Retorika kratkovidnih

”It is the manners of the theatre that define the rules of democracy” – Jules Michelet

V Sloveniji je volilna kampanja pred vnovičnimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami v polnem teku. Stari in novi obrazi nas prepričujejo, da so prav oni tisti, ki nas bodo odrešili problemov in nam zagotovili boljšo prihodnost. A političnih narativov, ki bi uspeli zajeti ključne izzive družbe 21. stoletja in ponuditi sliko boljše prihodnosti, v slovenskem političnem prostoru kritično primanjkuje. Politična tekma se trenutno osredotoča na parcialna mikrovprašanja in rešitve, ki ne ponujajo jasnega odgovora, v kakšno prihodnost naše države in družbe te vodijo.

Da je stanje slovenske politike še bolj zaskrbljujoče priča dejstvo, da večina politikov daje vtis, kot da ne vedo in razumejo, kaj govorijo, pač pa zgolj ponavljajo ”preverjene” in oguljene parole. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da politični ”novinci” ne izkazujejo niti osnovnega poznavanja našega političnega sistema, še bolj pa, da te kapacitete ne kažejo niti izkušeni težkokategorniki. Problem seveda ni omejen zgolj na Slovenijo, temveč je prisoten v malodane vseh razvitih demokracijah, kjer so (liberalne) politične elite izgubile stik z ljudstvom, realnostjo in svojim poslanstvom, zaradi česar smo bili v zadnjih letih priča vzponu nacionalističnega populizma. O čem bi naj torej govorili politiki v volilnem letu 2018?

Če vprašamo politično znanost, bi odgovorila nekako takole. Volilna kampanja je namenjena maksimizaciji osvojenih glasov in je v potrošniški maniri usmerjena v kratkoročno korist politikov in političnih strank. Politiki bi naj po prepričanju politične znanosti torej govorili stvari, ki bodo v danih okoliščinah prepričale in mobilizirale največje število volivcev.

Ljudje smo po naravi lena bitja, kar velja tudi za naš intelekt in zavestno racionalizacijo. Ker živimo v času, ko smo bombardirani z informacijami, vseh nismo zmožni presojati eksplicitno in zavestno. Poleg tega v povprečju vedno manj pozornosti posvečamo politiki, zaradi česar večino odločitev sprejmemo intuitivno. Intuitivne odločitve nastajajo pod pragom naše zavesti in so izrazito čustveno determinirane. Da smo si homo sapiensi olajšali proces odločanja, smo razvili vrsto kognitivnih bližnjic (hevristik), ki jih pri presojanju uporabljamo skoraj sistematično.

Največkrat nam racionalno presojo olajšajo hevristika všečnosti, zaradi katere smo bolj naklonjeni politikom, ki so nam podobni in zaradi tega všečni, v nas pa sprožajo prijetne občutke; hevristika razpoložljivosti, zaradi katere smo naklonjeni stvarem, ki so nam poznane in o katerih imamo v spominu na voljo dovolj razpoložljivih informacij za ustrezno sklepanje; ter hevristika zamenjave vprašanja, ki med drugim vodi v poenostavljanje izbire in t.i. taktično glasovanje.

Recept, ki ga ponuja politična znanost, je torej naslednji. Politiki bi morali govoriti o problemih, katerim so bili volivci v zadnjem obdobju najbolj izpostavljeni, bodisi preko osebnih izkušenj bodisi preko poročanja množičnih medijev. To so namreč problemi, ki jih ljudje podzavestno dojemajo kot aktualne in pomembne. Če naredimo hitro analizo poročanja televizijskega Dnevnika na nacionalki v letu 2018 vidimo, da prevladujejo naslednje domače agende: arbitraža ter slovensko-hrvaški odnosi, kriza v zdravstvu, bančni kriminal, korupcija, in delavski boj, vezan na sindikalistično dogajanje v javnem sektorju, Gorenju, Luki Koper in drugod. Politična znanost pravi, da bo volivce najboljše nagovoril tisti, ki bo izpostavil “prave”, mnogokrat tudi umetno ustvarjene probleme, ponudil preproste rešitve in prepričal elektorat, da je te rešitve tudi sposoben udejaniti v praksi.

