Protislovja civilne družbe

Ob koncu 20. stoletje in v 21. stoletju je pojem civilne družbe začel prevladovati v politični znanosti ter v političnem besednjaku. Civilna družba je postala temeljni atribut nove demokratične politike. V politoloških teorijah najdemo poudarjen pomen civilne družbe in civilno družbenih organizacij. Civilna družba je razumljena kot eden izmed ključnih podpornih elementov politične demokracije. Svoboda civilne družbe in civilnodružbenih organizacij so eden izmed ključnih kazalcev pri ocenjevanju kakovosti demokracije. Hkrati pa tudi v političnih govorih in ideologijah civilna družba nastopa kot pomemben gradnik demokratične politike. 

Vendar, čeprav je današnja glorifikacije civilne družbe relativno novejšega izvora, pa je zgodovina »civilne družbe« precej daljša. Dolgo časa, vse od škotskih razsvetljenskih ekonomistov, ki so uporabljali pojem civil society v enačaju s commercial society, prek Hegla in Marca, ki sta v nemščini uporabljala besedno zvezo bürgerliche Gesellschaft, se je civilna družba enačila s sfero produkcije, s trgom, ali pa so vsaj kot ključni moment civilne družbe veljali lastninski odnosi, oz. produkcijski odnosi. 

Konceptualno spremembo in novost je vpeljal italijanski marksistični politični teoretik, Antonio Gramsci, ki je v drugem in tretjem desetletju 20. stoletja civilno družbo (società civile) ločil od sfere produkcije (ločil od »baze« oz. »strukture«) in med njene elemente umestil vse tisto, kar tudi danes razumemo kot sestavne dele civilne družbe: tisk, medije, Cerkev, šole, sindikate ipd. Vendar, Gramscijeva teoretska inovacija ni bila pomembna le zaradi drugačne koncepcije civilne družbe, temveč ker je raziskoval in pokazal pomen civilne družbe v odnosu do uspeha revolucije v Rusiji in neuspele revolucije na Zahodu po prvi svetovni vojni. Vloga civilne družbe je bila namreč odločujoča, saj v Rusiji ni bilo civilne družbe, ki bi branila in intelektualno/moralno onemogočila revolucije, medtem ko je na Zahodu civilna družba odigrala ključno vlogo v preprečitivi in/ali zadušitvi revolucije. V tem kontekstu je tudi pri Gramsciju obveljalo, da vse te nove ali ne tako nove civilnodružbe organizacije imajo ključno vlogo pri podpiranju specifičnega produkcijskega načina – kapitalizma. 

Gramscijeva (re)formulacija pojma civilne družbe je pomembna še danes, ker nam razkriva funkcijo civilne družbe v 20. in 21. stoletju. Ne preseneča, da se poudarek na civilni družbi kot temeljnemu elementu demokracije, pojavi v kontekstu zatona socializma in konca hladne vojne, ko leva alternativa, ki je že desetletja prej izgubila intelektualno/idejno privlačnost, izgine. Civilna družba igra še vedno, tako kot je pred stoletjem, ključno vlogo pri reprodukciji obstoječega produkcijskega načina. 

V tem okviru se tudi v zadnjih dveh desetletjih diferencirata dva pola civilne družbe: liberalni in konservativni. V ospredje prihaja vse bolj spor in spopad glede izjemno pomembnih kulturnih vprašanj, ki pa je vedno reduciran na vprašanje vrednot. Liberalni pol civilne družbe je danes vse bolj presenečen nad uspehom konservativne civilne družbe ali nad poskusom oblikovanja konservativne civilne družbe, saj se na ta način preizprašujejo liberalne vrednote (predvsem kulturne in identitetne prakse in pravice manjšin). Toda liberalna in konservativna civilna družba sta si glede temeljnega elementa precej podobni, saj ne prva ne druga ne preizprašujeta temeljnega določila današnje družbe – to pa je kapitalistični produkcijski način in strukturna neenakost, ki iz tega izhaja. To sevedea ne pomeni, da liberalni in konservativni pol civilne družbe ne naslavljata neenakosti, ki je strukturna značilnost kapitalizma, vendar predlogi nikoli ne gredo v smeri odprave kapitalizma, temveč se iščejo, bodisi na tehnokratski bodisi na moralni osnovi, načini in utemeljitve za zmanjšanje teh neenakosti, ne pa za odpravo le-teh.

Dodatno razlikovanje je moč opaziti tudi v odnosu do države. Namreč, čeprav je večina civilnodružbenih organizacij reducirane na funkcijo »deležnika« – še en novi neoliberalizirani pojem v politični teoriji – v politični demokraciji, se hkrati tudi pojavljajo elementi civilne družbe, ki ta položaj izkoriščajo za to, da bi postale tudi aktivne politične oz. vladajoče grupacije. Torej, gre za razliko med civilno družbo, ki daje »vsebino« državi –izvršna oblast včasih prevzame nekatere elemente zahtev civilne družbe, včasih pa je to zgolj fasada, pri čemer v resnici ne sledi zahtevam in idejam civilne družbe – ter na civilno družbo, ki hoče postati oblast. In v tem okviru je civilna družba, ki daje vsebino oblasti ali ki želi biti oblast, lahko liberalna in prispeva k širitvi številnih pravic (spolnih, reproduktivnih, manjšinskih pravic), lahko pa je konservativna, in poskuša omejiti te pravice ali jih odvzeti. 

Tako je prostor civilne družbe v dveh pomenih postal polje kulturnega boja: bodisi na ravni politike, kjer so civilno družbene organizacije neposredno vpete v liberalno ali konservativno agitacija za specifične politične stranke; bodisi na ravni igranja vloge vsebine politike, ki ne želi postati država. V obeh primerih pa igra civilna družba vlogo kulturnega organizatorja soglasja z obstoječim kapitalističnim produkcijskim načinom.

Da je civilna družba sploh pripuščena v politično demokracijo znotraj obstoječih strukturnih koordinat, mora sprejeti temeljne strukturne določitve današnjega časa – in to je reprodukcija kapitalizma. Vsekakor obstajajo tudi poskusi radikalizacije civilne družbe v smeri antisistemskih gibanj in iniciativ, vendar so ti deli civilne družbe hitro marginalizirani ali pa so te grupacije kooptirane s strani liberalne in neoliberalizirane socialne demokratske politike v vezni člen izvršne oblasti ter na ta način postanejo takšne iniciative vpete v strategijo »transformizma« (Gramci) in služijo kot tehnokratsko pokritje za poskuse spreminjanja stvari znotraj zadanih temeljnih koordinat. Domet civilne družbe tako ostaja omejen na konkretne probleme (single issue campaigns) in pa na ohranjanje liberalne ali konservativne vzgoje za »moralo trga« (Hayek).