Paradigmatske spremembe in krize: kapitalizem, gospodarstvo in regulacija države

Pri odzivanju na krize kapitalizma se vloga kapitalistične države v odnosu do regulacije gospodarstva spreminja. Šele velike krize – finančne, gospodarske, vojaške, zdravstvene – dejansko pripeljejo do paradigmatskih sprememb v kapitalizmu. To je stalnica, ki se vleče že vsaj od 20. stoletja naprej. Velika kriza tekom prve svetovne vojne in imperialističnega bojevanja za resurse je rezultirala v prvi socialistični revoluciji v Rusiji leta 1917. Ta dogodek je imel vpliv na celoten svet, saj so po tem dogodku različne države in vladajoči razredi iskali načine, kako preprečiti možnost socialistične revolucije in razlaščanje najbogatejših. 

Prva kriza, ki je razkrila moč kapitalistične države v odnosu do regulacije gospodarstva in ki je tudi ponudila dva različna odgovora na strah pred revolucijo, je bila velika kriza 1929. Šlo je za izjemno pomemben dogodek, saj je v ZDA in v Evropi izzval dva povsem različna odziva. V ZDA so postopoma začeli uvajati keynesianske politike New Deal-a zaradi zagotavljanja oživitve gospodarske aktivnosti, dokončno pa so iz krize izšli šele z zagonom vojaškega gospodarstva tekom druge svetovne vojne. V Evropi, specifično v Nemčiji in še prej v Italiji, pa je prišlo do vzpona naci-fašizma, kot specifičnega projekta reševanja kapitalizma vladajočih razredov teh držav in politike. 

Po koncu druge svetovne vojne je Keynesov zagovor o proaktivni vloge države postal prevladujoč tudi v evropskih kapitalističnih državah. Keynes je v svoji znameniti knjigi Splošna teorija zaposlovanja, obresti in denarja trdil, da je vloga države podpiranje agregatnega povpraševanja v času krize in da le zadostno povpraševanje vodi k zniževanju ravni brezposelnosti. Keynes je sledil trditvi Karla Polanyija, da je država vedno igrala ključno vlogo pri vzpostavljanju in regulaciji trgov. To je postala ortodoksija za naslednjih trideset let, ko je država igrala ključno vlogo v posredovanju med delavskim razredom in kapitalom in je zagotavljala specifični razredni kompromis in dejansko izboljšanje materialnih življenjskih pogojev širokim množicam. Država je uvedla številne socialne programe, država blaginje pa je postala sinonim razrednega kompromisa, ki pa je seveda bil možen zaradi strahu pred močnim in organiziranim delavskim razredom. Trg je bil omejen, kapitalizem pa je deloval dejansko za širši krog ljudi in ne le za najbogatejše. 

Prevlada keynesianzima je vztrajala vse do sredine 70. let prejšnjega stoletja. Takrat je prišlo do sosledja kriz. Produkcijski model, na katerem je temeljila država blaginje – povečanje produktivnosti dela in zagotavljanje visokih dobičkov iz katerega se je potem del prelil v državno porabo za zagotavljanje močne države blaginje -, se je, v kontekstu energetske krize, pozneje pa še kombinacije inflacije in stagnacije, izpel. Možnost zagotavljanja države blaginje in široke mreže javnih in socialnih storitev je vse bolj prišla v navzkrižje z interesi kapitala in tudi možnostjo reprodukcije celotne kapitalistične družbene formacije. Novi odgovor na te krize je bil vpeljava novega modela – neoliberalizma – najprej s prisilo v Čilu, pozneje pa postopoma tudi drugod v liberalnih demokracijah.