Če na problem retorike aktualne volilne kampanje pogledamo skozi prizmo politične filozofije, pa ne samo, da dobimo drugačen odgovor, ampak se preformulira že samo vprašanje. Poleg odgovora mora biti že vprašanje samo nujno predmet filozofskega preizpraševanja, saj moramo najprej vedeti kje smo in kam želimo, zato da lahko bolje sodimo kaj je potrebno storiti in kako se tega lotiti.

Vprašanje: o čem bi morali govoriti politiki? se tako v politični filozofiji ne nanaša več na retoriko, ki bo maksimizirala število glasov na volitvah, temveč na retoriko in delovanje, ki bo rešilo človeštvo propada, v katerega drvimo zaradi brezciljnega sistema neoliberalnega kapitalizma. Njegova logika delovanja namreč temelji na nenasitni akumulaciji omejenih dobrin, ta pa vodi v koncentracijo družbenega bogastva v rokah peščice državljanov.

Kapitalizem je produkt moderne, ideologije, ki poleg znanosti temelji še na dveh postulatih: napredku in trgovanju. Napredek, per se smoter delovanja človeka in človeštva v moderni percepciji, nas danes vodi v propad globalnega ekosistema, saj peščica privilegiranih v želji po akumulaciji bogastva izčrpava naravne vire z za okolje nevzdržnim tempom. Napredek, katerega najbolj uveljavljena meritev je rast GDP, pa generira trgovanje, človeška dejavnost, ki je bila prvotno namenjena izmenjavi dobrin s ciljem zadovoljevanja človekovih eksistenčnih potreb. Trgovanje danes temelji na hiperpotrošništvu, ki ga z manipuliranjem človekovih potreb umetno spodbuja oglaševalska industrija.

Kapitalizem je v 21. stoletju postal kontraproduktiven svojemu osnovnemu poslanstvu. Kapitalistično pehanje za srečo je ustvarilo plejado nesrečnih in osiromašenih ljudi, dvig življenjskega standarda za vse ljudi pa je postal nevzdržen za globalni ekosistem. Indijski znanstveniki so recimo izračunali, da bi količina novo ustvarjene električne energije, ki bi bila potrebna za poganjanje pametnih telefonov vseh prebivalcev Indije, vodila v ekološki kolaps našega edinega planeta. Tako pridemo do vprašanja, ali ima politična filozofija kakšen odgovor na opisane probleme modernega sveta?

Z razliko od klasične politike, ki je v središče zanimanja postavljala izgradnjo in vodenje politične skupnosti, pa moderna politika, katere utemeljitelj je Nicollo Machiavelli, v središče postavlja posameznika. V modernem svetu politika namesto dejavnosti statecraft-a postane strateška uporaba moči v zasledovanju interesa posameznika. Ta naj bi bil v teoriji razsvetljenstva, enega izmed projektov moderne, racionalno bitje z dobro poznanim lastnim interesom, kot pravi Alexis de Tocqueville. Toda sodobna kognitivno-vedenjska znanost je dokazala, da smo ljudje izrazito iracionalna bitja in izredno dojemljivi za čustvene manipulacije našega mišljenja in potreb, na kar je opozarjal že Platon, poleg Aristotla najbolj vpliven klasični politični mislec. Na tem mestu je nujen razmislek o vrnitvi k politiki, katere namen je poleg ustvarjanja pogojev za srečno življenje posameznikov tudi strateško določanje in uresničevanje kolektivnih interesov, individualna in kolektivna sreča pa nista medsebojno izključujoči.

