Sužnji v Libiji: Posledica hipokrizije zahodnih politikov

»Milijoni beguncev bodo preplavili evropske meje in zagotovo presenetili zahodne politike. Sredozemlje bo postalo morje kaosa.«
Moamer Gadafi marca 2011 nekaj mesecev pred brutalno usmrtitvijo

Izjave zahodnih voditeljev po uboju Gadafija:
»Danes je vlada Libije objavila vest o smrti Moamerja Gadafija. S tem je obeležen konec dolgega in bolečega obdobja libijskega ljudstva.«
Barack Obama, takratni predsednik ZDA

»Smrt predstavlja konec tiranije. Čas je bil, da se to konča, ker je libijsko ljudstvo predolgo trpelo.«
Jose Manuel Barosso, takratni predsednik evropske komisije

»Dolgo časa smo čakali na ta trenutek, Moamer Gadafi je mrtev. Ljudje v Libiji imajo priložnost, da zgradijo močno in demokratično prihodnost. Pri tem jim bomo pomagali. Libijci se lahko veselijo obetavne prihodnosti in končno lahko začnejo graditi svobodno, demokratično in pravično državo, za katero so se borili osem mesecev.
David Cameron, takratni predsednik britanske vlade
—-

Ko so oboroženi libijski uporniki s pomočjo zveze Nato z oblasti oktobra 2011 strmoglavili dolgoletnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija, so zahodni voditelji hiteli pred javnost z izjavami o zmagoslavju svobode in demokracije. Brutalni umor Gadafija pa so slavili na način, ki ga do takrat nismo bili vajeni. Iz njihovih ust so letele vzpodbudne besede o demokratični Libiji, kjer bo ljudstvo končno živelo svobodno. Državi pa naj bi se obetal razcvet. Vse od takrat smo o dogajanju v državi lahko zasledili le redke vesti.

Begunce prodajajo kot sužnje

V zadnjih dneh pa je v medijih zaokrožila že nekaj mesecev stara novica o prodajanju beguncev iz Podsaharske Afrike v Libiji, ki jih na tržnici prodajajo kot sužnje. »Ljudi prodajajo kot koze in ovne. Ocenjujejo te, medtem ko sediš. Ne smeš se premikati,« je dogodke za nacionalkine Odmeve opisoval eden od nekdanjih sužnjev. Mednarodna organizacija za migracije je sicer že aprila letos potrdila, da se vse to res dogaja. Za 200 do 500 evrov prodajajo begunce, ki jim pomagajo pri delu. Število beguncev, ki prečkajo Libijo na poti v EU, se je povečalo po tem, ko so zahodni voditelji zaprli »balkansko pot«. Število tistih, ki ostanejo v Libiji, pa se je povečalo po tem, ko je EU sklenila dogovor z libijskimi oblastmi, da zaustavljajo prihod prebežnikov prek morja.

Nevzdržne razmere in hinavščina Zahoda
“Zadrževanje migrantov in beguncev v Libiji je gnilo do obisti. Treba je reči bobu bob. Gre za cvetoč posel ugrabljanja, mučenja in izsiljevanja. In evropske vlade so se odločile zadrževati ljudi v teh razmerah. Ljudi ne moremo pošiljati nazaj v Libijo ali jih zadrževati tam,” je septembra v pismu zapisala Loanne Liu, predsednica Zdravnikov brez meja, ki se s situacijo srečujejo vsakodnevno na terenu. “Pri tem pomaga evropski denar za ustavljanje čolnov v libijskih vodah, ta politika pa ohranja zločinski sistem zlorab,” je zapisala in obtožila hinavščine tiste, ki manjše število beguncev na Sredozemlju ocenjujejo kot uspeh, saj so tako ti ljudje prepuščeni organiziranemu poslu, ki jih reducira na trgovsko blago v rokah tihotapcev z ljudmi.

