Krize in dogodki v zadnjih dveh desetletjih so dodobra pretresli in presenetili Evropsko unijo (EU). Najprej je gospodarska in finančna kriza evro-območja razdelila države članice na dolžnice in upnice ter umetno ustvarila mejo med severom in jugom. Nato je migrantska kriza obrnila kompas in razdelila EU na vzhodne in zahodne države članice. Slednje so v migrantski krizi videle priložnost za nadomestitev delovne sile in bile bolj odprte do beguncev in migrantov, medtem ko so bile vzhodne države bolj nenaklonjene in skušale migracije na vsak način omejiti. Brexit je pretresel in preoblikoval formacijo ter delovanje EU kot globalnega akterja. Sledila je kriza Covida-19, ki se je sprva začela izjemno nacionalistično z zapiranjem državnih meja in plenjenjem medicinske opreme, vendar pa se je hitro spreobrnila v sodelovanje in medsebojno pomoč med državami članicami. V začetni fazi okrevanja po pandemiji se je EU znašla v novi krizi – vojna v Ukrajini. Vojna je pokazala izjemno solidarnost in usklajenost držav članic s sprejemanjem obsežnih sankcij proti Rusiji. Vendar se je tudi ta usklajenost pri sprejemanju zadnjega šestega paketa izkazala za krhko in vprašljivo. Vsaka izmed teh kriz je pustila svoj pečat na evropski demokraciji in jo večkrat postavila na preizkušnjo. Trenutna situacija v svetu se bo vsekakor odrazila v preoblikovanju razmerja moči in prestrukturirani poziciji globalnih akterjev. To dejstvo odločilno vpliva na to, da se evropska demokracija trenutno nahaja na prelomnem razpotju – kako in kam naprej?
Izhajajoč iz problematike in prihodne usmeritve je EU zasnovala svojevrsten poizkus evropske demokracije – Konferenca o prihodnosti Evrope. V okviru tega je bila evropskim državljanom dana edinstvena priložnost, da podajo svoja mnenja in izmenjajo svoje zamisli o skupni prihodnosti EU. Po zaključku konference, 9. maja 2022, so evropski poslanci pozvali k organizaciji konvencije, ki bi omogočila spremembe pogodb o EU na podlagi predlogov državljanov. Ta poziv je že naletel na neodobravanje določenih držav članic – med njimi tudi Slovenije.
Lizbonska pogodba iz leta 2007 je bila zadnja pogodba, ki so jo države članice sprejele in ratificirale. Od tega je minilo že skoraj petnajst let in zaradi številnih sprememb v vsakodnevnem delovanju EU je potrebno posodobiti in prilagoditi pravne okvirje delovanja. Prav tako je potrebno pripraviti podlago za nadaljnja desetletja delovanja EU in si zadati prioritete za prihodnje povezovanje držav. Državljani so svoje prioritete že predstavili skozi Konferenco o prihodnosti Evrope, nadaljnji koraki ostajajo na državah članicah in njihovi volji za uresničitev predlogov državljanov.
V hitro spreminjajočem se svetu bo morala EU poiskati rešitve za hiter in efektiven odziv na prihajajoče izzive v svetu. V zadnjih letih je EU izgubila moč in ugled, kljub temu pa ostaja pomemben člen v svetovnih ekonomskih verigah. Evropska unija prav tako zaostaja v svojem konceptu globalnega akterja, saj jo številne azijske države in druge svetovne ekonomske formacije prehitevajo po levi in desni. Preoblikovati bo potrebno koncept mehke moči, da bo EU kljub pomanjkanju vojaške moči ohranila svoj položaj in ugled v svetu.
