O vojni in drugih demonih

Leta 1961 je Hannah Arendt spremljala sojenje nemškemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Opazila je, da so ljudje, ki so se po končanih vojnah udeležili sojenj zločincem – kakršno je bilo tudi sojenje Eichmannu ali denimo številnim zdravnikom in farmacevtom, odgovornim za množične smrti nedolžnih ljudi – sojenja zapuščali z neprijetnim vtisom, saj so bili zločinci čisto navadni, prisebni ljudje. Izraelski psihiater, ki je obravnaval Eichmannovo psihično stanje, je celo nekoliko šokiran dejal, da je Eichmann popolnoma normalen človek, ki je zgolj želel napredovati v svoji birokratski karieri in, ki je na marsikateri ravni celo bolj normalen kot on sam, ki ga je obravnaval. Kljub temu, da danes velika večina ljudi še vedno meni, da lahko zlo povzročijo zgolj nekakšne pošasti in demoni, ne pa ljudje, nam Hannah Arendt na primeru Eichmanna pokaže, da zla ne povzročajo t.i. pošasti, temveč povsem navadni posamezniki, ki brez kritičnega premisleka in kančka samorefleksije sprejemajo družbena določila in izpolnjujejo ukaze ter ukrepe, ki jih določajo oblasti oz. nadrejeni. Človek hitro podleže (izrednim) razmeram svojega časa, ki se kažejo kot naravna danost in ne zmore si več predstavljati »kaj bi se zgodilo, če bi bilo nekaj drugače, kot je«, s tem pa nevede postane nepogrešljiv člen tistega, kar sicer smatra za problematično. In tako kot smo bili priča zlu holokavsta, smo danes ponovno priča zlu, ki je posledica vsakdanje nepremišljenosti in »nezmožnosti« ljudi, da bi prevzeli odgovornost za svoja dejanja, na dnevni ravni. Hannah Arendt je ta fenomen poimenovala banalnost zla in zastavlja se nam vprašanje, ki je zopet aktualno: 

Nas torej zgodovina res vedno znova uči, da se ljudje, narodi in vlade iz zgodovine nikoli niso ničesar naučili, in da nikoli niso niti upoštevali, kaj šele delovali na podlagi sklepov, izpeljanih iz zgodovinskih lekcij, o čemer je govoril že Hegel? 

Pri iskanju odgovora na to vprašanje naletimo na nekaj imanentno človeškega – človek je namreč zoon politikon, politična žival, ki je za razliko od drugih živali obdarjena z lógosom. Lógos pomeni besedo, izjavo, pa tudi razum in sposobnost razmišljanja, in v kolikor človeku odvzamemo sposobnost razmišljanja, le-ta postane čredna žival, ali še huje – homo homini lupus, volk, ki ne ogroža zgolj samega sebe, temveč tudi vse ostale pripadnike družbe. Vprašanje, ki si ga človeštvo vedno znova postavlja, moramo torej formulirati drugače; zgodovina nas resda uči, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči in da se zgodovina ponavlja, ugotoviti pa moramo zakaj in kdaj (lahko) pride do te ponovitve? Hannah Arendt pravi, da se zlo kot »ponovitev zgodovine« zgodi v trenutku, ko se posameznik ali celotna družba odpove mišljenju, in ni naključje, da tudi obstoječa neoliberalna kapitalistična ideologija svojo realnost neutrudno gradi na odsotnosti mišljenja, s tem ko ves čas izjavlja: »manj je treba misliti«! Mišljenje je namreč najbolj nevarna oblika delovanja, celo »bolj nevarna od atomske bombe«. 

Misliti manj in na način, ki ga predpisuje vladajoča ideologija, pa ustvarja nekakšno novo mišljenje, novorêk, ki ga Orwell v knjigi 1984 uporabi kot prikaz novega načina razmišljanja, ki ima nalogo, da uniči vse druge oblike mišljenja. Mišljenje kot tako izgubi svojo substanco oz. naboj in postane mehansko, naučeno in ne gibko ter poglobljeno. Zlo pa se v družbi lahko udomači v trenutku, ko na oder stopi ena in edina resnica, ki se kaže kot posledica pravilnega načina mišljenja, medtem ko je vse drugo označeno za škodljivo in mora biti zatrto, prepovedano in onemogočeno. Obstoječa družbena ureditev tako ne potrebuje mislečih ljudi, temveč odtujene posameznike, ki prav tako kot Eichmann, zgolj opravljajo svoje delo, sledijo določeni ideji in se ne sprašujejo o ustreznosti ali neustreznosti svojega delovanja, ki pa ima vedno politične posledice. 

