K sreči večina Evropejcev tega opomnika ne potrebuje. Niti ga ne potrebujejo voditelji zahodnih držav, ki so ob Putinovi invaziji na Ukrajino presenetljivo enotni, kljub dolgoletnim naporom ruskega predsednika, da s kibernetsko vojno to enotnost razgradi. Vseeno pa je moč v zahodnih evropskih državah zaznati manjšinski argument, da je za Putinovo invazijo na Ukrajino v resnici kriv NATO oziroma Američani, ker da s svojo širitvijo na vzhod ogrožajo Rusijo. Kljub temu, da gre za manjšinsko mnenje, se manifestira v različnih pojavnih oblikah in ideoloških barvah, vsem pa je skupno, da noben od teh argumentov v dani situaciji pač ni na mestu.
Širitev NATO zavezništva na vzhod se ne dogaja, ker želijo Američani okupirati največjo jedrsko silo na svetu, v kar je Putin menda prepričal dobršen del populacije, drži pa, da želijo preventivno zamejiti potencialno grožnjo, ki jo predstavlja Putinova vojska. Kot kaže z dobrim razlogom; tudi jaz sem bil presenečen, da so imeli Američani glede nečesa prav. Drži tudi, da Američani zasledujejo interese v regiji, predvsem ekonomske, šele potem obrambo demokratičnih vrednot, ali kaj. A vendar, širitev se dogaja predvsem zato, ker vzhodno-evropski narodi Rusijo – sploh pa Rusijo pod vodstvom Putina – zaradi zgodovinskih razlogov dojemajo kot primarno varnostno grožnjo in ker jim je jasno, da jim sprejetje (ne nasilna aneksija) v zahodno sfero vpliva omogoča neprimerno boljši način življenja in višji življenjski standard, njihovim otrokom pa boljšo prihodnost kot jim bo kadarkoli na voljo pod Putinovo sfero vpliva. Z vojno v Ukrajini je manko kakršne koli kompetitivne vizije Putin tudi dokazal. Preteklost, prihodnost in sedanjost torej narekujejo državam bivšega sovjetskega prostora, da iz tega prostora čimprej pobegnejo.
Kar se raznih imperializmov tiče, bi jaz na mestu Ukrajincev tudi vzel tistega, ki za pridružitev zahteva široko podporo ljudstva, kot tistega, ki pride v državo s tanki in meče kasetne bombe na to isto ljudstvo (kar je, mimogrede, vojni zločin). Vraga, tudi če bi bil Rus, bi Vladimirja Putina takoj zamenjal za kakšen dodaten Starbucks na ulicah Moskve. Pumpkin spiced latte nudi boljši življenjski standard kot Putin, brez da bi ogrožal suverenost in teritorialno integriteto Rusije. In tudi če bi me skrbela erozija narodne kulture zavoljo zahodnih vplivov, bi lahko v ameriško kavo še zmeraj zlil en štamperle vodke. Čeprav glede na to, kako so ljudje stali v vrstah za McDonalds, preden so zlati loki za njih zaprli svoja vrata, morda nekaj pove o preferencah ruskega ljudstva, ne glede na Putinove javnomnenjske ankete. A ruski državljan nima nikakršnih demokratičnih vzvodov, s katerimi bi vplival na politični sistem v lastni državi, o čemer pričajo tudi nedavni protivojni protesti, da ne omenjamo medijskega mrka, ki prepoveduje vojni reči vojna. (Primerjajte s protesti proti in medijskim poročanjem o iraški ali afganistanski vojni, na primer.) Največja, celo edina, prepreka med ruskim državljanom in kolikor toliko svobodnim življenjem pač ni NATO – ampak Vladimir Putin. In isto zdaj velja za ukrajinskega državljana.
Skratka, splača se vprašati, ali NATO in Zahod res predstavljata grožnjo ruskemu ljudstvu in suverenosti Rusije, kot svojim državljanom zatrjuje domnevno patriotski Putin, ali pa predstavljata grožnjo Putinovi Rusiji in njegovemu mafijskemu državnemu aparatu.
