Ruski napad na Ukrajino: med varnostnimi razmisleki in Putinovim šovinizmom

Na Youtubu kroži posnetek kontroverznega predavanja, ki ga je imel leta 2015 na Univerzi v Chicagu slavni profesor mednarodnih odnosov John J. Mearsheimer. Naslov predavanja je »Why is Ukraine the West’s Fault?« in v času mojega pisanja ima že več kot 20 milijonov ogledov. Mearsheimer, sicer eden najbolj slovitih zagovornikov raziskovalne paradigme, ki se v mednarodnih odnosih imenuje realizem (natančneje, napadalni realizem), v predavanju predlaga, da je zahod na tri načine vzročno – ne pa tudi moralno – odgovoren za Putinov prevzem Krima.

Po Mearsheimerju so (a) vztrajna širitve Nata na prag ruske velesile, (b) podobno vztrajna širitev Evropske unije in pa (c) zahodno podpiranje prodemokratičnih protestov v Ukrajini trije glavni strukturni vzroki za Putinov prevzem Krima leta 2014 – in letošnjo splošno invazijo Rusije. Njegov argument je, da vse troje ogroža geostrateške interese ruske velesile in da lahko pričakujemo, da se bo ogrožena Rusija obnašala tako, kot se obnašajo vse ogrožene velesile. S tem misli, da ne bo tolerirala krhanja svojega »področja vpliva«, preobražanja držav na njenem pragu v zaveznike svojega sovražnika (ZDA in zahoda širše). 

Mearsheimer izpostavlja, da bi se ameriška velesila obnašala podobno, če bi bile vloge zamenjane. Pomislite, pravi, ali bi ZDA tolerirala kitajsko vojaško zavezništvo z Mehiko in Kanado ter kitajsko grajenje vojaških baz v eni ali drugi državi. Še več, ZDA se je obnašala podobno v preteklosti, ko je bila v takšni vlogi. Monroejeva doktrina iz leta 1823 je bila deklaracija, s katero je ZDA razglasila kakršnokoli politično vpletanje tujih sil na celotni zahodni hemisferi – Južni in Severni Ameriki – kot potencialno sovražni akt proti ZDA. Če bi se Evropa ali kdorkoli drug vmešaval v ameriško področje vpliva, bo to prepoznano kot ogrožanje varnostnih interesov ZDA.

Nobeno od teh dejstev seveda ne upravičuje ruske (ali ameriške) agresije. Mearsheimerjev realizem moralno gledano niti ne zagovarja niti ne kritizira takšnega obnašanja velesil, marveč le opisuje in hipotezira, kako se obnašajo in kako se bodo obnašale v različnih pogojih. Njegov magnum opus iz leta 2001 nosi naslov Tragedija politike velesil. Večkrat omenja Tukididov izrek »močni storijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kar morajo.« Ukrajina ima kot vsaka suverena država pravico, da se v njeno suverenost ne posega (ali da prosi za članstvo v mednarodnih institucijah) – a pravice držav so nekaj, česar po Mearsheimerju velesile tipično, žal, ne upoštevajo.

Da ima to akademsko predavanje, za katerega se javnost sicer ne bi zanimala, več kot 20 milijonov ogledov, ne bi smelo presenečati. Naj omenim samo dva sklopa razlogov.

Prvič, Mearsheimerjeva analiza je drzna, saj mnogi analitiki ne pripisujejo vzročne odgovornosti za uničevanje ukrajinske suverenosti zahodu. Michael McFaul, Obamov ameriški ambasador v Rusiji med letoma 2012 in 2014 in slavni zagovornik raziskovalne paradigme, ki se v mednarodnih odnosih imenuje liberalni institucionalizem, je že leta 2014 na straneh revije Foreign Affairs in v živo na seminarju inštituta Chatham House, močno polemiziral z Mearsheimerjem in njegovo razlago. Na začetku marca letos so študenti Univerze v Chicagu izrazili razočaranje nad, kot so zapisali v svojem pismu dekanu, dejstvom, da Mearsheimer »širi putinizem«. Mnogo političnih svetovalcev in akademikov na Twitterju se pritožuje nad Mearsheimerjem, bodisi zaradi amoralnosti (ali, kot mislijo nekateri, nemoralnosti) njegove analize bodisi zaradi domnevne opisne zmotnosti njegove analize.