Evropska unija s svojo politiko vrednot v svetu izgublja pomembnost in zaostaja za ostalimi državami, ki te politike nimajo. Kitajska in Rusija že vrsto let manj razvitim afriškim državam ponujajo ugodne finančne kredite za izgradnjo prometne infrastrukture in objektov, ki jih najbolj potrebujejo. Evropska unija v zameno za posojila zahteva učinkovite in korenite spremembe v njihovem delovanju. Več kot očitno je, da afriške države tega na hitri rok ne morejo zagotoviti in so primorane jemati kitajske ali ruske kredite, ki imajo velike pasti glede odplačevanja. Ne zgolj afriške države, tudi države Zahodnega Balkana se srečujejo s podobnimi težavami. Te države si v prihodnosti vsekakor želijo članstva v EU, ampak zaradi pogojevanja denarne pomoči in kreditov so dolžne jemati »proste« kredite pri Kitajski in Rusiji. Vse skupaj otežuje članstvo teh držav v EU in hkrati prisotnost EU na tem območju, vendar v kolikor si EU želi spremeniti svoj položaj v svetu in bližnji soseščini bo morala razmisliti o svoji politiki vrednot. Ali takšna politika v vse bolj nepredvidljivem svetu vodi k blaginji evropskih državljanov ali v nazadovanje?
Evropska demokracija je potrebna kritičnega premisleka glede vpeljevanja demokracije in »evropskih« vrednot drugim kulturam in drugim državam. Gre za precej perečo tematiko, ki vodi v neke vrste vrednostni in ideološki imperializem. Kljub raznolikosti, ki združuje EU je potrebno razumeti in sprejeti različnost drugih držav. EU mora v prihodnje razširiti svoj opus politik, ki bodo učinkovito naslavljale probleme drugih neevropskih držav. Zavedati se je potrebno, da niso zgolj evropske oz. »zahodne« vrednote tiste prave in najboljše, ki vodijo k prosperiteti. Poleg tega določene države članice še vedno niso ponotranjile evropskih vrednot – tukaj se poraja vprašanje zakaj torej pogojevati druge države, da storijo to česar države članice EU niso bile zmožne. Nevarnosti v svetu je veliko in le-te se bodo stopnjevale, zato mora EU čim prej in učinkovito premisliti o svoji projekciji vrednot izven svojih meja. Samo globalno prisotna in močna EU lahko prispeva k ohranitvi miru in sodelovanju med narodi. Tudi EU ni popolna in idealistična, vendarle pa je najboljša možna verzija večletnega sodelovanja in povezovanja.
Evropska demokracija se bo v prihodnjih letih znašla pred še večjimi in številčnejšimi težavami, ki bodo terjale svojo ceno. Rešitev zaenkrat še ni na vidiku, kljub temu, da je diskurz o različnih integracijah EU prisoten že dalj časa. Si želimo še bolj povezane EU v politično unijo? Si želimo Združenih držav Evrope? Si želimo federativne ureditve EU? Ali naj EU ostane takšna kot je? Ali naj se odpravi veto držav članic? Možnosti je veliko, vendar bo potrebno izbrati najbolj optimalno. Vsaka izmed teh ima svoje prednosti in hkrati slabosti, toda univerzalnega odgovora ni, zato si bo morala EU ponovno osmisliti sui generis položaj. Samo na tak način bo lahko EU v prihajajočih časih ohranila svoj vpliv in doseg v zunanji politiki.
Zadnja leta so pokazala, da državljani, še posebej mladi, vse manj zaupajo v politične sisteme in demokracijo kot tako. Evropska demokracija potrebuje nov in svež zagon. Zapletenost evropskih institucij in njihovo delovanje močno vpliva na tekoče in ažurno delovanje institucij. Lizbonska pogodba je kot reformativna pogodba prestrukturirala pristojnosti institucij in v želji po večji demokratičnosti podelila več pravic Evropskemu parlamentu. V tem trenutku to ni več dovolj – potrebno je zagotoviti še večji vpliv državljanov EU na oblikovanje politik, ki vplivajo na vsakdanje življenje.
Evropska demokracija je na veliki preizkušnji, saj bo potrebno v prihodnje še bolj učinkovito naslavljati vse težave, ki bodo pestile Unijo in svet. Kljub temu, da so državljani EU postavljeni v središče politik in odločanja, še vedno niso aktivno vključeni v sam proces odločanja. Zatorej preden se vprašamo, na kak način doseči večjo participacijo državljanov znotraj demokratičnih procesov EU, se je potrebno vprašati quo vadis, EU? (kam greš EU?)
