1. januar 2022. Slovenski premier je na koncu ceremonije predsedovanje Svetu EU končno izročil svojemu francoskemu nasledniku Emmanuelu Macronu, obredu pa je prisostvoval cel parter evropskih državnikov, politikov in diplomatov, vključno z vodjo slovenske opozicije. Macron, vodja izjemno težke predsedniške kampanje za ponovno izvolitev, bo glede na neizogibne uspehe slovenske diplomacije pri predsedovanju težko prekosil svojega predhodnika. Kdo bi sploh mislil, da se lahko država z dvema milijonoma prebivalcev izkaže za eno najbolj obetavnih mešetarjev v Evropski uniji?
Nagon po preživetju
Nekateri so mu napovedali mrtvorojeno vlado, a ta očitno še stoji. Kljub vsem napovedim je voditelju Stranke Marjana Šarca (SMŠ) uspelo uskladiti zahteve svojih koalicijskih strank, nadzirati spore znotraj koalicije, zaščititi svoje partnerstvo z Levico in pustiti svoj odtis v slovenski politiki. Nekdanji kamniški župan se je na presenečenje vseh izkazal za nadarjenega državnika, ki je zelo hitro doumel pravila igre tako v domovini kot tudi v tujini. Čeprav slovenska demokratska stranka z novo predsednico Romano Tomc na čelu še danes uživa v znatni prednosti v javnomnenjskih anketah, SMŠ-ju podpora počasi raste.
Slovensko gospodarstvo je bilo redko kdaj v tako dobrem stanju: Slovenija se je spet prelevila v »srednjeevropskega tigra,« slovenska podjetja so požela nove plodove gospodarske rasti, vladi pa je uspelo umiriti skrbi slovenskih velepodjetnikov, s katerimi je, skupaj z gospodarsko zbornico in sindikati, a tudi s tiho odobritvijo Levice in opozicije na desnici, podpisala »pakt za vključujočo rast.« Tehnologija blockchain je dodana na seznam prednosti Slovenije na novih trgih, medtem ko čedalje več novoustanovljenih in večjih podjetij pride v Ljubljano z velikim naložbenim apetitom.
Zagotovo vladi še manjka uspeh pri nekaterih ključnih reformah, kar ji očitata obe opoziciji. Po nujnih ukrepih se šele zdaj pripravlja zakon o prenovi zdravstvenega sistema, s katerim niso seznanjeni niti vsi ministri. Ministrica Andreja Katič se še ni dotaknila reforme pravosodja. Čevelj še bolj boleče žuli pri Piranskem zalivu, kateremu se je vlada izogibala, »da bi se raje osredotočala na druge pereče zadeve in težave.« Skrita taktika ali nerodno upravljanje z državnimi interesi? Točen odgovor nam lahko ponudi le vrh države.
Okrepitev državnega aparata
Malo je bilo tistih, ki so upali na resne strukturne reforme ob izvolitvi nove levosredinske vlade na začetku septembra 2018, tri leta in pol nazaj. Še manj je bilo takih, ki so čakali novo spodbudo slovenske zunanje politike. Takratni slovenski politični spekter še nikoli prej ni bil tako razdeljen med levico in desnico, ki je migracijska vprašanja postavljala v središče politične razprave. Slovenija se je izkazala za eno najmanj vplivnih držav v EU. Ljubljana je bila ponižana po pravno uspešni, a politično izgubljeni bitki za slovensko morsko mejo. Vodenje dnevnega reda v Bruslju ni bilo med najbolj vročimi prednostmi. Marsikdo je premierju napovedal boleče ponižanje v evropskih krogih.
Vseeno so različni slovenski voditelji po evropskih volitvah, ko je prišlo do triletnega obdobja brez političnih kampanj, videli priložnost za napredek in umiritev političnega vzdušja ter izboljšanje delovanja državnega aparata, predvsem z namenom pospešitve zmožnosti slovenske zunanje politike. Država je trmasto šla naprej s celotno prenovo sposobnosti ministrstev na področju evropskih zadev, zaposlovanjem novih kadrov, ambicioznim načrtom izobraževanja in strategijo modernizacije javne uprave. Na področju evropske politike je leta 2019 ustanovila mogočen Urad vlade za evropske zadeve (UVEZ), s stotino uslužbencev in desetino častnih svetovalcev. Vlada se je tudi odločila za totalno prestrukturiranje omrežja ambasad, revizijo strategije 2030 in vizije za 2050, da bi ju dopolnila s prizadevnejšo zunanjo politiko. Geslo: staviti vse na moč Evropske unije.
