Ruska federacija v geostrateškem kontekstu aktualne pandemije

Aktualna globalna geopolitična realnost se odvija v kontekstu Covid-19 pandemije, kar dodatno vzpodbuja tekmovanje med posameznimi globalnimi akterji, med katere sodi tudi Ruska federacija. Pandemija in z njo povezane politike, ki so pretresle svet, odpirajo novo pomembno dilemo, kako oblikovati družbeno in politično realnost po njej, pripadajoča geostrateška tekma med najmočnejšimi pa se že odvija. Korona realnost pa ne zasenči ostalih problematik, ki so bile prisotne že prej, slednja pa je dobršen del teh le še intenzivirala.

Pomemben geostrateški izziv na primer predstavlja dodatna ohladitev odnosov med Rusko federacijo in Zahodom, ki so s sveže izvoljenim ameriškim predsednikom Bidnom ter aktualnimi političnimi potezami Moskve, dosegli novo dno. Pogosto se pri tem ponujajo pavšalne interpretacije, ki skozi prizmo personifikacije politike postavljajo ruskega predsednika Putina v luč avtoritarnega voditelja, ki državo samovoljno vodi po poti specifičnega suverenizma. Dejanska problematika odnosov med Vzhodom in Zahodom pa je precej globlja in veliko bolj kompleksna.

Po koncu bipolarne strukture sveta in razpadu sovjetskega socializma, je večina držav vzhodnega bloka z Rusko federacijo na čelu, verjela, da predstavlja zahodni politični model edino in nezamenljivo možnost za največji gospodarski razvoj ter družbeni napredek. Kasnejše politične razmere v Rusiji pa so pogled na zahodno demokracijo drastično spremenile. Po družbenem in političnem kolapsu, pešanju države, gospodarskem zlomu, nezmožnosti obvladovanja lastnega teritorija, intervencionizmu tujega kapitala v rusko politiko ter vsesplošnem družbenem in političnem kaosu, je v stoletja starem konfliktu med zapadnjaki in slavofili ponovno zmagala kolektivistična politična zavest, ki je želela povratek stabilne ter suverene države. Skladno s tem se je pričela razvijati tudi specifična ideologija unifikacije nacije, ki je povezala ruske državljane ter vodila v politično konsolidacijo.

Neoliberalna globalizacija, ki je pripomogla k razpadu sovjetskega socializma ter se nato le še utrdila, je re-definirala kapitalistično-demokratični konsenz, realiziran v formi liberalne demokracije: dominacija se vse bolj premika na stran kapitala ter krepi globalne finančne centre moči, kar se odraža v splošni degradaciji demokracije. Odločevalni procesi pa se vse bolj odmikajo od državljanov kot primarnih nosilcev politične legitimnosti. To je še dodatno potrdila tudi aktualna epidemiološka kriza, ki je izpostavila večino tlečih družbenih in političnih protislovij.

Glede na to, da po razpadu bipolarne globalne strukture ne gre več za pristni ideološki konflikt med Zahodom in Vzhodom, saj sta oba kapitalistična, se je novi prelom vzpostavil na osi med liberalnim in avtoritarnim kapitalizmom. To izpostavlja vprašanje razmerja med politiko in kapitalom, kar neposredno trči ob vprašanje svobode. Vzhodne prakse opozarjajo, da za uspešno centralizacijo, akumulacijo in koncentracijo kapitala ne potrebujemo demokracije, oziroma je ta s strani gospodarske rasti lahko celo kontraproduktivna, kar postavlja liberalno demokracijo ter omenjeni konsenz v popolnoma novo luč ter predstavlja eno ključnih bodočih družbenih in političnih dilem.

Aktualna ruska politika striktno zagovarja principe suverenizma, pri tem pa se sklicuje na strogo spoštovanje mednarodnega prava v kontekstu konstruktivističnega razumevanja mednarodne politike. Aktualni predsednik Putin, ki je bil za dobo šestih let z dobrimi 76 odstotki izvoljen leta 2018 in ima mandat do leta 2024, je na letošnji paradi ob dnevu zmage poudaril, da bo Ruska federacija »konsistentno branila mednarodno pravo ter skladno s tem dosledno sledila svojim nacionalnim interesom za varnost in dobrobit svojih državljanov«. Poleg tega pa je opozoril na ponovno prisotnost in rast »rusofobije« v prevladujoči zahodni politiki.