Ideološki sistem moderne potrebuje alternativo, ki bo navdihnila ljudi, da se bodo pripravljeni podretiti kolektivnim ciljem in do neke mere odpovedati sebičnim interesom, ki jih ženejo živalske strasti in iskanje hedonističnih užitkov. Za dosego tega cilja pa potrebujemo ustrezne politične narative oz. zgodbe, ki človeškemu delovanju in sobivanju dajejo smisel in pomen. Če so po drugi svetovni vojni politični narativi za smoter liberalne demokracije, še enega produkta moderne, določali zvišanje globalnega življenjskega standarda, zagotavljanje globalnega miru in blagostanja ter premagovanje komunizma kot grožnje globalni prevladi kapitalizma, pa je po koncu hladne vojne in eventualni zmagi liberalne politične doktrine kapitalizem izgubil svoj dolgoročni cilj, ki bi upravičeval njegov obstoj. Še več, neoliberalni kapitalizem je postal kontraproduktiven svojim prvotnim nameram, če ga sodimo po rezultatih, ki jih je proizvedel. Kaj je torej smiselno postaviti kot cilj družbe 21. stoletja, ki bi ga naj politiki zagovarjali in udejanjali?

Osnovni cilj vseh živalskih vrst je njihovo preživetje in evolucijski razvoj. Ker planet Zemlja, ob predpostavkah nadaljnjega izkoriščanja okolja, dvigovanja življenjskega standarda in svobodnega razmnoževanja, postaja nezadosten v smislu virov za potrebe obstoja in razvoja človeštva, smiselno sledi, da bi moral biti glavni cilj človeštva (če seveda zavrnemo regresijo v nekakšno hipijevsko lovsko-nabiralsko družbo) da se razširi na druga, za življenje primerna celestialna telesa. Idejo, da bo človeštvo na tem planetu zgnililo, v kolikor se ne razširi v vesolje, najdemo v večih filozofskih in leposlovnih tekstih. V kolikor sprejmemo to vizijo o nadaljnjem razvoju človeštva, se nam na obzorju izrišeta dva inherentna cilja, ki bi ju morali zasledovati.

Prvi je tehnološki razvoj, ki bo omogočil tak podvig, drugi pa ohranitev življenja na planetu Zemlja, dokler tak podvig tehnološko ne bo mogoč. Glavni narativ, ki bi ga z gledišča politične filozofije morali zagovarjati politiki, je torej ciljno usmerjen trajnostni razvoj s pogledom na naslednjih sto, namesto štiri leta. Ustaviti pa se ne smemo zgolj pri političnem komuniciranju v volilnih kampanjah, temveč morajo politične institucije v tem primeru uporabiti svojo z ustavo dodeljeno moč, da proaktivno spodbujajo, usmerjajo in regulirajo tehnološki razvoj ter okoljevarstvene dejavnosti.

Če so v 20. stoletju razglasili politično filozofijo za mrtvo, pa potek dogodkov v 21. stoletju kaže na nujnost njene ponovne oživitve in zavračanja dogmatičnega sprejemanja obstoječe ideologije. V članku je orisana zgolj ena izmed možnosti prihodnjega razvoja človeštva in družbe, ki implicira radikalno spremembo ideologije, ki usmerja in vodi naše življenje. Vsekakor pa mora biti skupni cilj, h kateremu bomo težili, kolektivno definiran v demokratičnem sistemu svobodnega tekmovanja interesov za prevlado v politični areni.

Volitve so demokratični instrument, ki ljudstvu to omogoča. Družbena odgovornost državljanov je, da se upremo površni presoji kandidatov na volitvah in sprejmemo racionalno in zavestno odločitev, ki zaradi naše lene narave vedno predstavlja določeno mero napora. 3. junija bo že prva priložnost, da volivci zavrnemo nadaljnji ekološki in družbeni razkroj pod pretvezo neoliberalnega razvoja ter politično nepismene, sebične in kratkovidne politike pošljemo na smetišče zgodovine.

LITERATURA

Harari, Yuval Noah. 2016. Homo Deus. London: Harvill Secker.

Kahneman, Daniel. 2011. Razmišljanje: Hitro in Počasno. Ljubljana: UMco.

Plato. 2013. The Republic and Other Dialogues. New York: Barnes and Noble.

Smith, Steven B. 2016. Modernity and Its Discontents. Yale: Yale University Press.