Sirski Kurdi – od (zahoda podprtih) borcev proti isis do žrtev geopolitičnih iger velikih in regionalnih sil

Turška vojaška intervencija v severni Siriji je povzročila dodatno eskalacijo izjemno kompleksnega in že sedem let trajajočega sirskega konflikta. S sprožitvijo ofenzive »oljčna vejica«, ki se je začela 20. januarja letošnjega leta Turčija namerava prevzeti nadzor v severozahodnem delu Sirije in streti odpor sirskih obrambnih sil (SDF), na čelu z Zaščitnimi enotami kurdskega ljudstva (YPG) – oboroženim krilom kurdske stranke demokratične unije (PYD). Slednja v očeh turškega predsednika Erdogana predstavlja zgolj podaljšek kurdske delavske stranke (PKK), ki jo Turčija, ZDA in številne druge evropske države označujejo za teroristično organizacijo ter s katero se turške oblasti že od leta 1984 dalje (v konfliktih različnih intenzivnosti) spopadajo za nadzor nad jugovzhodnim delom Turčije. Po besedah predsednika Erdogana so 17. marca sile Svobodne sirske vojske (SSV) – s čimer turški predsednik v tem primeru označuje pro-turške sile sirske opozicije – ob turški pomoči že zasedle središče regionalne prestolnice Afrin. Vendar se navkljub dosedanji uspešnosti operacije »oljčna vejica« sirski Kurdi ne nameravajo odpovedati večinsko kurdskemu mestu, s čimer se napoveduje nadaljevanje upora z uporabo asimetričnih pristopov bojevanja.

Odnos sirskih oblasti do Kurdov je med hladno vojno obsegal razpon od njihove tolerance kot manjšine, do aktivnega zatiranja (odrekanja državljanskih pravic, odvzema lastniških pravic in zaplembe premoženja) in uporabe kurdskih oboroženih skupin (KPP z zatočiščem v Siriji) v okviru strategij posrednega nastopanja proti sosednjim rivalskim državam. Znotraj kurdske skupnosti je izbruh arabske pomladi v Siriji zaznamovala ustanovitev Kurdskega nacionalnega sveta (KNC), katerega namen je bil združitev kurdskih strank v boju proti režimu Basharja Al Assada. Združevanje kurdskih strank v Siriji je potekalo pod okriljem Masuda Barzanija (predsednika kurdske regionalne vlade v severnem Iraku) in s podporo Turčije, ki je v ustanovitvi KNC videla protiutež »teroristični« PYD. Slednji je do avgusta 2012, na račun učinkovite organiziranosti in pragmatične politike (uradnemu pozdravljanju revolucije, a hkratnemu izogibanju spopadov s silami režima) uspelo praktično brez bojev zasesti vsa pomembnejša mesta z večinskim kurdskim prebivalstvom v severni Siriji. K uspehom PYD je ključno prispevala eskalacija spopadov med SSV in režimsko Sirsko arabsko vojsko (SAV), ki je zaradi potrebe po koncentraciji sil v kritičnih »epicentrih revolucije« – Damasku in Aleppu zapustila območja severne Sirije.