O resnosti tovrstnih namer priča npr. povratek oboroženih sil na Južni Kavkaz ter največja koncentracija vojske na tem območju od konca devetdesetih let. Moskva želi poudariti svojo vlogo pri reševanju konflikta med Armenijo in Azerbajdžanom ter koncentrirati ustrezno vojaško moč v neposredni bližini Gruzije, kjer gre spomniti na zamrznjen konflikt v Južni Osetiji ter Abhaziji. Za rusko, na energentih temelječe gospodarstvo, je tu izrednega pomena tudi zaščita pridobivanja in distribucije zemeljskega plina ter drugih naravnih bogastev. Nestabilen teritorij ob Kaspijskem in Črnem morjem predstavlja svojevrsten geopolitični vozel mnoštva pomembnih globalnih akterjev, kjer velja poleg Ruske federacije omeniti tudi EU, Turčijo, Iran, Kitajsko, ZDA in druge. Seveda ne gre pozabiti negovanja dobrih odnosov z Belorusijo kot državo, ki meji na tri članice NATA ter vprašanja Ukrajine, saj so ravno oboroženi spopadi na vzhodu te države ter primer Krima, vodili v prvo resno zaostritev napetosti med Moskvo in Zahodom po koncu hladne vojne. Kljub blagi stabilizaciji razmer v preteklem letu, je sledila ponovna ohladitev po zastrupitvi in aretaciji opozicijskega voditelja Navalnega, za kar je vrh evropske in ameriške politike obdolžil ruskega predsednika Putina.

Kritik na račun avtoritarnosti in kršenja človekovih pravic je deležna tudi ruska južna soseda Turčija. Ta predstavlja v razmerju do Ruske federacije specifičnega akterja, saj se pojavlja hkrati v vlogi partnerja ter tekmeca, ki sporadično menja svoji vlogi. Moskva, ki je sicer na čelu Evrazijske unije, si želi krepitve sodelovanja z ostalimi partnerji v regiji, vendar pa ob enem tudi zmanjšanja lastne odvisnosti. Pri tem ima izreden pomen ravno Turčija ne glede na to, da je bil rusko-turški odnos že večkrat dobro načet, kot npr. v času sirske državljanske vojne ter ob intervenciji obeh držav v Siriji skladno z lastnimi interesi. Podobno je tudi pri vpletenosti v druge regionalne konflikte. Turčija je kljub pridobivanju lastne geostrateške pomembnosti in potrebi Ruske federacije po pragmatični politiki s slednjo, posebej v kontekstu zapletenih odnosov Ankare z Washingtonom ter Brusljem, sama bolj odvisna od Moskve kot velja obratno. Potencialno izboljšanje turških odnosov z Zahodom, pa bi rusko geostrateško moč sorazmerno oslabilo.

Tradicionalni odnosi z Latinsko Ameriko se največkrat navezujejo na povezovanje različnih, predvsem levih vlad ter tovrstnih družbenih in političnih gibanj znotraj posameznih držav z Moskvo. Podobno prakso zastopata npr. tudi obe novi levi vladi v Argentini in Boliviji, ki si prizadevata za ekonomsko in politično sodelovanje. Enako velja tudi za Venezuelo, kjer se aktualni režim ves čas čvrsto navezuje na Rusko federacijo. Tesnejše ekonomsko sodelovanje med obema otežujejo sankcije ZDA, učinki teh pa so k umiku prisilili tudi ruskega energetskega velikana Rosneft.

Čvrstost suverenizma ter unifikacije in konsolidacije države ter povratek Ruske federacije na globalno geostrateško prizorišče, se odraža tudi v kontekstu aktualne pandemije in produkciji cepiva, saj je bil ruski Sputnik V prvo »Covid-19« cepivo na svetu, pa čeprav se paradoksalno vsaj polovica ruskih državljanov ne želi cepiti proti korona virusu »pod nobenim pogojem«. Vendar pa dobro rusko sodelovanje z Latinsko Ameriko predstavlja 650-milijonski trg za distribucijo cepiva, podoben poslovni odnos pa se vzpostavlja tudi v Aziji in z okoli trideset afriškimi državami. V kontekstu realnosti aktualne pandemije pa ravno tovrstne politične relacije kristalizirajo vse pomembnejše polje globalnega ekonomskega in geostrateškega tekmovanja ter izzivov, kjer si želi Ruska federacija zagotoviti eno vodilnih vlog. Pri tem je stabilizirala tudi svoj odnos s Kitajsko, kamor si skladno z novo pogodbo, kljub siceršnjem splošnem zmanjšanju svetovnega obsega potrošnje, obeta podvojiti svoj izvoz plina ter v kontekstu večdimenzionalnega konflikta ter napetostih med Vzhodom in Zahodom, okrepiti tudi politično sodelovanje.