Afrika je bila stoletja celina, nad katero so imele druge države vladavino in jo v veliki meri tudi izkoriščale. Natančneje, evropski imperiji so afriško celino skoraj v celoti osvojili do 19. stoletja. Danes pa so stvari nekoliko drugačne, saj Evropa in/ali Evropska unija (EU) dejansko izgublja svoj vpliv na afriški celini. Razlogi za slabe bilateralne odnose med afriškimi državami in njihovimi nekdanjimi kolonialnimi metropolami so precej očitni. Vendar si številne evropske države prizadevajo za nov začetek boljših odnosov z Afriko.
Razloge za precej slabe odnose med Evropo in Afriko gre iskati v evropskih kolonialnih osvajanjih, ki so tako silovito posegla v afriško zgodovino. Osvajanje Afrike je bilo za evropske imperije eden izmed pomembnih elementov v poskusu zagotavljanja prevlade nad celotnim svetom. Za afriško zgodovino pa je pomembno, kaj so Evropejci počeli na celini ter kako sta njihova prisotnost in ravnanje vplivala na afriške družbe, ki so se do tedaj razvijale samostojno. To je bila ključna prelomnica v zgodovini evropskega vpliva na Afriko in njeno zgodovino. Portugalska ekspanzija v 15. in 16. stoletju ob obalah tropske Afrike je drugim Evropejcem, ki so imeli večje pomorske sile in gospodarsko moč kot Portugalci, pokazala, da je stik z Afriko lahko dobičkonosen. Do konca 16. stoletja so lahko tudi zahodni Evropejci po portugalskem zgledu videli, da Afrika zanje ni pomembna le kot vir zlata ali začimb, še manj kot le ozemlje, kjer bi se lahko širilo krščanstvo. Afrika je postala pomembna, ker so lahko tam pridobili sužnje za izkoriščanje Amerike. Sčasoma je Evropa iz tega sistema črpala dovolj moči in zagona, da je pridobila politični nadzor nad celotno Afriko. Te so iskali predvsem v Ameriki, in sicer zaradi plantažnega kmetijstva, ki ga je v Ameriko uvedla Evropa. Po berlinski konferenci leta 1884 in zaključku boja za Afriko lahko govorimo o dokončni razdelitvi celotne Afrike med sedem največjih evropskih imperialnih sil. Ta konferenca je bila jasen prikaz geopolitičnega procesa in tekmovanja med evropskimi državami, kdo bo zasedel več ozemlja v Afriki. Afriški celini so dolgo časa vladale evropske države s cilji, da jo raziščejo, pridobijo naravne vire ter uvažajo ceneno delovno silo.
Evropske države in Afrika sta bili prepleteni skoraj celotno zgodovino, vendar so se prvi neposredni odnosi med Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS) in Afriko začeli šele leta 1957 s podpisom Rimske pogodbe. Francozi so v Rimski pogodbi skupaj s svojimi petimi partnericami želeli določbo o »združenju« vseh tistih čezmorskih ozemelj, predvsem v Afriki, ki so povezana z državami članicami. Ključni dejavnik je bila potreba po skrbi za interese afriških ozemelj. Šlo je seveda za zadnje poskuse ohranitve kolonialnih teritorijev v Afriki in to v obdboju, ko so se že začeli procesi dekolonializacije. Po zelo dolgem obdobju neposredne podrejenosti evropskim državam so v drugi polovici 20. stoletja afriške države, po dolgih in krvavih bojih za neodvisnost in sedaj oblikovane v države, začele svojo pot neodvisnosti. To se je izkazalo za zelo težko in zahtevno nalogo predvsem zaradi ohranjanja položaja ekonomskega izkoriščanja, ki ga ni prekinila pravnoformalna neodvisnost.
Slabe odnose med afriškimi državami in EU sta v zadnjem desetletju dobro izkoristili Rusija in Kitajska, ki sta v na afriški celini iskali poslovne priložnosti. V gospodarskem smislu se afriške države vse bolj zanašajo na ugodna posojila in dokončane projekte, ki sta jih doslej izvajali Rusija in Kitajska. Afriške države se s pomočjo Rusije in Kitajske učinkovito spopadajo s problemi infrastrukture, oskrbe z energijo, vojaških virov itd. Iz tega razloga sta Kitajska in Rusija dosegli določeno stopnjo odvisnosti afriških držav od njunih posojil in financiranj. Evropska unija pa svoja financiranja pogojuje z demokratičnimi načeli in vrednotami, ki jih promovira. Afriške države si tega v hitrem časovnem roku ne morejo privoščiti, zato se obračajo k nevarnejšim, a hitrejšim in takojšnjim posojilom Rusije in Kitajske. Glede na to, da Kitajska že velja za največjo afriško dvostransko trgovinsko partnerico, se zna zgoditi, da se bo trgovinski vpliv Kitajske v Afriki še povečal.
Šele v zadnjih letih je EU začela razmišljati o učinkoviti strategiji in se podala v tekmo z drugima dvema akterjema. Kljub tej zapoznelosti je EU prevladujoč akter v trgovinskem poslovanju v Afriki, saj trgovanje z EU predstavlja več kot 34 % celotne afriške trgovine. Vendar, kar zadeva tuje investicije v Afriki, EU trenutno krepko zaostaja za Kitajsko. Po drugi strani pa je vse več afriških držav začelo zavračati kitajske kredite zaradi načina njihovega odplačevanja in zaradi kitajske posojilne politike. Poleg tega se tudi afriške države izogibajo naložbam in posojilom iz Rusije, ker Rusi s temi naložbami marsikdaj podpirajo avtoritarne voditelje, kar ni v skladu z dolgoročnimi cilji afriških držav, tj. demokratizacijo in končanjem vojaških spopadov. Zato ima EU edinstveno priložnost, da se pokaže kot zaupanja vredna vlagateljica in si z varnimi naložbami pridobi naklonjenost afriških držav. EU mora svoje dobro premišljene naložbe postaviti ob bok kitajskim naložbam, ki jih ponuja pod izjemno ugodnimi pogoji, predvsem pa jih mora usmeriti v pomoč afriškim državam in njihovim prebivalcem, brez skritih pasti ali interesov. Na ta način se bo EU izkazala kot kredibilen partner in pomagala afriškim državam v njihovih tranzicijah v demokratične družbe.
Uradno najvišje politično sodelovanje med EU in afriškimi državami se je začelo leta 2000 s prvim vrhom EU-Afrika v Kairu. Ta koncept vrha EU-Afrika se je nadaljeval vse do danes in zagotovil prostor za sodelovanje in izmenjavo med EU in afriškimi državami. Poleg tega je bila EU vzor Afriški uniji, ki se vse bolj zbližujeta in poglabljata sodelovanje. Vendar pa je za poglabljanje partnerskega sodelovanje med afriškimi državami in EU ključno, da pride do opustitve prakse ekonomskega izkoriščanja in neokolonialnih odnosov odvisnosti.