Rastoča tendenca pojavljanja in vojaških uspehov skrajnih islamističnih skupin, v prvih dveh letih sirske revolucije, so (poleg umika večine ameriške vojske iz Iraka) posledica načrtne izpustitve džihadističnih zapornikov, s katero je režim poskušal kompromitirati ljudsko revolucijo. Uspehe fronte Al Nusra (t. i. sirske veje Al Kaide) je spomladi 2013 zasenčil vzpon ISIS, ki je nastala iz ostankov iraške veje Al Kaide. Slednja je do poletja 2014 praktično uničila iraško vladno vojsko na severu države (zasedla mesto Mosul), se nevarno približala prestolnici iraškega Kurdistana Erbil, zasedla velik del sirskega ozemlja (vključno z mestom Raka – sirsko prestolnico ISIS) ter razglasila kalifat na zasedenih območjih v Iraku in Siriji. Obleganje mesta Kobane na turško-sirski meji in njegova uspešna ubranitev predstavlja eden redkih primerov kurdske enotnosti v sirski vojni. K obrambi mesta je botrovalo sodelovanje YPG in kurdskih pešmerg (sil iraškega Kurdistana), ob pomoči napadov zračnih sil ZDA. Naraščajoča grožnja ISIS, ki je zasenčila konflikt med opozicijskimi uporniki in Assadovim režimom, je sprožila val mednarodne podpore kurdskim borcem. Številne članice Nata, med njimi ZDA, Velika Britanija, Francija in Nemčija, so začele oboroževati, opremljati in usposabljati pripadnike kurdskih milic, v katerih so prepoznale učinkovito silo, ki je neposredno prisotna na sirskih bojiščih. Nove razsežnosti konflikta, ki je vključeval vedno več akterjev, so se odrazile v spremenjenih zunanjih politikah zahodnih držav. Slednje so začele grožnjo skrajnih islamističnih oboroženih skupin jemati resneje od konflikta med opozicijskimi uporniki in sirskim režimom – grožnja ISIS je v očeh zahoda presegla nezadovoljstvo z nedemokratičnim režimom Basharja Al Assada. V varnostno nestabilnih okoliščinah na bližnjem vzhodu (Libija, Sirija, Irak, Jemen) ter na podlagi preteklih izkušenj z vojaškimi (kopenskimi) intervencijami (v Afganistanu in Iraku), so se ZDA obrnile na PYD – kot organizacijsko najkompaktnejšega akterja – primernega za izvajanje strategije posrednega nastopanja. Ob podpori ZDA so SDF, včasih tudi ob sodelovanju s pro-režimskimi silami, prevzele pobudo na bojišču in v obdobju 2015–2016 uspešno zasedle območja pod nadzorom ISIS.

Z namenom ohranitve Assadovega režima je septembra 2015 v sirsko vojno vstopila tudi Ruska federacija (RF). V obdobju, ko so bili rusko-turški odnosi (po turški sestrelitvi ruskega vojaškega letala) na najnižji točki, je RF začela sodelovati s PYD, ki je bila v relativno dobrih odnosih z Assadom. PYD je postala ključna kopenska sila v »službi« velikih sil – vzhodno od reke Evfrat – podprta s strani zračnih sil ZDA, zahodno pa od RF. Čeprav sta se obe veliki sili v diplomatskem tekmovanju za rešitev sirske krize zavedali potrebe po vključitvi Kurdov (kot pomembnega akterja pri stabilizaciji države), želje PYD po priznanju federalne vlade v Rojavi (severovzhodna Sirija) – po njeni razglasitvi marca 2016 – odkrito nista podprli niti ZDA (ki bi s tem ogrozila odnose s Turčijo), niti RF (ki bi z dejanjem spodkopala načrte Assadovega režima po ponovni vzpostavitvi nadzora na celotnem območju Sirije). Z diplomatskim odmikom od ZDA julija 2016 (neposredno po zatrtju domnevnega spodletelega državnega udara v Turčiji, za kar slednja posredno krivi tudi ZDA) ter postopnem zbliževanju zunanjepolitičnih stališč z RF, ki so dosegli vrh s podpisom tripartitnega sporazuma med RF, Turčijo in Iranom o povojni ureditvi Sirije novembra 2017, se je predsednik Erdogan pridružil »triumviratu« zunanjih akterjev, ki bodo odločali o prihodnosti Sirije. S tem zunanjepolitičnim manevrom je Turčija pridobila pomemben vzvod moči v odnosu do ZDA, kar ji omogoča uresničevanje ključnega interesa v Siriji – uničenje PYD.

Sirskim Kurdom tako ponovno grozi ponovitev zgodovine, v kateri so bili večkrat »žrtve« geopolitičnih interesov velikih sil na bližnjem vzhodu. Assadov režim si ob podpori RF in Irana prizadeva pridobiti nadzor nad celotnim ozemljem Sirije, kar postavlja pod vprašaj kurdsko avtonomijo v Rojavi. Na drugi strani se je Turčija nekako odpovedala želji po padcu sirskega režima (in vzpostavitvijo sunitske prijateljske države) v zameno za priložnost, da enkrat za vselej obračuna z YPG (čez mejo). ZDA, ki nameravajo ohraniti svoje sile v kurdski Rojavi, pa utegnejo zgolj zaostriti odnose s Turčijo, ki napoveduje širitev vojaških operacij na to območje. RF si (potem ko je uspešno preprečila padec režima) želi predvsem dviga diplomatskega ugleda – kot akterja, ki predstavlja alternativo »neučinkovitemu zahodu« pri iskanju politične rešitve v Siriji. Končni izid je težko napovedati, vsekakor pa je usoda Kurdov, kot tudi celotne Sirije, v rokah velikih in regionalnih sil.