Drugič, če bi se izkazalo, da ima Mearsheimer s svojo analizo prav, bi mogoče lahko za njegovo predavanje za nazaj rekli, da je bilo upravičeno svarilno in da bi lahko z upoštevanjem njegovih nasvetov preprečili tragično invazijo, o kateri govori ves svet od 24. februarja naprej. Tisti, ki se strinjajo z Mearsheimerjevo analizo, trdijo, da je natanko letošnja vojna eden jasnejših (čeprav tragičnih) dokazov za resnico realizma, po katerem svet v 21. stoletju ni nič manj imun na krvavo politiko velesil, za katero so bili liberalni institucionalisti prepričani, da je stvar preteklosti, a ki je po realistih še kako z nami, saj izhaja predvsem iz večnega stanja anarhije in negotovosti, ki prežema mednarodne odnose.

Ima Mearsheimer prav? Kaj so glavni vzroki za Putinovo invazijo? So bili varnostni premisleki in racionalno (čeprav tragično in nemoralno) obnašanje ruske velesile res glavni? Ali pa je Putin krvoločni šovinist, ki hoče uničiti Ukrajino (ali jo pripojiti Rusiji) zaradi svojih kulturnih in ozemeljskih imperialističnih sanj?

Naj najprej naštejem nekaj argumentov, s katerimi se lahko spodbija Mearsheimerjevo analizo:

(1) Pomenljivo je sodelovanje med Rusijo in ZDA med letoma 2009 in 2012 kljub prejšnji širitvi Nata in kljub vrhu v Bukarešti leta 2008, kjer zahod sicer zavrne članstvo Gruzije in Ukrajine, a jima izreče podporo in obljubi, da bosta nekoč v prihodnosti postali članici Nata. Implikacija tega dejstva je, prvič, da ista strukturna konstanta – širitev Nata – ne more razložiti ruske agresije leta 2014 in 2022 ter hkrati ruskega sodelovanja med 2009 in 2012. Drugič, implikacija je, da je za obnašanje velesile zelo pomembno, kdo jo vodi. Liberalni institucionalisti trdijo, da ima Putin veliko bolj agresivne tendence kot Medvedjev (ki je vodil Rusijo v času sodelovanja z zahodom med 2009 in 2012). Liberalizem to spremenljivko vključuje v svojo analizo, realizem ne (pomembna je le struktura mednarodnih odnosov, ne osebnosti vodij držav).

(2) Zahod res podpira (tudi s financiranjem nevladnih organizacij) prodemokratične tendence v Ukrajini, a nobenih trdnih dokazov ni, da je neposredno sodeloval pri prevrnitvi proruskega režima v Ukrajini leta 2014, ko je Viktor Janukovič zaradi protestnega vrenja pobegnil v Rusijo.

(3) Putinovi govori razkrivajo njegove prave namere. Iz govora pred invazijo je jasno, pravijo Mearsheimerjevi kritiki, da mu ni šlo za varnostne interese in da se v prvi vrsti ni bal širitve Nata, marveč da sanja o Veliki Rusiji, o obnovitvi sovjetskega imperija, in da goji šovinistične kulturne in ozemeljske zamere do Ukrajine.

(4) Kako bi lahko bila invazija uresničitev ruskih varnostnih interesov, ko pa je bilo povsem jasno, da bo ruski napad na Ukrajino povezal zahod in naredil Nato močnejši. Putin je moral vedeti, pravijo kritiki, da bo z napadom okrepil svojega zahodnega sovražnika, kar ni v skladu z Mearsheimerjevo analizo. Je pa v skladu z razlago, ki poudarja Putinove neracionalne imperialistične ambicije.

(5) Če je širitev Nata tako pomemben razlog za rusko agresijo, zakaj nismo videli te iste agresije že prej, recimo v devetdesetih in zgodnjih letih novega stoletja, ko se je širitev začela?

(6) Notranje lastnosti režimov, recimo zaostalost ruske ekonomije in Putinova personalistična diktatura, so pomembnejše pri določanju dinamike mednarodnih odnosov kot pa zunanja struktura razmerij moči. Pari demokratičnih in ekonomsko razvitih držav se med seboj ne vojskujejo, mešani (ali diktatorski) pari pač. O tem demokratičnem in kapitalističnem miru sem podrobno pisal v svoji knjigi Rational Choice and Democratic Government.

