Podjetništvo v digitalni dobi

Izraz podjetništvo so skozi zgodovino opredelili različni avtorji (npr. Bernard Belidor, Jean Baptiste, Jan Tinbergen, Adam Smith, Alfred Marshall, Joseph Schumpeter idr.), dobro pa jih povzema Hirscherjeva (1985) definicija, ki razume podjetništvo kot proces ustvarjanja nečesa drugačnega in vrednega, pri čemer se vloži trud in čas. V tem procesu se prevzema spremljajoče finančno, psihološko in družbeno tveganje, ter pridobi končna nagrada v obliki monetarnega sredstva ali osebnega zadovoljstva. Podjetnik je lahko torej v teoriji kdorkoli, ki zadosti vsem potrebnim formalnim, finančnim ter drugim pogojem ekonomske ureditve, pod katero kot podjetnik spada. Lahko bi rekli, da podjetništvo uokvirjajo mednarodne ter nacionalne politike, ki omogočajo razvoj podjetništva v vnaprej predvideni ter regulirani poti, ki naj bi med drugim prinašala tudi stabilnost globalnega ekonomskega sistema. Večja in trajna regulativna odstopanja so, vsaj brez večjih političnih sprememb, izjemno redka.

Proces digitalizacije prinaša v svet podjetništva številne spremembe, priložnosti in nevarnosti, zaradi katerih je postati podjetnik enostavnejše, a veliko težje kot tak uspeti. Digitalizacija podjetnikom omogoča uporabo digitalne tehnologije za hitro ustvarjanje in lansiranje novih (digitalnih) izdelkov, storitev, produktov, uporabniških izkušenj ter tudi poslovnih modelov, s čimer lahko povsem na novo definirajo poslovne procese od začetka do konca. Poveča se preglednost, učinkovitost in uspešnost. Ravno zato je nešteto podjetnikov doseglo uspeh s pomočjo “crowdsourcing” platform, kot je npr. Kickstarter ali pa s pomočjo pretočnih platform, kakršen je YouTube. 

Delež podjetij, ki so uspela in uspevajo zaradi uporabe digitalne tehnologije je izjemno visok. Toda uporaba digitalnih tehnologij odpira številne dileme in vprašanja povezana s kibernetsko varnostjo ter razsežnosti morebitnega incidenta globalnih razsežnosti. Digitalne ekonomije mogoče pandemija biološkega virusa ne more kar tako upočasniti, kakor je realno, kibernetski virus pa s tem ne bo imel težav. Tematiko je vredno osvetliti zaradi prepletenosti različnih faktorjev, ki imajo multiplikativni učinek na stanje podjetništva v digitalni dobi. Med pomembnejšimi, poleg kibernetske varnosti, so vloga države kot regulatorne institucije, vplivi okolja (kot npr. pandemija COVID-19) ter digitalna zrelost podjetij, ki jo opredeljujeta predvsem obstoječa digitalna kultura podjetja ter digitalne kompetence zaposlenih. 

V nadaljevanju so predstavljena nekatera izhodišča, ki jih je v kontekstu podjetništva v digitalni dobi vredno reflektirati, saj vsako po svoje naslavlja priložnosti ter izzive, ki jih prinaša digitalizacija podjetništvu.

COVID-19 kot katalizator, a ne vzrok za spremembe

Če je digitalizacija podjetništva pred pandemijo COVID-19 potekala po nekem »naravno ustvarjenem« ritmu globalne ekonomije, lahko danes COVID-19 razumemo kot pospeševalca digitalizacije podjetništva in kot stresni test odpornosti in prilagodljivosti vseh organizacij na spremembe v (poslovnem) okolju. Zaradi pospešenega procesa digitalizacije se povečuje tudi učinek digitalne disrupcije – spremembe se odvijajo hitreje, odziv organizacij pa v večini primerov ostaja enak ali pa se zaradi neustreznega stanja le-te celo slabša. Priložnosti za uspeh je torej več, a so izzivi težji in nevarnejši. Konkurenca pri vrhu se zaostruje, a je konkurence hkrati manj. Ključno vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko se pandemija umiri, na kar vplivata dva dejavnika: 1. Kako dolgo bo pandemija COVID-19 trajala; 2. Kako daleč bo stekla digitalizacija podjetništva dokler pandemija traja. 