Slovenija, ki je več desetletij omahovala glede svoje geografske pripadnosti, se je končno odločila, da »priljubljenih zaveznikov« razen Hrvaške nikoli ne bo, in da se najbolje odreže v vlogi »poštene posrednice.« Kljub temu je sklenila zavezništva z državami, s katerimi ima domnevno skupne vrednote, kot so Francija, Nizozemska in Danska, poleg priznanih dejavnosti v okviru novoustanovljenega »kluba balkanskih držav« ali B4, vključno s Hrvaško, Romunijo in Bolgarijo.
Vse to ne bi bilo izvedljivo brez podpore opozicije v procesu opredelitve prednosti države v tujini, ki je potekal v skladu s strankarskimi interesi. SMŠ-ju je za pogajalsko mizo celo uspelo pridobiti SDS. Četudi so bila nekatera prizadevanja, kot je na primer odprta migracijska politika, izbrisana iz končnega sporazuma, se je celoten politični spekter končno dogovoril glede rdečih niti, ne da bi katera od strank proces pri tem izkoriščala za nizkotne taktike.
»Honest broker«
Vse to je potekalo pred predsedovanjem Svetu EU med 1. julijem in 31. decembrom 2021, ki je predstavljalo najpomembnejšo nalogo za slovensko diplomacijo v preteklih desetih letih. Vmes je naval populističnih gibanj razbil obstoječe strukture evropskega političnega aparata. Donald Trump je bil po zaslugi svoje hujskaške retorike nezaslišanih razsežnosti ponovno izvoljen leta 2020. Združeno kraljestvo se dan in noč utaplja v posledicah Brexita, ki jih ne more več kontrolirati.
Sloveniji pa se je kljub temu uspelo dokazati, in ne samo na prednostnih področjih, kot sta krožno gospodarstvo in energetska politika. »Slovenija se je izkazala za zanesljivo in zvito pogajalko, ki spoštuje vsa nasprotujoča si stališča. Hkrati je zavestna, ko gre za njene temeljne vrednote in zavezništva,« presenečeno priznava nemški diplomat, ki je državo spoznal, ko je bila še zanemarljiva neznanka. »Slovenija je v Svet EU prišla brez obvezujoče zvestobe do kogar koli,« pravi predsednica možganskega trusta iz države višegrajske skupine, ki že dve leti analizira razporeditev moči v evropskih institucijah. »Ljubljana je tako ohranila svojo nevtralnost in hitro dosegla soglasja.«
In dosežkov je kar nekaj: sporazum oktobra 2021 med Srbijo in Kosovom, ki slednjemu zagotovi vstop v OZN brez formalnega priznanja države s strani Srbije; ustanovitev novega okvira za evropsko migracijsko politiko; postavitev temeljev evropskih skupnih oboroženih sil; zmanjšanje sredstev za države, ki kršijo temeljne vrednote EU ter reševanje spora med Grčijo in Makedonijo. Slovenija je dejansko bila pripravljena na predsedovanje. Ob večerji z evropskimi voditelji je predsednik Evropske komisije Michel Barnier Šarca ljubkovalno oklical za »prvega šepetalca.«
Ambiciozna, domiselna, ustvarjalna
Leto 2022 bo verjetno prineslo veliko več presenečenj kot prej: nov državni zbor čez šest mesecev, Trumpova napoved novih »gromozanskih ukrepov« na področju mednarodnega povezovanja, volitve v Franciji, pri katerih bo le čudež rešil Macrona, ki ga je Šarec prepričal, da brez manjših držav ne bo mogel preoblikovati sodobne evropske politike. Medtem ko se zadnji konflikt na Bližnjem vzhodu počasi umirja, se nam približuje ogromen val klimatskih migrantov. Ker temperature rastejo.
Slovenija se je vsaj zaenkrat postavila na evropski zemljevid. Ali se bo to nadaljevalo? Oktobra bo naša prestolnica gostila vrh majhnih evropskih držav, ironično imenovan »G18.« Nekateri evropski in slovenski voditelji z obeh strani političnega spektra razmišljajo o ustanovitvi nove stranke, ki bi razbila razkol med zmerno levico in desnico v različnih državah. Govori pa se že o zaenkrat še skriti »novi globalni pobudi,« ki bi jo pri OZN predstavila prav Slovenija. A zaenkrat mora Slovenija izkoristiti dvig popularnosti in povečano ekspertizo, ki ju je pridobila v prejšnjih šestih mesecih.
Navznoter naj bi bila Slovenija »zelena, aktivna, zdrava.« Kaj pa na zunaj? »Ambiciozna, domiselna, ustvarjalna?«
