Jamajka, Gro-Ko ali Ko-Ko: Razsežnosti absurda v povolilni Nemčiji

Nemčija, ki je 24. septembra volila v parlament, se nahaja v globoki politični krizi, kakršne ni občutila že nekaj desetletij. Volilni izidi so premešali karte do te mere, da je postalo sestavljanje koalicije nočna mora Angele Merkel. Stranke, ki so jo dobro odnesle v tokratni demokracijski loteriji, so očitno pijane od moči verjele v nekaj, kar se zdi nemogoče. Verjele so, da bodo lahko uspešno uveljavile svoje politične preference in interese ter postale članice vlade skupaj s strankami, ki zagovarjajo diametralno nasprotne interese. Tako so se za mizo usedle Krščansko demokratska unija in Krščanska socialna unija z Liberalci ter Zelenimi, v prepričanju, da bo vsaka dosegla svoje cilje in bodo uspešno sestavili koalicijo. A tukaj se seveda mora pravljica nujno razbliniti. Tukaj le začne v njihov mehurček sanjarjenj tolči realnost.

Dovolim si reči, da takšen mišmaš nikakor ne bi mogel voditi države, pa naj bo ta še tako stabilna kot je sama Nemčija. Nesprotja in razpoke, ki nastajajo že z njeno sestrsko Krščansko bavarsko stranko Horsta Seehoferja in trajajo že od začetka uveljavitve Merklove begunske politike, le še z lepilom držijo Seehoferja združenega z Merklovimi Krščanski demokrati. In ko dodaš tej interni problematiki najmočnejše stranke v državi še Liberalce z močno kapitalistično usmerjenim neoliberalizmom na eni strani ter z željo po čim več svoboščinah za posameznika na drugi, je zadeva že skoraj obsojena na propad. A na tem mestu se težavnost usklajevanja še zdaleč ne konča, saj obstaja še tretja stranka – Stranka zelenih, ki pa nekje bolj nekje manj zavrača ideologiji tako krščancev kot liberalcev. Ne morem si pomagati, da se znova ne vprašam v katero smer, če sploh katero, so vsi ti pogajalski politični akterji usmerjali svoj pogled, da so se sploh spustili tako daleč. Kako bo Bavarska, ki jasno opozarja Merklovo naj ustavi begunski val za njihovimi mejami, vladala skupaj z Zelenimi, ki želijo, da so meje za begunce odprte na stežaj. Kako bi lahko pri strankah, ki obe počivata na različnih bregovih, našli skupno točko glede tako pomembne in bistvene tematike za Nemčijo kot je njena begunska politika. Že na tem mestu postane popolnoma jasno, da bodo nadaljnja pogajanja neverjetno težka, če sploh mogoča. Da ne pozabimo vseh interesev Liberalcev, ki a priori zavračajo ideje Zelenih glede podnebne politike. Skupnih točk oz. morebitnih soglasij tudi tukaj ni bilo za pričakovati. Suma sumarum: Stranke, ki predstavljajo barve zastave Jamajke (črno – Krščanska demokratska unija in Krščanska socialna unija, rumeno – Svobodna demokratska stranka–Liberalci in zeleno – Zeleni) po kateri naj bi bila takšna koalicija tudi poimenovana, nimajo možnosti, da bi lahko omogočile tej zastavi, da zaplapola.

S propadom Karibskega projekta pa je postal vse bolj nervozen nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ugledni nemški socialni demokrat ter zunanji minister v dveh vladah Merklove, kajti volilci razočarani od dolgih pogajanj brez izkupčka želijo vse drugo kot pa ponovne volitve. Kot predsedniku države je zanj nujno iskanje čimbolj državnotvornih rešitev, ki pa seveda zahtevajo porez peruti vsem akterjem v tej politični šaradi. Tako je Steinmeier pozval Nemške socialne demokrate naj zavržejo defenzivno, kar malo uporniško ter infantilno držo, značilno predvsem za njihovega predsednika Martina Schulza, in tudi sami premislijo o možnosti ponovnega vstopa v koalicijo, kateremu so se po volitvah tako močno izmikali. V ta namen so tako Socialni demokrati ustanovili kongres, na katerem so se kljub vehementnemu uporu mladih – Jususu, odločili za možnost sodelovanja v veliki koaliciji (Grosse-Koalition) pod pogoji, da naj nova koalicijska pogodba vsebuje kar se da veliko socialno demokratskih predlogov, idej in sklepov. A poleg možnosti o vstopu v koalicijo s Krščanskimi demokrati vseeno puščajo odprto možnost tudi za t. i. Ko-Ko – kooperacijsko koalicijo, katera bi pomenila le delno sodelovanje Socialnih demokratov v vladi. Takšna koalicija bi bila dolžna opredeliti v koalicijsko pogodbo le od pet do deset temeljnih projektov, z ostalimi političnimi dilemami bi ostala Merklova sama in bi jih tako morala postaviti na pedestal vsem parlamentarnim strankam, kar pa lahko ima za posledico popolno nemoč zmagovalne stranke ali pa nas pelje v nevarnosti izpostavitve pomembnih predlogov strankam, kot je radikalna desnica. Socialni demokrati pa niso izključili niti ideje o vladi v manjšini in v duhu državnotvornega vedenja stranki CDU/CSU obljubili podporo pri ključnih projektih in torej »toleriranje« takšne izvršne oblasti. Kljub temu pa analitiki takšni vladi ne napovedujejo dolgega obstanka in so prepričani, da bi to nujno vodilo v predčasne volitve, katerih pa si ne želi prav noben volivec/volivka.

Kot vidimo se Nemčija trenutno nahaja v resnično nezavidljivem položaju, kajti nobena od ponujenih opcij ni optimalna. A glede na to, da so Socialni demokrati le pričeli uradna pogajanja z Merklovo, se zdi da bo Nemčija ponovno dobila veliko koalicijo. Kdo si le-te resnično želi pa je že drugo vprašanje.

1 Eine “Ko-Ko” für Deustchland? Die Presse, 12.12. 2017. Dostopno prek:
https://diepresse.com/home/ausland/aussenpolitik/5337368/Eine-KoKo- fuer-Deutschland