A v kolikor se Putin počuti ogroženega s strani zveze NATO, ima na voljo povsem moralno sprejemljivo obrambno strategijo, in sicer ponuditi vzhodno-evropskim državam boljše življenjske pogoje, višji življenjski standard, večjo varnost pod svojo sfero vpliva, kot bi jih imele te države na voljo pod “zlobnim” zahodnim imperijem. V tem primeru ima kot vodja svetovne velesile lahko kolikor hoče blažilne cone med njim in svojimi namišljenimi sovražniki. Ampak ali ima kdo kakršne koli iluzije, da je Putin to zmožen ponuditi? Če bi bil, te vojne ne bi bilo. Invazija na suvereno in neodvisno državo ter pobijanje civilistov v njej pa pač ni moralno sprejemljiva strategija; kot to ni bila ameriška invazija na Irak, če želite zadostiti “kaj pa oni” ugovoru. In mimogrede, Putin trdi, da so Ukrajinci in Rusi v bistvu “isti narod.” Sledeč tej teoriji torej trenutno za namen zaščite Rusov pred zunanjim sovražnikom pobija…Ruse? Precej nenavaden patriotizem.
Kljub temu nekateri ljudje ali prikimavajo Putinu, čeprav so bili vsi njegovi nedavni javni nastopi polni strateškega zavajanja in zgodovinskega revizionizma, ali pa pravijo, da ubogi avtokrat ob imperialističnih apetitih NATO pakta ni imel druge izbire, kot da pobija ženske in otroke v sosednji državi. S tem dejansko pravijo, da ukrajinski državljan, ki si želi demokratično participacijo v lastni državi, varnost pred zgodovinsko agresivno Rusijo, ter upanje, da bodo njegovi otroci lahko živeli bolje, kot živi sam, pač nima te iste pravice in privilegija, ki smo ju imeli mi sami, ko smo se o tem demokratično odločali leta 2003. Češ, geografska lega njihove države jim ne daje niti pravice do nacionalne varnosti, medtem ko so Putinove varnostne skrbi bojda utemeljene in razumljive. Karkoli že NATO pomeni kje drugje po svetu, za Ukrajino pomeni predvsem varnost pred leviatanom na vzhodu, ki se v preteklosti ni izkazal kot dobrohoten bratski narod, ampak vse prej kot genocidni imperator (spomnimo na Holodomor). Zanimivo, s kakšno lahkoto lahko nekateri ljudje pod varnim zavetjem NATO letal obsodijo 44 milijonov ljudi na brezizhodno revščino in jih tako rekoč žrtvujejo na oltarju “globalnega varnostnega ravnovesja.”
(Na hitro o tem ravnovesju: dolgo časa je bilo to ravnovesje sredi Berlina in južno dol prek Evrope. Danes v državah vzhodno od te ločnice ne bo slišati veliko teorij o tem, kako je NATO kriv za Putinova dejanja. Potem je bilo ravnovesje naenkrat nekje na vzhodni poljski meji, pa se globalni red ni zrušil. S pridružitvijo baltskih držav je bilo ravnovesje že na ruski meji, pa tudi ni nihče napadel Rusije, kljub njenemu šibkemu obrambnemu položaju. Zdi se, da je “globalno varnostno ravnovesje” precej fleksibilno, hočem reči.)
