Skrb zase v kapitalizmu; zakaj potrebujemo več negativnosti?

V današnjem družbenem okolju se negativnost smatra za nekaj slabega, destruktivnega. Nekaj, kar naj bi človeka vodilo v nekakšen malodušni fatalizem, kljub temu, da šele v negativnosti vzklije seme kritične misli ter posameznikovega vzgiba, da se prične ukvarjati tako s svojim notranjim kot tudi z zunanjim, družbenim svetom. Prav zato je pomembno razumeti pravi pomen besede negativno, ki izhaja iz francoske besede negatif  in latinske negativus. Pomen te besede pa nima t.i. negativne konotacije, temveč označuje tisto, kar zanika; zanikati; reči ne. Do občutka izražanja negacije in odsotnosti pritrdilnega oz. »pozitivnega«, pride šele v 15. stoletju, do tedaj pa je negativnost razumljena kot moč zavrnitve ali kot aktivna sposobnost nasprotovanja določenemu pogledu. Prav zaradi tega je negativnost sila, ki ima zelo pomembne družbenopolitične razsežnosti, kajti reči ne pomeni upreti se nečemu, kar je nesprejemljivo; negativnost tako aludira na zmožnost, da tako na osebni kot tudi na družbeni ravni prenehamo sprejemati nesprejemljivo. 

V času antike je skrb zase veljala za enega izmed ključnih etičnih imperativov, ki ga je spremljala zapoved »spoznaj samega sebe«. Vendar kot pravi Foucault, človek spozna resnico o sebi in svetu šele tedaj, ko mu uspe odkriti, da on sam ne določa kakšna je njegova vloga v svetu, temveč to določajo dominantne strukture moči, katerim je ves čas podvržen. Sodobnega človeka namreč ni konstruiral posameznik sam, temveč tekmovalne, breztelesne sile, kot sta denimo znanost ali oblast. Prav zato Foucault poudarja, da je potrebno resnico o sebi in svetu šele ustvariti, kar pa je možno doseči le z opuščanjem sodobne paradigme subjektivnosti in z ustvarjanjem novih načinov bivanja v svetu. Skrb zase tako prvotno ni pomenila nekakšne moderne floskule, ki ljudi nagovarja, da si morajo v izkoriščevalskem sistemu hiperprodukcije izboriti sredstva, čas in prostor za razvajanje samih sebe, temveč je bila tesno povezana s procesom spoznavanja in odkrivanja resnice. Po Sokratu sta skrb zase in samospoznanje tudi temeljni načeli in predpogoj za zdrav odnos, ki ga imamo s seboj ali z drugimi. 

Kot pravi Audre Lorde, je bistvenega pomena, da skrb zase ne razumemo kot razvajanje samega sebe v okviru t.i. Wellness kapitalizma, temveč kot radikalno dejanje upora v sodobni toksični in pozitivno naravnani družbi, ki vztrajno krči prostor pristnega doživljanja sebe in sveta. Wellness kapitalizem, ki temelji na ustvarjanju kratkoročnega dobrega počutja, je namreč simptom veliko bolj korozivnega stanja, temelji namreč na ideji, da je vse večja potrošnja rešitev za celjenje osebnih in družbenih ran, ki jih ustvarja kapitalizem. Iz tega sledi, da uspe kapitalizem praktično vse preobraziti v blagovno formo in to na trgu ponuditi kot prodajni izdelek ali storitev, iz tega okvirja pa ni izvzeta niti skrb zase. Celo nasprotno – danes to področje postaja eden izmed največjih in najbolj donosnih trgov, ki cveti v prvi meri zato, ker je človek v kapitalizmu podvržen ideji, da takšen kot je še-ni-dovolj. 

Skrb zase se danes promovira pod gesli osebne rasti, duhovne rasti, pozitivne naravnanosti, samopomoči in podobnih modernih tržnih fint, ki delujejo po istem principu – manipulirajo z realnimi čustvi posameznika in človeka podvržejo osnovnemu načelu kapitalističnega sistema, ki pa je nenehna rast. Težnja po rasti se tako ne kaže zgolj na gospodarskem, temveč tudi na osebnem področju, in vse bolj se zdi, da so pravičnost, svoboda in celo sreča posameznika odvisni od gospodarske rasti. Osebna rast namreč ne pomeni nič drugega kot povečevanje posameznikovih zmožnosti za svoje lastno trženje, kar se danes neustrezno promovira kot skrb zase ali celo ljubezen do sebe. Kapitalizem namreč subtilno odklanja ljubezen do sebe ter skrb zase, kajti slabše kot se človek počuti glede samega sebe, večjo potrebo ima po nakupovanju, »vlaganju vase« ter polnjenju praznine, ki jo ustvarja ta občutek. Večino svojega časa in denarja človek tako nameni iskanju rešitve za svojo lastno neustreznost, ki pa v okvirih obstoječe družbe ne more biti nikoli v celotni naslovljena. Dominantne strukture moči ljudi prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih sistemov, s tem pa se odgovornost in breme toksičnega sistema prenese na posameznika, ki mora s tem soglašati. 