Protislovja, ki so inherentna kapitalizmu, torej gospodarske krize in tendenčni pad profitne mere, so se postopoma prelevila v argument zoper državo in zoper zagotavljanje javnih in socialnih storitev. Argument, ki je prišel v ospredje je bil, da država mora znižati davke, zato da bi lahko podjetniki več investirali v razvoj in povečevali zaposlenost in aktivnost gospodarstva. Država, tako je bilo argumentirano, bi v bistvu morala tudi čim več prostora prepustiti konkurenci in zagotavljati kar se da malo javnih in socialnih storitev, saj je trg superioren v primerjavi z državo. Država namreč ne poseduje vseh informacij glede dogajanja na trgu, cenovni mehanizem, ki so ga neoliberalci vzeli kot najboljši približek delovanja trga, pa je resnični odsev dogajanj na trgu. Da bi takšen sistem deloval, mora biti trg svoboden in konkurenčen, torej s čedalje manj vmešavanja države. Te teoretske in ideološke »inovacije« so vse bolj pritiskale na kapitalistične države, naj se obnašajo kot tržni akterji, kot podjetja. Tako se je od poznih 70. let naprej doseg in obseg države blaginje vztrajno krčil po svetu, konec hladne vojne pa je pomenil v bistvu »konec zgodovine« in zmago ne le liberalizma in kapitalizma, temveč zmago neoliberalnega kapitalizma.

Ta narativ o škodljivi državi in nujnosti krčenja javnih in socialnih storitev, širitvi trga in neposrednem financiranju, se je v Evropi in ZDA v dobri meri le še dodatno utrdil s globalno finančno krizo 2008. Kriza je bila posledica različnih špekulacij. Države so morale reševati kapital pred propadom in so na račun povečanja javnega dolga socializirale dolgove podjetij in bank. Toda zaradi povečevanja javnega dolga so trgi začeli pritiskati na države (prek zniževanja bonitetnih ocen in povečanja obresti na državne obveznice), da morajo le-te začeti z varčevanjem, saj naj bi bili trgi zaskrbljeni glede možnosti odplačevanja javnega dolga. Tako so države bile prisiljene v varčevanje in privatizacijo podjetij in storitev. Banke so bile prevelike, da bi propadle; ljudstvo pa je bilo le odvečni privesek samouravnavajočega se trga. 

Kriza COVID-19 je (bila) eksogena globalna kriza. Svet se je soočil z nevarnostjo izjemno dolge in globoke recesije, do katere sicer ni prišlo zaradi izjemno proticikličnega delovanja držav. Številni izdatni programi za ohranjanje delovnih mest so privedlo do tega, da se je svet izognil največji krizi brezposelnosti od druge svetovne vojne. Dejstvo je, da si je država privzela zopet večje pristojnosti tako na področju represije kot tudi vmešavanja v trg, predvsem pa so na področju regulacije gospodarstva države dejansko delovala veliko bolj keynesiansko kot neoliberalno, pri čemer je seveda obstajala pomembna razlike glede zmožnosti zadolževanja držav. 

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je kriza COVID-19 obrnila več-desetletni trend »osvobajanja« trga pred državo. Vendar ne gre spregledati, da je bil keynesianizem tekom krize COVID-19, v primerjavi s keynesianizmom po drugi svetovni vojni, kvalitativno drugačen – v dveh letih pandemije so najbogatejši ljudje na svetu močno povečali svoje bogastvo, kot to ugotavlja Peter Goodman v knjigi Davos man: how the billionaires devoured the world, v življenjskih pogojih in materialnih zmožnosti preostanka svetovne populacije pa niti približno ni prišlo do kakega preskoka v kakovosti življenja ali razpoložljivosti dohodka (res pa je tudi, da se ravno zaradi te proaktivnosti države tudi ni bistveno poslabšal). V kontekstu vojne v Ukrajini, inflacije in povečanja možnosti tudi za stagflacijo, ko bo po vsej verjetnosti kaj kmalu prišlo do vnovičnih pritiskov po varčevanju in zniževanju javnega dolga, bi se lahko keynesiansko ukrepanje držav za prebroditev krize COVID-19 izkazalo predvsem kot keynesianizem za najbogatejše. V novi krizi, ki je že tu, bo manevrski prostor držav, zaradi naraščanja javnega dolga, močno zožen. Zato se zdi možnost keynesianskega kapitalizma za ljudi v prihodnosti enako oddaljen kot pred krizo COVID-19.