Psihologizacija političnega ali kako raziskovalci analizirajo osebnostni profil voditelja

Od leta 2016 naprej, ko se je Donald Trump prvič usedel za najpomembnejšo ovalno mizo na svetu, se novinarji, politični analitiki in raziskovalci različnih profilov in ozadij ponovno začenjajo zanimati za osebnostne profile voditeljev. Spomnite se samo članka kanadskega CBC iz julija 2018, ki je pokazal, da terapevti v Ameriki pri pacientih z anksioznostjo začenjajo govoriti celo o kolektivni anksioznosti, saj je vseh strah potez njihovega predsednika. Njegova nihanja pacientom povzročajo še večja. “Ali nas bo vse pognal v zrak?” “Ali bo prišlo do konca sveta?” sta samo dva izmed najpogostejših strahov Američanov, ki so podvrženi strokovni pomoči. Tudi zato novinarji vse pogosteje v svoje oddaje kličejo politologe in politične psihologe, ki toliko dela niso imeli vse od leta 2003, ko sta znanstvene, strokovne in poljudne časopise polnila osebnostna profila Georga W. Busha in Saddama Husseina. Kaj lahko v primeru Trumpa, ali pa v primeru Salvinija, Orbana, Macrona, Merklove in ostalih znanost ponudi? Kdaj govorimo o pasivno-pozitivnem in aktivno-negativnem tipu voditelja? Ali pa ekspanzionističnemu, evangelističnemu in reaktivnemu? S temi vprašanji so se v največji meri ukvarjali predvsem raziskovalci na področju analize zunanje politike in politične psihologije, a zaradi svoje (jezikovne in slogovne) kompleksnosti nikoli zares niso prodrli v širšo javnost. Mogoče je čas, da jih prevedemo v enostavnejši jezik.

Psihobiografija ali analiza vsebine?

V preteklosti je obstajalo kar nekaj primerov psihologizacije voditeljev s pomočjo analiziranja njihovih življenj. Prvi tovrstni primer je moč zaznati že leta 1956 in 1966, ko so Freud, Bullitt in George analizirali osebnostni profil Woodrowa Wilsona. Zgoraj omenjeni avtorji, sicer psihologi, so utemeljili metodo imenovano psihobiografija, ki temelji na čustvenih in iskustvenih dejavnikih, ti pa vplivajo na motivacijo in proces odločanja. Daleč najpomembnejši raziskovalec, ki je uporabil metodo psihobiografije v knjigi z naslovom Predsedniški karakter, je James David Barber. V svoji knjigi je do potankosti popisal in utemeljil štiristopenjsko shemo za opredelitev voditeljev, ki temelji na dveh oseh, in sicer aktivnost-pasivnost in pozitivnost-negativnost. Če pri prvi osi največjo vlogo odigra voditeljeva energija in občutek, da osebni angažma lahko vpliva na spremembe, pa drugi temelji na splošnem pogledu in odnosu voditelja do življenja. Tukaj govorimo o stopnji sramu in občutka odgovornosti, stopnji samozavesti, veselju do dela, optimizmu in zaupanju posameznika. V tej točki je potrebno poudariti, da je voditelj izoblikovana oseba že pred nastopom na funkcijo, zaradi česar je potrebno podrobno analizirati njegovo ozadje, zgodnje uspehe in neuspehe, ter dosedanjo kariero. Ni presenečenje, da so aktivno-pozitivni voditelji najbolj zaželjeni. V ameriškem primeru so bili samo štirje, in sicer Harry Truman, John F. Kennedy, Franklin D. Roosevelt in Barack Obama. Po drugi strani si je Barber želel, da Američani ne bi volili voditeljev, ki so v svoji orientaciji razumljeni kot aktivno-negativni, a kaj, ko se temu ne gre izogniti. Takšni naj bi bili Woodrow Wilson, Herbert Hoover, Lyndon B. Johson, Richard M. Nixon in George W. Bush. Voditelje, ki so aktivno-negativni, med drugim odlikuje občutek neprimernosti in strah pred tem, da bi se osramotili. Prav tako niso zmožni empatije in topline ter postanejo ozkogledni v trenutku, ko se počutijo ogrožene. Od preostalih dveh osebnostnih orientacij je, nekoliko presenetljivo, pasivno-negativna ugodnejša za vodenje države, saj naj bi tovrstni voditelji funkcijo razumeli kot državljansko dolžnost, in niso, za razliko od pasivno-pozitivnih, nagnjeni h korupciji in škandalom. Po tej definiciji je Barber ocenil, da sta bila Dwight D. Eisenhower in Calvin Coolidge (pasivno-negativno) boljša voditelja od denimo Warrena G. Hardinga in Ronalda Reagana (pasivno-pozitivno).