Hannah Arendt pravi, da je kritično mišljenje – mišljenje, ki pomeni prekinitev samoumevnosti, ki se kažejo kot naravna danost – nujen predpogoj za osvoboditev razsodne moči, ki človeka vodi k razsojanju o silah preteklosti in prihodnosti. A kot pravi de Tocqueville, v trenutku, ko preteklost ne razsvetljuje več prihodnosti, človek izgubi svojo vez s preteklostjo in »človeški duh prične korakati skozi temo«.  

V današnjih časih se zopet zdi, da se prebujajo »demoni« in zanimivo je, da je že Rabindranath Tagore opazil, da se velike države Zahoda vselej pripravljajo na takšno ali drugačno vojno; v sistemu neoliberalnega kapitalizma vojne namreč niso nekaj izrednega – v smislu nepotrebnih agresij – temveč so vojne in katastrofe zaželene, saj so že same po sebi izredno donosen trg. Prav tako pa se obstoječa družba nikoli ni izrekla proti vojnam ali nasilju v celoti, temveč je zgolj določila katere vojne so upravičene in katere ne; katera resnica je sprejemljiva in katera ne; katero zlo je vredno obsodbe in katero ne. In če bi pravilno razumeli besedo vojak, ki izhaja iz besede soldarius in označuje nekoga, ki je plačan, bi tudi opazili, da je vojak pravzaprav plačanec in nekakšen suveren borec; njegova vloga ni misliti in reflektirati svoje pozicije, temveč delovati na način, kot to od njega pričakuje delodajalec. Vojak svojega življenja torej ne tvega za nek višji osebni cilj, temveč zaradi tega, ker za to prejme plačilo. V tem oziru se vojak, ki gre v boj, po svoji vlogi skorajda ne razlikuje od denimo nekega uradnika, ki nekomu s slabim socialnim položajem zavrne pravico do socialne podpore. Oba sta zgolj zaposlena v službi oblasti, ki ju financira in oba zgolj opravljata svoje delo, torej funkciji, ki ju je zanje razpisala oblast, ne glede na to ali ti funkciji povzročata dobro ali zlo. 

Danes živimo v času permanentne vojne; nahajamo se v družbi preživetja. Na globalni ravni smo priča popolnoma negotovemu in nepredvidljivemu stanju in razmeram, kjer eno izredno stanje v hipu lahko nadomesti drugo, kar med ljudmi povzroča vse večji kaos, strah in negotovost. V družbi vlada vsesplošna dezorientacija, ki jo je sprva prebudila pandemija smrtonosnega virusa, ki je kar dve leti usmerjala, omejevala in determinirala naša življenja in se je nepričakovano »končala« praktično čez noč, tik preden so se oglasile vojne sirene. Kot piše Naomi Klein, se po kolektivnih šokih – vojnah, terorističnih napadih, naravnih katastrofah, pandemijah, itd. – pojavi močna individualna in kolektivna dezorientacija, ki jo oblast izkoristi za vpeljavo določenih ukrepov ter vrednot, na katere ljudje sicer nikoli ne bi pristali, a kljub temu zelo hitro postanejo temelj določene družbe. In včasih, v kolikor določena šok terapija ni ustrezno izrabljena in ne prinese pričakovanih rezultatov ter posledično tudi ne uspe zatreti množičnega odpora, ki se v času kriz vselej pojavi, je potrebno šok terapijo nadgraditi; šoku Covid pandemije je tako sledila vojna napoved, tej vojni pa zvesto sledi še tista druga, ekonomska vojna, ki bo, ob nadaljevanju tendenc zadnjih desetletij, (ne)posredno poskusila vpeljati vse tiste procese (privatizacije) in sporazume, ki so bili v demokratičnih časih zavrnjeni. 

Kot pravi de Sousa Santos, bomo morali, če bomo želeli živeti v človeka vredni družbi, zopet vzpostaviti kritično mišljenje kot podlago za življenje, neposredno bomo morali nasloviti ter izzvati tri ključne metode dominacije, ki prevladujejo v današnji družbi ter vedno znova generirajo zlo: kapitalizem, kolonializem in patriarhat.