Smrt Khashoggija kot del širšega boja za regionalno hegemonijo

”Turčija je stoletja gostila ljudi različnih veroizpovedi, zato je edina država, ki lahko vodi muslimanski svet” (Govor Recepa Tayyipa Erdogana 15. oktobra v Ankari)

”Zastava se dvigne tam, kjer je padla”(1) (Besede visokega političnega uradnika v kabinetu turškega predsednika)

Svetovna javnost se v zadnjem tednu dni intenzivno ukvarja s skrivnostno smrtjo novinarja Jamala Khashoggija, ki je izginil pred savdskim konzulatom v Turčiji. Zahodni mediji so primer poenostavili in nekako soglasno zaključili, da je Jamal Khashoggi izginil zato, ker si je drznil kritizirati de facto voditelja Saudove Arabije Mohammada bin Salmana. Ne trdim, da je razlaga napačna, a smo se jo lotili na napačnem koncu – gre za primer, ki je del širšega boja za regionalno hegemonijo. Če želimo razumeti razsežnosti umora, moramo razumeti povezavo med Khashoggijem in Erdoganom. Začeti moramo z letom 2011 in muslimansko bratovščino.

NAJPREJ MORAŠ BITI SOVRAŽNIK, DA POSTANEŠ PRIJATELJ

Leta 2011, ko je na Bližnjem vzhodu prišlo do Arabske pomladi, se je Erdogan pragmatično odločil, da bo stal na strani Muslimanske bratovščine in celo lobiral na mednarodnem parketu za skupino, ki je bila takrat prisotna vse od Egipta pa do Sirije. V Egiptu jim je uspel največji met, saj je Mohammed Morsi postal celo predsednik države. Takrat Khashoggi ni bil na strani Erdogana, kar je tudi javno pokazal s svojim komentarjem na družbenem omrežju Twitter. Protesti v parku Gezi leta 2013, ki so na ulice pognali milijone Turkov, je Khashoggi izkoristil in poslal močno sporočilo turškemu voditelju. Zapisal je, ”Sultan Recep I. Prepričan sem, da mu moja slika ni všeč. Verjetno pa mu bo všeč ideja o sultanu!”. Savdski novinar, ki je inspiracijo črpal iz protestov, si je takrat takšna sporočila lahko privoščil, saj je njegova Saudova Arabija delala z roko v roki s Katarjem v Siriji, muslimanska bratovščina pa je vodila Egipt. Takrat je imel novinar močno zaledje v Rijadu, saj je bil povezan s Saudom al Faisalom, dolgoletnim zunanjim ministrom, kar je potrdila tudi njegova prijateljica in novinarska kolegica Maggie Mitchell Salem.

A stvari se hitro spreminjajo, kar je na lastni koži občutil tudi Jamal Khashoggi. Egiptovski predsednik Morsi je bil poleti 2013 po vojaški intervenciji odstavljen, kralj Abdullah, ki je z Erdoganom sodeloval v Siriji, pa je leta 2015 umrl. Njegov naslednik Mohammed bin Salman se je pridružil Egiptu in ZAE pri vojni proti muslimanski bratovščini v regiji, in s tem odprl Pandorino skrinjico. Boj za regionalno hegemonijo med dvema sunitskima taboroma (Turčija in Katar na eni strani, Saudova Arabija, Egipt in ZAE na drugi) je eskaliral leta 2017, ko je koalicija Zalivskih držav začela z blokado proti Katarju. Khashoggi je takrat moral izbrati stran, zato je omilil svoj ton do Erdogana. To se je lepo videlo že v intervjuju leta 2016, nadaljevalo pa na letošnjih volitvah, ko je Khashoggi podpiral Erdogana in kritiziral opozicijo. Ta politični zasuk je potrebno razumeti predvsem v luči političnih in kadrovskih sprememb v uradnem Rijadu, zaradi česar je Kashoggi izgubil svoje zaledje.

