Praznik česa so volitve?

Minile so volitve, ta najimenitnejši praznika demokratične države. Gledali smo lahko velika soočenja velikih prvakov velikih strank, ki pa med seboj niso tekmovali v različnih idejah glede prihodnje ureditve naše družbe, temveč so sodelovali v boju kako čim bolje izkoristiti odmerjeni čas za prikaz nesposobnosti svojih političnih nasprotnikov in za prenos ključnih, enostavnih (večinoma enostavčnih) sporočil do svojih volilcev. Naša demokratična pričakovanja so očitno nizka, če se v televizjskem spektaklu naši bodoči predstavniki obmetavajo z žaljivkami in razglabljajo o nekaterih pravicah in svoboščinah, ki bi, v demokracijah, morale že zdavnaj biti neodtujlive. V tem kontekstu so bile volitve in dogajanje, ki jim sledi še danes pravzaprav simptom stanja naše demokracije. Oziroma, bolje rečeno, simptom našega razumevanja demokracije, od katerega pa je seveda odvisno tudi naše vsakodnevno in praktično udejanjanje vseh demokratičnih potencialov, ki jih neka skupnost lahko premore. V tem smislu so tudi nekateri mediji seveda simptom slabega zdravja naše demokracije. “Moč politično zelo pomembne skupine korporacij – tiste na medijskem področju – je v resnici neposredno vpletena v zmanjševanje izbire in degradiranje političnega jezika in komuniciranja, kar sta pomembna elementa šibkega zdravja demokracije” (Crouch 2013, 47). Morda bi ob tem veljalo začeti razmišljati tako, da medijev ne bi razumeli kot predstavnikov četrte veje oblasti, ki naj bi preverjala vsebovanost demokratičnih idealov v preostalih treh vejah, temveč bi nanje gledali kot na političnega akterja per se. Mediji namreč, če delujejo v skladu s tržno – prodajno ideologijo, niso in ne morejo biti objektivni, niti neodvisni. Slednje sploh ni grozljiv zločin proti demokraciji, če bi medijske hiše svoja stališča jasno opredelila (ob upoštevanju demokratičnih standardov in načel, seveda) in v skladu z njimi tudi delovala. Danes se zdi, da se medijske hiše skrivajo za masko navidezne nevtralnosti, ki pa ji volilci ne verjamejo. Ustvarjajo vzdušja oziroma klimo, ki pomembno vpliva na potek volitev, s svojimi vprašanji in celo izbiro besed pa ne identificirajo le “najpomembnejših tem volilne kampanije”, temveč, kot smo že omenili, kažejo tudi na zdravje naše demokracije in družbe. Potreba po senzacionalizmu nosi v sebi nujo po artikuliranju kratkih in udarnih naslov, ki nam morajo najprej pritegniti pozornost, nato pa jo zadržati (vsaj) do naslednjega oglasnega bloka.

Mediji so v tem smislu pravzaprav prevodniki širših razmerij moči, ki obvladujejo politiko. Ta se je skozi uspešne procese depolitizacije in denaturalizacije začela državljanom pirikazovati kot od njih oddaljena profesionalizirana dejavnost, rezervirana kot nagrada za najbolj zveste pripadnike posameznih političnih strank. Vsakič, ko politiko zvedemo na eno samo afero, na različne interpretacije enega zgodovinskega dogodka ali pa na različne poglede okoli enega družbeno – političenega problema, zadanemo dva smrtonosna udarca demokraciji: najprej, ne uvidimo širokega, najširšega področja vplivanja politike in drugič, onemogočamo potencialno politično moč demokratičnega ljudstva. Zakaj? Se nas kdo boji? “Za fasado demokratičnega formalizma se v resnici skriva strah pred množicami, ki lahko ogrozijo pastirske vlade neoliberalnega projekta. Takšna nujno depolitizirana demokracija je tako zreducirana na nabor administrativnih tehnologij, ki so utemeljene na konsenzu in zanikanju idoeloških razlik, njen nujni rezultat pa je seveda upad politične aktivnosti, ne pa tudi povsem ekonomskega angažmaja državljanov – potrošnikov “ (Vodovnik 2015, 35). Takšni pastirski vladi, ki politiko razume kot deklo ekonomije, ljudstvo pa kot delovno silo, ki jo je potrebno čim bolje in čim dlje izkoriščati, ni težko vladati, še lažje pa je politikom med volitvami tekmovati za naše glasove. V skladu s tem lahko hitro preverimo razumevanje pomena naših življenj za nas kot za posameznike in za širšo skupnost. Če tako na primer primerjamo zapis Gustava LeBona iz leta 1895 z nedavnimi soočenji na naših televizijah. LeBon takrat v Psihologiji množic (slovenski prevod je izšel leta 2016) o delavcih, volitvah in delodajalcih piše takole: “Volivec išče predvsem tisto, kar laska njegovi požrešnosti in plehkosti. Prevzeti ga je treba z najbolj ekstravagantnim dobrikanjem in mu brez oklevanja dajati kar najbolj fantastične obljube. Če je delavec, je tako rekoč nemogoče, da bi šli predaleč z žalitvami in stigmatizacijo delodajalcev. Kar se tiče nasprotnikov, se jih je treba lotiti tako, da s pomočjo afirmacije, ponavljanja in nalezljivosti uveljavimo prepričanje, da gre za barabo, o kateri vsi vedo, da je kriva za več zločinov. Seveda je povsem brezpredmetno, da bi si povzročali sive lase s tem, da bi poskušali svoje trditve podkrepiti s kakršnimkoli dokazom. Če je nasprotnik slabo seznanjen s psihologijo množic, bo skušal svoje ime oprati z argumenti, namesto da bi poskušal na afirmacijo tudi sam odgovoriti z afirmacijo; tako ne bo imel nobene možnosti za uspeh” (Le Bon 2016, 176-177).