Prav zato nas ne sme presenetiti, da se v današnji družbi, v kateri potrošniki porabljajo na tisoče evrov za različne oblike samopomoči in osebne rasti, njihovo duševno, fizično in čustveno stanje vztrajno poslabšuje. Obstaja namreč zelo dober razlog zakaj je temu tako, pomembno vlogo pri tem pa igra ideja pozitivnosti, ki se kaže kot vse bolj toksična in je na prav poseben način globoko ukoreninjena v kapitalizem 21. stoletja: kot družba smo podvrženi ideji pozitivne (gospodarske) rasti, kot posamezniki pa smo vsakodnevno bombardirani z gesli, da se moramo očistiti negativnih misli in emocij ter da moramo ohraniti pozitivno miselno naravnanost. Kapitalistična ideja nas s tem vabi v miselno past: pozitivno razmišljanje je namesto orodja za družbeno preobrazbo postalo navidezen recept za osebno rast in bogastvo, ki se v resnici kaže kot izgorelost, depresija, tesnoba, odvisnost in navsezadnje tudi kot bolezen. Vse več raziskav namreč kaže, da so »negativne« misli ter emocije ključne za ohranjanje fizičnega in psihičnega zdravja, posledice zatiranja neprijetnih čustev pa za seboj pustijo celo paleto psihičnih in fizičnih bolezni ter osebnih stisk.

V pozitivni miselni naravnanosti tako ni nič »pozitivnega«, kajti njen skrit namen je negiranje in zatiranje neprijetnih čustev, ki se vselej pojavijo kot odziv na nekaj, kar je nesprejemljivo. Popolnoma normalno in razumljivo je, da je takšen čustven odziv neprijeten in včasih celo nevzdržen, vendar se danes kot najprimernejši odziv na kakršenkoli čustveni nemir ali bolečino promovira pozitivna miselnost in potrošnja, ne glede na to, da neprijetna čustva v mnogo primerih izhajajo iz strukturnih dejavnikov, ne pa nujno iz osebnih, kot se to rado prikazuje. Obstoječ sistem svoje zaveznike tako najde prav v optimistih, ki afirmirajo dominantne strukture moči, se izogibajo samo-spoznavnemu procesu ter v to obliko konformizma silijo še ostale – na tem prepričanju bazira celoten trg osebne rasti, ki pa nima nič skupnega s skrbjo zase, s samo-spoznanjem, prav tako pa ne z resnico kot tako.

Skrb zase in samospoznanje sta predpogoj za zdrav odnos, ki ga imamo s seboj ali z drugimi – skrb zase tako aludira na sposobnost biti prisoten s svojo lastno bolečino. Namesto, da bi se poskušali izogniti neprijetnim čustvom – žalosti, jezi, besu, strahu, tesnobi, frustraciji – ali pa da bi se jih poskušali znebiti z najnovejšo metodologijo samopomoči ali pozitivne psihologije, je skrb zase ustvarjanje prostora za to bolečino, kajti šele v tem prostoru bolečina spregovori najglasneje in pove kje se nahaja problem, bodisi na osebni bodisi na družbeni ravni. Marsikdo bo presenečen, a pod jezo, ki jo človek zaznava kot nekaj slabega in nezaželenega, se nemalokrat skriva nezadovoljstvo, ki človeku daje jasno vedeti, da je sistem v katerega je vpet popolnoma neustrezen in da pozitivna naravnanost ter optimizem nista in ne moreta biti rešitev, temveč je za to potrebna konkretna sprememba. Kot pravi James Cabell »optimist verjame, da živimo v najboljšem od možnih svetov, pesimist pa se boji, da je to res«. Negativnost tako predstavlja osnovo za to, da prenehamo sprejemati nesprejemljivo in da odkrijemo nove načine bivanja v svetu, ki nas ves čas zasipava z »new-age« gesli, ki nam pravijo, da je vse točno tako kot mora biti in da se vse to dogaja s prav posebnim namenom.