Druga metoda, ki se je raziskovalci poslužujejo, je analiza vsebine. Ta je, ne glede na to ali je uporabljena sočasno s psihobiografijo ali pa samostojno, dober način za razumevanje osebnostnih lastnosti voditeljev, saj vključuje tudi zapisane in izrečene besede. Gre za predpostavko, da so zapisane in izrečene besede odraz posameznika in njegove osebnosti, a ni tako enostavno – politiki (lahko) lažejo, včasih zaradi dobrih razlogov, ki so povezani z nacionalno varnostjo, in prilagajajo svoje govore različnim javnostim. Raziskovalci se takšnim omejitvam skušajo izogniti z analizo spontanih intervjujev v živo, ki hkrati predstavljajo najpriljubljenejši vir analize. Drugi viri so lahko še dnevniki, pisma najožjim sodelavcem oziroma zaupnikom ter avtomatsko snemanje v pisarni, kar je bilo značilno za predsedovanje Kennedyja, Johnsona in Nixona. Obstajata dva načina analize vsebine, in sicer kvantitavina (tematska) in kvantitativna (štetje besed) analiza vsebina. Najpomembnejša avtorica tovrstnih analiz je Margareth G. Hermann, ki se je posluževala obeh načinov analize vsebine, a najodmevnejša raziskava ji je uspela prav s kvantitavno analizo. Gre za politično psihologinjo, ki je močno zaznamovala delo raziskovalcev na področju analize zunanje politike, saj ji je s pomočjo kodiranja sedmih osebnostnih lastnosti uspelo utemeljiti osem različnih osebnostnih orientacij voditeljev. Hermann, ki je že vse od doktorskega študija naprej verjela v to, da osebnostne lastnosti odigrajo vlogo v svetovni politiki, je sprva začela s simulacijami različnih osebnosti v obdobju pred prvo svetovno vojno kar v fakultetnih učilnicah, kasneje pa ji je uspelo razviti zgoraj omenjeni okvir, ki ga je posvojila celo ameriška CIA.

Na podlagi sedmih osebnostnih lastnosti, kot so preprostost/kompleksnost voditeljevega besedišča, potreba po moči in vplivu, nadzorovanje dogodkov, zaupanje, nacionalizem, samozavest, in osredotočenost na probleme oziroma odnose, ugotovila, da imamo na svetu osem različnih voditeljev. Te so lahko denimo ekspanzionistični, karizmatični, sodelovalni, reaktivni, prilagodljivi, načelni, in evangelistični. Za trenutni politični kontekst sta ključna predvsem ekspanzionistični in sodelovalni, ki hkrati stojita na različnih bregovih. Daleč največ je napisanega o ekspanzionističnemu tipu vodenja, ki predvideva skrb za širitev svojega teritorija (danes bolj vpliva na druge teritorije), nadzor nad viri in ljudmi ter delitev svet na ”nas” in ”njih”. Ekspanzionističen tip voditelja si okrog sebe želi lojalne svetovalce, ki bodo delovali v skladu s preferencami šefa, in nikoli ne bodo podvomili o njegovih načrtih. Takšen voditelj ni zmožen tolerirati nesoglasij in lastne opozicije v državi. Gre hkrati za voditelja, ki išče zgolj tiste informacije, ki potrjujejo njegove domneve in odločitve, in je v svoji retoriki precej sovražno nastrojen ter v zunanjem okolju išče zgolj grožnje in neprijatelje. V svojih zunanjepolitičnih dejanjih je nepredvidljiv in posledično nekonsistenten. V nasprotju z ekspanzionistično orientacijo pa sodelovalni tip voditelja spoštuje omejitve, ki obstajajo v zunanjem (mednarodnem) okolju, oblikuje politike v sožitju z opozicijo, v svojih svetovalnih vrstah ne premore zgolj kimavcev, prav tako pa se ukvarja z grajenjem in ohranjanjem odnosov. Zunanja politika takšnega voditelja je konsistentna, saj gre v tem primeru skoraj vedno za iskanje zavezništev. Takšnih voditeljev je danes malo, a so najbolj zaželjeni.

