna načela v družbi utrjena, se torej ljudje raje odločajo na podlagi posameznih vprašanj kot na podlagi simbolov, kar pomeni, da je družbeni konsenz v teh primerih na trhlih temeljih. To je izjemno pomembno v luči ohranjanja enotnosti družbe, pri kateri so simboli na najbolj abstraktni ravni izjemno pomembni.
V totalitarnih ureditvah imajo politični simboli univerzalen pomen – so ozko interpretirani in široko sprejeti. Po drugi strani so v pluralnih demokracijah politični simboli dovolj dvoumni, da jim posamezniki sami lahko pripišejo pomen. Pri tem jim pomagajo množični mediji. Moč simbolov v politiki odraža dejstvo, da ljudje prej reagirajo na simbole kot na sporočila. Nejasen pomen oziroma široka možnost interpretacije političnih simbolov ljudem omogoča, da jih vidijo kot široko uporabne. Človeške potrebe, kot so varnost, tolažba, utrjevanje osebne identitete ali nacionalne zavesti itd., lahko zadovoljujemo prek simbolov. Še pomembneje je, da ljudje simbolom sami pripisujejo pomen – oziroma jih sprejemajo, kot jim jih posredujejo množični mediji – kar pomeni, da je z vsakim simbolom mogoče mobilizirati velike množice posameznikov. Še več; čeprav se ti posamezniki na politične simbole odzivajo različno, je vedenje, ki spremlja te odzive, lahko enotno.
Simboli lahko nastanejo na različnih koncih političnega sistema. Nekateri izvirajo iz vsakdanjega procesa socializacije. Izpostavljenost različnim simbolom in njihovim družbeno dogovorjenim pomenom v šoli in doma zagotavlja okvir za razumevanje simbolov, ki so v našem življenju pomembni. Izpostavljenost medijskim interpretacijam teh simbolov prav tako dodatno utrjuje njihov pomen. Za moderne družbe bi celo lahko rekli, da simboli ne morejo biti ustvarjeni brez sodelovanja množičnih medijev, ki verjetno v največji meri zagotavljajo njihovo učinkovitost v političnem procesu. To je še posebej očitno v času volilnih kampanj, v katerih imajo simboli več funkcij. Verjetno najpomembnejša funkcija simbolov v kampanjah je, da volivcem omogočajo enostavneje razumeti politiko. Če ne bi bilo simbolov, bi bila politika preveč komplicirana, preveč abstraktna in preveč kompleksna dejavnost, da bi se volivci lahko vključili vanjo. Tudi glasovanje na volitvah kot tako je v glavnem razumljeno kot simbolno dejanje.
Politični voditelji so prav tako pomembni simboli, ki volivcu lahko olajšajo volilno izbiro. Obstoječe znanje o političnem vedenju volivcev priča o naivnosti prepričanja, da ljudje politične voditelje kot take prepoznavajo zaradi njegovih ali njenih spretnosti, kot so inteligenca, znanje, moč ali druge značajske lastnosti. Figura in značaj političnega voditelja temeljita predvsem na odnosu med voditeljem in njegovimi sledilci v specifičnih okoliščinah. Subtilnost tega odnosa je odvisna od pripravljenosti sledilcev, da podprejo voditelja v zameno za izpolnjevanje določenih osebnih koristi, kar pomeni, da politični voditelj lahko vpliva na vedenje volivcev in ga usmerja samo v primeru, ko lahko v zameno za to izpolni njihove potrebe ali želje. Z drugimi besedami, politični voditelj ne postane nekdo na podlagi lastnosti, ki jih ima ali nima, ampak na podlagi specifičnosti situacije in odnosa, ki ga vzpostavlja z volivci s svojimi dejanji in izrečenimi besedami.
V takšnih okoliščinah politiki pri volivcih v glavnem vzbujajo psihološki interes posesivnosti. Čutni element zavaja volivca k tovrstnemu razmišljanju: če je podoba nekega politika, njegove izjave in oglasna sporočila všečna, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegov program imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje politike brez vsebine. Politika predstavlja čustveno pojavljanje uporabnih vrednot (Slovenija, Evropa, EU, 1991., vrednote osamosvojitve, preseganje ideoloških delitev, gospodarski preboj itd.), s pomočjo katerih se to, kar zaznavajo čuti volivca, vsebinsko ločuje od vsebine programov oziroma kvalitete določene politike, torej od njene resnične vrednosti. Več kot je čustvenih elementov, na katerih temelji manipulacija, bolj ti prihajajo do izraza. Slednje je slabost demokracije in obenem tudi njeno osnovno načelo.
(1)Scammell, M. (2014) Consumer Democracy: The Marketing of Politics. Cambridge: Cambridge University Press.
(2) Lasswell. H. (1948) The Structure and Function of Communication in Society. V The Communication of Ideas, ur. Lyman Bryson, 11 –129. New York: Herper.
(3) Prothro, J. W. in Grigg, C. M. (1960) Fundamental Principles of Democracy: Bases of Agreement and Disagreement . The Journal of Politics 22 (2): 276–294.