Vpliv kriptotehnologije na razvoj (digitalnega) podjetništva

Kriptotehnologijo razumemo kot kombinirano uporabo različnih kriptografskih tehnik v decentraliziranem omrežju za ustvarjanje konsenzne knjige (ang. consensus ledger), poznane predvsem pod imenom »blockchain«. Tehnologija veriženja podatkovnih blokov je še vedno v zgodnjih fazah razvoja, toda vprašanje ni, ali bo do njene vsesplošne uporabe sploh prišlo, temveč je vprašanje le kdaj se bo to zgodilo. Preden bo tehnologija dostopna v kontekstu vsakdanjega življenja, bo potrebno vzpostaviti regulatorne okvire ter ustrezno kulturo in kompetence (u)porabnikov blockchain sistemov. Podjetniški svet je kriptotehnologijo že sprejel, kar je razvidno pri razvoju področja trgovanja in upravljanja s kriptovalutami ter najrazličnejšimi derivati te vrste kriptotehnologije. Kljub širokemu nasprotovanju številnih lastnikov ter menedžerjev kapitala, se uporaba kriptovalut nezadržno širi, skupaj z velikimi dobički ter izgubami. Kot ključni izziv kriptotehnologij v podjetništvu lahko prepoznamo počasnost države oz. manko ustrezne regulative in podpornega okolja za razvoj te panoge podjetništva. Tehnologija je mogoče preprosto preveč napredna, da bi jo razumeli trenutni odločevalci.

Delo na daljavo in globalni trg dela

Branko Milanović piše o fenomenu sveta, ki se v obdobju pandemije COVID-19 hkrati razteza in krči. Opozarja na nadaljnjo polarizacijo, ki je povezana z vzponom globalnega trga dela. Eden ključnih elementov takšnega trga je delo na daljavo, ki je bilo še pred dobrim desetletjem v večini sveta težko izvedljivo, kvaliteta komunikacije in tekočega delovanja sistemov je bila nižja. Z razvojem interneta, povezljivosti in različnih digitalnih tehnologij, kot je oblačna tehnologija, se je pospešil tudi razvoj dela na daljavo, ki ga je nato pojav pandemije COVID-19 oznanil za edini način uspešnega spopadanja z učinki te kompleksne globalne krize. Delo na daljavo izničuje pomen prostorske dimenzije ter redefinira časovno dimenzijo, zaradi česar je za digitalno delovno mesto kar naenkrat skoraj edina ustrezna oblika dela po vsem svetu. Edina ovira ostaja komunikacija, ki jo uspešno rešujejo digitalni prevajalniki, kakor je Google translate. Kaj to pomeni za podjetništvo v digitalni dobi v kontekstu proizvodnih sredstev, deljenja dobička, predvsem pa možnosti uspeha?

COVID-19 je povzročil kolaps globalne koordinacije logistike

COVID-19 je vodil v velik padec globalne proizvodnje ter izvoza kot posledice zaprtja meja držav ter vsesplošnih karanten. Za globalne logistične tokove, ki so se vzpostavili po padcu Sovjetske zveze je značilno, da delujejo po principu »ravno pravi čas« (ang. just in time), kar sicer v normalnih razmerah omogoča globalno konkurenčno ter učinkovito poslovanje, a v tem primeru je bil to največji faktor za kolaps logističnih sistemov, ki temeljijo na stabilnosti in kontinuiteti. Globalni logistični tokovi so posledično podvrženi velikim spremembam, ki imajo različne učinke za širšo družbo – dražji izdelki in produkti, daljše čakalne dobe, vprašljiva kvaliteta. Številne industrije so se zahvaljujoč širokemu naboru različnih digitalnih tehnologij in orodij že prilagodile, a kaj to pomeni v kontekstu digitalnih kompetenc? Izziv, ki ga nenadne tehnološke spremembe, četudi v kontekstu kratkoročne učinkovitosti osvetljujejo je vprašanje ustreznega znanja za upravljanje ter posledično kibernetske varnosti, saj je človeški faktor ključni dejavnik, ki vpliva na stopnjo varnostnega tveganja. 

Vloga države kot spodbujevalca (financiranje) in podpornega okolja (regulativa in stabilnost) za razvoj digitalnega podjetništva

Vloga države se je še posebej v času pandemije COVID-19 izkazala kot ključni element za privabljanje in pridobivanje investitorjev. S spodbudami domačim podjetnikom in digitalizacijo javnega sektorja kaže obrise odnosa v prihodnje, kar je vsekakor spodbudno, še posebej, če gre za strateško začrtane ter operativno učinkovito izvedene ukrepe, katerih končni cilj mora biti učinkovita in uspešna digitalizacija družbe, pri čemer ima digitalno podjetništvo osrednjo vlogo. Korak naprej mora država stopiti na področju povezovanja izobraževanja s poslovnim svetom, ki je v kontekstu digitalizacije izjemno pomembno za razvoj kompetenc in množičnosti ustrezne delovne sile. Vloga države je torej dvotirna, po eni strani mora delovati kot spodbujevalec in financirati digitalno podjetniško okolje, po drugi strani pa mora delovati kot podporno okolje v kontekstu zagotavljanja ustreznih politik ter predvsem stabilnega okolja, ki bo omogočal trajnosten razvoj digitalnega podjetništva. Vloga države je realno dosegljiva, a potrebni bodo konkretni koraki po vzoru nekaterih drugih držav (npr. Estonija, Finska, Singapur, Južna Koreja, Izrael, ipd.), ki se zavedajo, da je prihodnost ne samo podjetništva, temveč tudi družbe, digitalna.