Verjetno ni potrebno dodatno izpostaviti in povezati različne tipe osebnostnih profilov z imeni voditeljev, to bom tokrat prepustil vsakemu bralcu. Ključno je, da zainteresirana javnost dobi uvid v način znanstvenega raziskovanja osebnostnih profilov voditeljev. Znanost na tem področju nam verjetno nikoli zares ne bo omogočila, da bi na podlagi takšnih analiz preprečili izvolitev aktivno-negativnih in ekspanzionističnih voditeljev, saj mnogokrat enostavno ni dovolj informacij o tem človeku preden zasede to funkcijo. O Saddamu Husseinu raziskovalci niso vedeli praktično ničesar do leta 2003, ko je Jerrod Post z metodo psihobiografije pokazal, da Husseinova narcisoidnost in paranoidnost izvira iz njegovega otroštva, saj je mama skušala storiti samomor v osmem mesecu nosečnosti, po rojstvu pa ga je poslala k svojemu bratu, saj si ga ni želela zaradi smrti njegovega očeta. Kasneje, ko se je ponovno poročila, ga je vzela k sebi, a je bil njen novi partner nasilen tako do nje kot do njega. Ko so Husseinu rekli, da ga ne bodo šolali, je zbežal k svojemu stricu, ki ga je vpisal v šolo, in ga vzgajal od takrat naprej. Stric, sicer velik nacionalist, je kasneje postal tudi guverner Bagdada, je Husseina vzgajal v duhu enega sporočila: ”Bog ne bi smel ustvariti Perzijcev, Judov in muh”. Nadaljevanje njegove politične poti je znana, a travmatizirano otroštvo je v njem pustilo velik pečat in usmerjalo njegovo politično delovanje v Iraku. Zato nikoli ne sme biti vseeno kdo je voditelj, kakšno je njegovo ozadje in kakšni so njegovi strahovi. Slednji lahko hitro postanejo tudi naši.

Viri

Barber, James David. (1985). The Presidential Character: Predicting Performance in the White House. New Jersey: Prentice Hall.

Freud, S. in W. C. Bullitt. (1966). Thomas Woodrow Wilson: Twenty-Eighth President of the United States – A Psychological Study. Boston: Houghton Mifflin Harcourt.

George, A. L., and George, J. L. (1956). Woodrow Wilson and Colonel House: A Personality Study. New York: Dover.

Hermann, Margaret G. (1970). Explaining Foreign Policy Behaviour Using the Personal Characteristics of Political Leaders. International Studies Quarterly 24(3), 7–46.

Hermann, Margaret G. (1978). Effects of Personal Characteristics of Leaders on Foreign Policy. V M. A. East, S. A. Salmore in C. F. Hermann (ur.), Why Nations Act (str. 79–103). Los Angeles: SAGE.

Hermann, Margaret G. (1979). Who Becomes a Political Leader? Some Societal and Regime Influences on Selection of a Head of Government. V L. Falkowski (ur.), Psychological Models in International Politics (str. 135–67). Boulder: Wesview.

Hermann, Margaret G. (1984). A Study of 53 Heads of Government. V D. A. Sylvan in S. Chan, Foreign Policy Decision Making: Perception, Cognition, and Artificial Intelligence (str. 53–80). New York. Praeger.

Post, Jerrod M. (2003a). The Psychological Assessment of Political Leaders. Ann Arbour: University of Michigan Press.

Post, Jerrod M. (2003b). Assessing Leaders at a Distance: The Political Personality Profile. V J. M. Post (ur.), The Psychological Assessment of Political Leaders, with Profiles of Saddam Hussein and Bill Clinton (str. 69–104). Ann Arbour: University of Michigan Press.