NOVO ŽIVLJENJE V TURČIJI POGLOBILO SUMNIČAVOST URADNEGA RIJAD

Khashoggi je 18. septembra 2017 svojo prvo kolumno za Washington Post odprl z vprašanjem strahu, in se navezal na številne aretacije, ustrahovanja in javno sramotenje intelektualcev s strani novega politična vodstva. Ni trajalo dolgo, da se je ustrahovanje in javno sramotenje sprevrglo v dejanja – novembra je bilo priprtih več kot 200 ministrov, podjetnikov in princev zaradi domnevne korupcije, in takrat se je začelo živčno obdobje za novinarja, ki si je ustvarjal novo življenje v Turčiji. Mohammed bin Salman je zaprl tudi princa Alwaleeda bin Talala, ki je finančno podpiral Khashoggijev televizijski kanal v Bahrajnu. To je Khashoggija spodbudilo, da je napisal novo kolumno, v kateri je Mohammeda bin Salmana primerjal s Putinom. Vse kolumne je pisal v Turčiji, kjer si je ustvarjal novo življenje, a samo poglabljal sume nove politične klike, ki je novinarja vse bolj povezovala z Muslimansko bratovščino. To se je dogajalo tudi zato, ker je novinar začel hoditi s Hatice Cengiz, turško raziskovalko, ki je zaposlena pri možganskem trustu (think thanku) IHH, ta pa je povezan z Ikhwanom (turško poimenovanje Muslimanske bratovščine).

V zadnjih mesecih pred izginotjem je Khashoggi začel vse bolj odkrito podpirati Muslimansko bratovščino in ostro kritizirati ameriško administracijo, ki je v dobrih odnosih s Saudovo Arabijo. V svoji kolumni je šel tako daleč, da je poudaril, ”da bi v Egiptu politična praksa Muslimanske bratovščine dozorela in postala bolj inkluzivna, zaradi česar bi prišlo do miroljubnega zasuka moči v regiji”. V svoji zadnji kolumni pred smrtjo je zapisal, da bi moral novi voditelj (sam ga je nazival z okronanim princem) sprejeti dejstvo, da bodo Hutiji (sunitski islamisti) odigrali svojo vlogo v prihodnji vladi Jemna. S tem je odprl zadnjo fronto, ki je bila zanj usodna – Hutiji so na črni listi Rijada zaradi njihovih povezav z Muslimansko bratovščino. Dva tedna kasneje so se vse sledi za njim izgubile po vstopu v savdski konzulat v Istanbulu, nekaj ur kasneje pa sta dve zasebni letali, ki pripadata savdski vladi, odleteli iz letališča Atatürk, vsak v svojo smer. Eno letalo je letelo v Kairo, drugo pa v Dubaj, kar lepo pokaže trenutno regionalno dinamiko. Če so ZAE močno vpleteni v vojno v Jemnu, pa je Kairo tisti, ki se nenehno bori s člani Muslimanske bratovščine. O tem se je razpisal tudi Bruce Riedel, analitik Inštituta Brookings, ki je zapisal, da tako Egipt kot ZAE branita Saudovo Arabijo, ampak da ne obstaja dokazov, da bi državi sodelovali pri izginotju novinarja.

Tri dni po izginotju Khashoggija je njegova partnerka Hatice Cengiz zapisala, da ”verjame v svojo (drago) vlado, da bo razrešila skrivnostno izginotje njenega ljubljenega”. Imela je prav – še kako prav. Turška vlada je namreč tista, ki zahodnim medijem prek svojih kanalov dostavlja novice in razkriva informacije o izginotju novinarja in zakulisju njegove smrti. Pa ne zato, da bi Erdogan verjel v medijsko svobodo, ampak zato, da bi v regionalnem konfliktu zagodel novemu savdskemu voditelju, tako da zahodnemu svetu pokaže, da Turčija mogoče res ni vzor na področju svobode medijev, vendar gre Saudova Arabija še korak dlje. Ta je svoje delo opravila kar v nekdanji prestolnici Otomanskega imperija in mestu, ki je Erdoganu omogočil vzpon. Naključje, ampak zanimivo.

(1) Besede se nanašajo na željo po obujanju turškega vodstva muslimanskega sveta po razpadu Otomanskega imperija leta 1924.