Če prebrano reflektiramo, lahko zapišemo, da demokracija ne narašča eksponentno niti se ne ohranja samoumevno. Danes so delavci podrejeni (zasebnim) delodajalcem katerim morajo na soočenjih odgovarjati celo politiki. Nagovarjanje volicev, ki bo šlo čez klasično in (politično nevtralno) skrb za delavce in bi delavčev doprinos k nabiranju dobička izpostavilo in poudarilo, je v taki klimi postalo predmet zasmehovanja in zgražanja. Naše volitve so se sicer vrtele okoli enega izmed najpomembnejših in najučinovitejših orožij, okoli strahu. Strašili so nas pred krizo; pred določenimi ljudmi, ki živijo drugače od nas; pred migranti in pred izumrtjem našega naroda. Strahu se je dodal njegov spremljajoči učinek – paraliza. Prestrašeno ljudstvo je postalo paralizirano, presežka demokracije (2) ne bo. Ob vsem tem smo bili deležni še v resnici hinavskih pozivov določenih akterjev, da naj se volitev udeležimo, naj nas skrbi za to kako bomo (pre)živeli, saj da so volitve praznik demokracije in edinistvena priložnost za sooblikovanje naše prihodnosti. A nizka volilna udeležba nas ne bi smela presenetiti, niti je ne bi smeli razumeti kot znak pasivnosti večjega števila prebivalstva. Nizka volilna udeležba je produkt vsega zgoraj našetetega, ravno tako kot so produkt tega (za nekatere presenetljivi) rezultati volitev. Spektakel volitev namreč ni namenjen soočenju različnih mnenj o skupni prihodnosti na podlagi katerih se volilci odločimo in obkrožimo tistega, ki nas je najbolj prepričal. Nizka volilna udeležba tako pomeni ohranjanje položaja etabliranih elit, ki imajo že prej znane baze svojih volicev: “Politiki v številnih državah so vznemirjeni zaradi naraščujoče apatičnosti volilcev in osipa članstva v strankah. Gre za zanimiv paradoks političnega razreda. Ta razred se trudi mnoštvo državljanov v največji možni meri odtegniti od aktivne udeležbe v političnih skrivnostih, organiziranja opozicijskih dejavnosti in motenja strogega nadzora, ki ga opravlja politično-poslovna elita. Toda neznansko si želi naše pasivne podpore; boji se možnosti, da bi se nehali zanimati za njegove dejavnosti, da ne bi več dajali denarja njegovim strankam, da bi ga ignorirali. Rešitev vidi v tem, da poišče sredstva za spodbujanje najvišje ravni najnižje udeležbe” (Crouch 2013, 103).

Morda, če bi demokracijo razumeli drugače (2), kot predlaga Howard Zinn, bi vedeli, da demokracije ne moremo in smemo praznovati samo vsaka štiri leta. Demokracija, kot pravi Zinn, namreč: “Pomeni začeti ta trenutek presegati avtoritarna, brezčutna razmerja – med moškimi in ženskami, med straši in otroki, med eno in drugo vrsto delavca … Dogaja se v vsakdanjem življenju, v robnih žepih upora, ki jih mogočne, a nerodne roke državne moči ne morejo zlahka doseči. Ni centralizirana in izolirana, zato je oblastniki, policija in vojska ne morejo zaustaviti. Prisotna je na tisočih krajih naenkrat, v družinah, na ulicah, v soseskah, na delovnih mestih. Je revolucija celotne kulture. Takšna revolucija je umetnost, saj ne zahteva samo poguma, ampak tudi domišljijo” (Zinn v Vodovnik 2015, 14). Morda, če nas ne bi bilo strah, bi nas v sooblikovanju naše prihodnosti soodločala več kot polovica.

Začenja se mundial. Od danes naprej nas bo poleg vsega strah še tega, da bodo še v nogometu zmagali napačni.

Literatura

Crouch, Colin. 2013. Postdemokracija. Ljubljana: Krtina.

Le Bon, Gustave. 2016. Psihologija množic. Ljubljana: UMco.

Vodovnik, Žiga. 2015. Demokracija kot glagol. Ljubljana: Krtina.

(1) S presežkom demokracije merimo na ugotovitev Poročila o vladovanju demokracij (The Crisis of Democracy: Report On the Governability of Democracies 1975), kjer so ugledni strokovnjaki Michel Crozier, Samuel P. Huntington in Joji Watanuki kot glavni vzrok politične nestabilnosti identificirali “presežek demokracije” in skladno. stem priporočili “večjo mero zmernosti v demokraciji”.

(2) Ali pa takole, kot piše J. Ranciere: “Demokracija ne temelji na nobenem naravnem redu stvari niti je ne zagotavlja nobena institucionalna forma. Ni rezultat zgodovinske nuje in tudi sama ne nosi kakšne. Odvisna je zgolj od konstantnosti njenih specifičnih dejanj” (Ranciere v Vodovnik 2015, 45).