Potem je tu še navidez zmeren in real-političen argument, da bi lahko Ukrajina vsaj delno popustila ruskim zahtevam in se obvezala k nevtralnosti, nato pa se počasi približevala Evropi, kar prav tako legitimira Putinovo invazijo. Za primer dobre prakse iz tega naslova se seveda ponujata Švedska in Finska, obe nevtralni in obe visoko razviti EU državi. A splača se omeniti, da ima za razliko od nordijskih držav Ukrajina to geostrateško smolo, da so pri njih nedavno odkrili nahajališča naravnega plina, s katerimi bi lahko na evropskem energetskem trgu konkurirala Rusiji, ki je do sedaj uživala profitabilen status edine petro-države na kontinentu. Tudi če se Ukrajina obveže k vojaški nevtralnosti, obstajajo ekonomski razlogi, zaradi katerih bo Putin želel Ukrajino ohraniti karseda revno in nezmožno razvijati kapacitete za črpanje tega resursa (kar je z aneksijo Krima in podporo separatistom v Donbasu počel zadnjih osem let), obenem pa s čim strožjim nadzorom nad ukrajinskim političnim sistemom poskrbeti, da tudi zahodne korporacije ne ponudijo tovrstnih uslug (kar je počel pred Majdanom). Kapitulacija in obveza k nevtralnosti tako Ukrajini ne omogočata ne približevanja Zahodu (npr. v obliki članstva v EU), ne izboljšanja življenjskega standarda.
Nazadnje, predvsem na zahodno-evropskem levem političnem polu se pojavlja argument tipa “Putin je avtokrat, ampak”. Tovrstni argument sicer obsoja Putinovo invazijo, podpira protivojne proteste, a obsodba izzveni kot disclaimer, ki mu sledi ista zgodba o ameriškem imperializmu, ki je spremljala vse ameriške vojaške intervencije do sedaj, čeprav, kot rečeno, NATO trenutno ne meče bomb na evropske civiliste. Saj dejstva, ki jih navajajo, niso nujno napačna, samo moralnih prioritet ne razumem najbolje. Biti konsistenten in načelen ne pomeni še naprej obsojati NATO zavezništva, ko Putin bombardira otroške bolnišnice v Ukrajini. Biti konsistenten pomeni obsoditi Putina, kot smo prej obsojali vojne ZDA, in podpreti ukrepe, ki bodo njegove načrte ustavili, četudi to v danih okoliščinah pomeni podporo zvezi NATO ali našim lastnim evropskim voditeljem, nad katerimi smo sicer vsi tako razočarani. Konec koncev tudi ameriške vloge v jemenski vojni nismo pospremili z argumentom, da gre za nesprejemljivo humanitarno katastrofo, “ampak saj je tudi Putin naredil invazijo na Gruzijo par let prej.” Ne, konsistentno smo obsojali bombardiranje civilistov z droni, brez kakšnih “kaj pa oni tamle” argumentov. Vsaj upam, da smo. Kar predlagam je, da se Ameriki posvetimo, ko bo Amerika počela imperialistične reči, in širjenje zavezništva v države, ki si te širitve same še kako želijo, se pač ne kvalificira.
Vse to seveda ne pomeni, da nas zahodnih držav ne čaka precej gledanja v ogledalo. Tudi naš lasten demokratični deficit, oligarhične težnje, neo-kolonializem in militaristično pustošenje po Bližnjem Vzhodu ter drugod so omogočili Putinu strateško pozicijo, iz katere je lahko udejanil svoj večletni načrt. V njegovem mafijskem državnem aparatu smo žal soudeleženi; vse luksuzne nepremičnine v Sankt Londonburgu pričajo o tem. A ne morem mimo opazke, da nekateri ljudje, ki jih ameriški imperializem nikoli ni pretirano motil – še več, vsak dan uživajo privilegije le-tega – zdaj relativistično kažejo s prstom na NATO ali pa kaj čisto tretjega, npr. situacijo v Palestini. Kdo ve, morda se kmalu spomnijo tudi nezaslišanega dejstva, da je Julian Assange še vedno zaprt v londonski ječi, ker nam je povedal nekaj, kar je bilo res. A vsaka tovrstna samo-refleksija pomeni zgolj nov prizor na televiziji, v katerem vojaki s ceste umikajo trupla štiričlanske družine z dvema majhnima otrokoma, ki jim ni uspelo ubežati Putinovim bombam.
Ukrajinci zdajle nimajo časa za naše gledanje v ogledalo.