Mearsheimer bi se branil takole:

(1) Širitev Nata ni edini razlog za rusko agresijo. Prodemokratične spremembe v Ukrajini, ki jih je zahod podpiral, so bile ključni sprožilec krize iz 2014 in kasnejših napetosti (Nato je zgolj ozadenjski strukturni dejavnik).

(2) Putin je po vrhu v Bukarešti leta 2008 jasno povedal, da je obljubljanje članstva Gruziji in Ukrajini v Natu neposredna grožnja varnostnim interesom Rusije.

(3) Rusija je izvedla invazijo proti Gruziji poleti 2008 (tudi) zaradi širitve Nata.

(4) Če ima Putin ozemeljske, imperialistične ambicije, zakaj ni prevzel Krima pred februarjem in marcem leta 2014? Prevzel ga je šele po padcu Janukovičevega proruskega režima v Ukrajini, kar bi lahko interpretirali kot dokaz, da je bila ta ozemeljska prisvojitev povezana z varnostnimi interesi, ne nujno imperialističnimi ambicijami.

(5) Monroejeva doktrina in obnašanje ZDA, od kar je postala velesila, sugerira, da tudi razvite demokratične velesile – in to velesile, ki jim ne poveljuje Putin – tipično delujejo v skladu s spreminjanjem ravnotežja moči v svoj prid. Putinovo obnašanje je torej (ne glede na njegovo in ameriško nemoralnost pri takšnem početju) mogoče zgolj standardna politika velesil, ne neracionalni, sanjaški imperializem.

(6) Rusija se ob začetku širitve Nata ni obnašala agresivno, saj je bila zaradi kaosa v devetdesetih letih prešibka. Če ne bi bila prešibka, bi bila že takrat agresivna.

(7) Notranje lastnosti režimov imajo zanemarljiv pomen, ko gre za mednarodne odnose. Razlike v moči in gon, ki ga imajo zaradi varnostnih razmislekov vse velesile, tj. gon po nadvladi svoje regije sveta, so ključni dejavniki geopolitike, ne demokracija ali diktatura, kompleksno ali preprosto gospodarstvo.

Torej, kdo ima prav? Težko je reči, da Mearsheimerjevi trije sklopi dejavnikov (Nato, EU, prodemokratična podpora) niso bili pomembni. Pravzaprav se zdi očitno, da razlagajo – čeprav seveda ne moralno upravičujejo! – zaostrovanje razmer med Rusijo in zahodom v zadnjem desetletju. Toda prav tako sem prepričan, da Mearsheimerjeva analiza spregleda ali vsaj močno podcenjuje Putinove imperialistične sanje, ki so zares jasne v njegovih govorih. 

Najpomembnejše pa se mi zdi, da Mearsheimer dozdevno pozablja na lekcije svoje lastne teorije, ko razlaga rusko agresijo. Napadalni realizem namreč hipotezira, da vse velesile – ko imajo priložnost – zavoljo svoje varnosti poskušajo razširiti svoj vpliv in postati regionalni hegemon. To pomeni, da bi tudi v primeru zadržanja širitve Nata v vzhodno Evropo in v odsotnosti prodemokratične podpore Ukrajini z zahoda Rusija v pravem trenutku poskušala nadvladati svojo regijo sveta in da bi (šibke) države okoli nje padle pod kolesje ruskega geopolitičnega stroja. Po napadalnem realizmu se vse velesile slej kot prej obnašajo kot revizionistične sile, ki poskušajo doseči hegemonijo. Nato gor ali dol, Rusija bi na določeni točki poskušala obnoviti svojo nekdanjo hegemonijo in območje vpliva. 

Ali bi se vojna, ki smo ji priča danes, zgodila v tem alternativnem scenariju? Če je Putin racionalni akter, kot predpostavlja Mearsheimer, verjetno res ne. Če je imperialistični šovinist, kot trdijo liberalci, verjetno da. Niti ena niti druga predpostavka ni nedolžna, v vsakem primeru pa bi bila prihodnost Ukrajine nezavidljiva.