Pravi in ‘’fejk’’ narodi

Ob pričetku ruskega napada na Ukrajino je Vladimir Putin objavil skoraj eno in pol urni govor o svojem pogledu na odnose med Ukrajino in Rusijo. V govoru je Ukrajince obravnaval kot narod, ki je bil izmišljen s strani Leninovih boljševikov, po krivici ločen od ruskega. Napad Rusije je opravičil kot poravnavo davno izdanih računov. Hkrati pa je Putin ukrajinski narod v svojem govoru, kljub njegovi domnevni ‘’lažnosti’,’ nazival kot bratskega; po njegovem Rusi, Ukrajinci in Belorusi tvorijo en sam narod, kateri je zaradi tujih agresorjev med seboj ločen na tri veje in ne pod enotnim krovom Moskve.

Putin v svojem govoru ni omenil nič novega, kar ne bi bilo jasno katerem koli poznavalcu sodobne ruske politične scene – njegovo mnenje je na žalost v Rusiji precej razširjeno. Kar je dodatno zaskrbljujoče, je drugo dejstvo – zelo podobne ideje so zelo ustaljene med velikim številom narodov v Evropi in svetu. Med seboj imajo skupne tri točke: našemu narodu se je v preteklosti zgodila ogromna krivica, ki je našo zgodovino premaknila iz ‘’prave’’ poti na napačno; zaradi te krivice v naši soseščini obstaja drug narod, ki je v resnici del našega naroda, vendar so njegovi pripadniki ‘’zavedeni’, da so ločeni od nas; razlog za to katastrofo so samo in izključno tujci, ki nam že od nekdaj želijo samo in izključno slabo – želijo, da smo uničeni. Ker nas ne morejo fizično odstraniti, nas želijo razdeliti v več manjših skupin. 

Zgornji obrazec je prisoten v mnenju nacionalistov in šovinistov na vseh koncih sveta: Rusov proti Ukrajincem, Srbov/Hrvatov proti Bošnjakom, Srbom proti Črnogorcem, Bošnjakov proti bosanskim Srbom/Hrvatom, Bolgarov/Grkov proti Makedoncem, Madžarov proti Slovakom/Romunom, Kitajski proti Tajvanu itd. Malo manj pogosta, a sorodna ideja, določene narode sicer ne obravnava kot odtujene dele matičnega, vendar konflikt z njimi vidi kot zaroto tujcev, ki si zaradi svojega sovraštva do neke države ‘’izmišljujejo’’ narode; dober primer je določen del izraelske javnosti, ki zanika, da so Palestinci legitimen in ne izmišljen narod. Ob istem času lahko dva naroda na istem ozemlju menita, da je bil nasprotnik ustvarjen in postavljen tja zaradi tuje zarote – tako albanski kot srbski nacionalisti glede Kosova trdijo, da je naselitev njihovih nasprotnikov na isto ozemlje rezultat ‘’tisočletnih načrtov’’ sovražnikov, da uničijo Albance oz. Srbe. Tudi nacionalistični Ukrajinci niso imuni – med njimi je vse bolj razširjeno  mnenje, da so Rusi samo slovanizirani Finci in ‘’fejk’’, medtem ko so Ukrajinci ‘’edini pravi in čisti Slovani’’.

Ideja ‘’svetovne zarote proti našemu nebeškemu narodu’’ ne pozna geografskih, jezikovnih ali kulturnih meja. Razlogov za njen obstoj je več in o njih bi lahko napisali več knjig. Bolje se je vprašati nekaj drugega – zakaj je tako razširjena po svetu, med tako različnimi ljudstvi in deli sveta? 

Narodi so „zamišljene skupnosti“, kot jih je definiral Benedict Anderson v istoimenski knjigi. To ne pomeni, da ne obstajajo ali da so oblika ‘’lažne zavesti’’. Sociološko gledano je pripadnost skupini, večine katerih pripadnikov ne poznamo osebno oz. jih ne bomo nikoli srečali – ljudi za katere vemo, oz. predpostavljamo, da so člani iste skupnosti – zamišljena. Zamišljenost ne pomeni lažnega obstoja. Ljudje si želimo biti del neke večje celote, v kateri najdemo naše mesto v svetu. Težava nastopi, ko se arbitrarno odločimo, da so določene skupine legitimne, druge pa ne. 

Ali bi se v zgodovini stvari lahko obrnile tako, da bi ruski in ukrajinski narod tvorila celoto? Nedvomno – zgodovinskih prekretnic je bilo mnogo. Vendar moramo ostati na realnih tleh. Stanje v tem trenutku je sledeče: Rusi in Ukrajinci so pripadniki dveh sorodnih, vendar ločenih narodov. Agresija na Ukrajino je to stanje samo dodatno potrdila. Diskusije o tem, kaj bi bilo, če ne bi bilo Mongolov ali če bi ta ali oni car spremenil svojo politiko, so akademske narave. Ukrajinski narod obstaja, ruski tudi. Obstoj enega ne pomeni škodo drugemu. Rusija lahko postane bogata, uspešna in v svetu spoštovana država tudi brez nadzora nad Ukrajino. Njena veličina izvira iz njenih ljudi – iz športnikov, kot sta Medvedjev in Jašin, iz umetnikov, kot sta Puškin in Šostakovič, iz znanstvenih dosežkov, kot sta jih dosegla Gagarin in Mendelejev. To je prava vrednost ruskega naroda, kot tudi vseh ostalih narodov na našem planetu. 

Razširjenost takšnega negativnega mišljenja v določenem narodu temelji na nezadovoljstvu z določenim dejstvom, ki je zelo resnično, hkrati pa neprijetno za se z njim soočiti. To je lahko padec življenjskih standardov, zmanjšanje vojne in politične moči, nestrpnost do tujcev v družbi ali pa splošen občutek nazadovanja in propadanja. Probleme takšne vrste si lahko razlagamo kot krivdo nas samih ali posledico okoliščin, ki jih lahko rešimo z mednarodnim sodelovanjem. Ob istem času pa si jih lahko razlagamo kot zaroto naših sovražnikov, ki nam zavidajo in nas hočejo uničiti. Če v ta toksičen vzorec dodamo občutek, da si naš narod zasluži več; da mu je usojeno vladati in gospodovati nad drugimi narodi, iz njega ne more slediti kaj drugega kot mednarodno trenje in spori. Rusi v tem niso edini in v ničemer po naravi bolj nagnjeni k temu. Nemci, Angleži, Francozi, Italijani, Japonci – v živem spominu so časi, v katerih je večina pripadnikov teh narodov menila, da jim je usojeno gospodariti nad drugimi. Na našo veliko srečo takšno mišljenje več ne vodi zunanjih ministrstev teh držav – po obeh svetovnih vojnah so spoznali, da lahko večjo blaginjo, zadovoljstvo in srečo doživimo, če sodelujemo v miru. Tudi s tistimi, s katerimi smo prelivali kri.

Pot razumevanja in sodelovanja je edina pot, ki lahko zagotovi trajni mir med Rusijo in Ukrajino, Tajvanom in Kitajsko, Izraelom in Palestino, Armenijo in Azerbajdžanom, Bosno in Srbijo – bolje je sodelovati kot vojskovati; v miru skupaj uspemo, v vojni skupaj propademo.