»Več kot očitno je, da zahodnim voditeljem ni bilo mar za ljudstvo. V ozadju strmoglavljenja Gadafija so se nahajali interesi kapitala. Največje korporacije niso nikoli odplačale kar 142 milijard dolarjev dolga Libiji, izginilo je 143 ton zlatih rezerv, ljudje pa v kaotični državi živijo vse slabše.«

Uradni centri za pridržanje, ki jih podpira EU so po njenem le vrh ledene gore. Ljudje so tam, kot je dejala izpostavljeni nečloveškim pogojem, prisiljeni goli tekati, dokler se ne zgrudijo od izčrpanosti, ženske se posiljuje, njihove sorodnike pa izsiljuje za denar, če jih želijo rešiti iz centrov. “Vsi, ki sem jih srečala tam, so imeli solze v očeh in so venomer prosili le, da bi prišli ven. Njihov obup je nepredstavljiv,” je dodala Liujeva. Namesto demokracije in prosperitete so tako prebivalci Libije pahnjeni v srednji vek, v državi, ki je v popolnem razsulu in kaosu, kjer se različne skupine bojujejo za oblast. Mednarodno priznana vlada pa nima pod nadzorom celotnega območja.

Smrtonosna sredozemska begunska pot
Tudi ob prihodu v EU se beguncem večinoma ne godi dosti boljše. Dovolj je prebrati številne sovražne komentarje na spletnih straneh, ki kažejo kakšen je odnos ljudi do beguncev tudi pri nas. Ne čudi, da ob takšni sovražnosti in pomanjkanju empatije številni otroci končajo celo kot spolni sužnji. Vsaj 10 tisoč otrok, ki so uradno vstopili v EU je izginilo neznano kam. Ocenjujejo, da je velika večina od teh pristala v rokah kriminalcev kot spolnih sužnjev. Kar 300 tisoč otrok brez spremstva so zabeležili v osemdesetih državah v letih 2015 in 2016.

»V Libiji sužnje prodajajo za od 200 do 500 evrov. Namesto obljubljene demokracije in prosperitete pa je država pahnjena v vojaške spopade med različnimi skupinami in vse večjo revščino.«

Od leta 2011 se je njihovo število povečalo za 500 odstotkov. Mnogi pa te »sreče«, da bi preživeli smrtonosno pot zaradi zaprte »balkanske poti«, prek Sredozemlja nimajo. Samo letos je v Sredozemskem morju umrlo vsaj 3033 ljudi, kar je dvajsetkrat več, kot jih je v skoraj treh desetletjih umrlo pri prečkanju berlinskega zidu. In prav pred tem je svaril Gadafi, zavedajoč se, da je tudi stabilnost regije in Libije prispevala k manjšemu številu beguncev, ki so hoteli migrirati v boljši svet.

Elektronska pošta razkrila prave razloge za napad
Čeprav je bil Gadafi samodržec in voditelj, ki se mu lahko marsikaj očita, postaja jasno, da je njegovo strmoglavljenje v imenu svobode in demokracije položaj v regiji in državi močno poslabšalo. Kot so razkrili nekateri dokumenti, ki jih v množičnih medijih ne bomo zasledili ravno pogosto, se pravi razlogi za njegovo strmoglavljenje skrivajo v interesih zahodnega kapitala. Elektronska pošta, ki jo je razkril Wikileaks in je bila poslana takratni zunanji ministrici ZDA Hillary Clinton je tako pokazala, da se za francosko motiviranostjo za padec Gadafija skriva pet razlogov: libijska nafta, večji francoski vpliv v francosko govoreči regiji, večanje ugleda predsednika Sarkozyja, povečanje francoske vojaške moči in omejevanje Gadafijevega vpliva. Velik del pisma je namenjen ideji o vzpostavitvi afriške valute dinarja.

»Samo letos je v Sredozemskem morju umrlo vsaj 3033 ljudi, kar je dvajsetkrat več, kot jih je v skoraj treh desetletjih umrlo pri prečkanju berlinskega zidu.«

Omenjeno je, da je imela država takrat kar 143 ton zlatih rezerv in podobne zaloge srebra, ki bi dale trdnost takšni valuti. Toda ta valuta bi rušila petrodolar, na katerem temeljijo ameriška in zahodna moč, njihovo zadolževanje ter življenjski standard, ki bi bil brez tega močno ogrožen. Korespondenca je pokazala, da sta bili glavni snovalki napada na Libijo ZDA in Francija.

Urili skrajne skupine
Eden od glavnih pobudnikov strmoglavljenja Gadafija je bil torej takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy, za katerega se je pozneje izkazalo, da je v letih 2006 in 2007 od Gadafija dobil kar 50 milijonov dolarjev za svojo kampanjo. Pisne dokaze za to je priskrbel libanonski poslovnež Ziad Takieddine, ki je več kot 20 let skrbel za različne (ne)legalne posle med Francijo in Bližnjim vzhodom ter bil v tesnih stikih s Sarkozyjevim krogom. Razkrita elektronska pošta Sidneyja Blumenthala dokazuje, da so tuje (britanske, francoske in egiptovske) vojaške sile urile enote, ki so imele povezave z Al Kaido. Elektronska pošta točno opisuje, da so nedolgo za prvimi protesti konec februarja prve tuje specialne sile že vstopile v državo. Do 27. marca so omenjene vojaške sile blizu Tripolija in v sosednjem Egiptu že urile in oboroževale uporniške skupine vključno z skrajnimi skupinami, kot je bila Al Kajda (podobno se je dogajalo tudi v Siriji). V juniju je Clintonova Gadafijeve sile obtožila posiljevanja, čeprav je, kot dokazuje omenjena pošta vedela, da gre za nepreverjene govorice. Vest pa so nekritično širili ostali politiki in večina medijev, kljub temu da številne organizacije, vključno z Amnesty International, niso našle dokazov za te trditve.

»Ljudje so v Libiji izpostavljeni nečloveškim pogojem, prisiljeni goli tekati, dokler se ne zgrudijo od izčrpanosti, ženske se posiljuje, njihove sorodnike pa izsiljuje za denar, če jih želijo rešiti iz centrov.«

Enormni dolgovi korporacij
Dodatne razloge za napad na Libijo je že pred časom razkril novinar, pisatelj in diplomat Zlatko Dizdarević. Skupaj z drugimi diplomati je bil povabljen na obisk k princu Hassanu, bratu jordanskega kralja Husseina. V dokumentu, ki ga je princ pokazal prisotnim, je pet od sedmih največjih naftnih korporaciji Libiji dolgovalo 142 milijard dolarjev. Teden dni po tem, ko so videli dokument, je sledila arabska pomlad v Libiji, 25 dni pozneje se je Zahod odločil napasti državo in približno dva meseca pozneje je bil Gadafi ubit. Nove oblasti v Libiji, ki jih je priznala mednarodna skupnost so podpisala vse, kar so korporacije od nje želele. Ogromne bančne rezerve, ki jih je Libija imela v tujini, so izginile neznano kam. Črpanje poceni nafte teče naprej. Zagotavljanje boljšega življenja prebivalstvu pa Zahodu ni več v interesu. Zakaj bi jim bilo, če tudi pri nas tega niso več primorani omogočati.

Genocid v Tawerghi
Kot so razkrili ostali dokumenti, se rasizem vezan na temnopolto prebivalstvo vleče že od uporniških ubojev. Rasno čiščenje so takrat izvajali zato, ker je večina temnopoltih prebivalcev delalo v Gadafijevih podjetjih, zaradi česar so jih imeli uporniki za tuje plačance. Tako so avgusta 2011 izbrisali tudi celotno mesto Tawergha s 30 tisoč temnopoltimi prebivalci, potomci nekdanjih sužnjev, ki so podpirali Gadafija. V letošnjem septembru, šest let po napadih, so neuspešno poskušali vrniti družine v mesto, saj so jim to preprečile tamkajšnje milice.