Spet ta čas v letu

Moram priznati, da teh volitev, za razliko od prejšnjih let, nisem toliko spremljal. Zagotovo v življenju obstajajo bolj pomembne reči. Politika ni vse. Koga pa sploh zanima (dnevna) politika? In to posebno taka, kot je »beda« od slovenske. Velikokrat pravim, da moraš biti mazohist in človek z močnim želodcem, če hočeš dnevno prebavljati premetenost in ciničnost politikov. Zato tudi nikoli nisem razumel privlačnosti, ki jo ljudje gojijo do političnih nadaljevank. Očitno to meji na politično voajerstvo. Človeško, preveč človeško, bi rekel en znan filozof. Za razliko od samih politikov, političnih analitikov in novinarjev dvomim, da velika večina ljudi razmišlja o politiki. Znana fraza, da ima povprečni volivec spomin zlate ribice, še kako drži, toda ne zato, ker ni sposoben političnega razsojanja, ampak ker je to vzrok »pakta« potencialnih volivcev in političnih strank. Politične stranke od potencialnih volivcev ne zahtevajo veliko, še več, to jim ni v interesu. Saj parlamentarna demokracija deluje na takšen način. Politične stranke ne zahtevajo veliko, a obstaja čas, ko zahtevajo prav to. Seveda to je bolj čas pred kot po volitvah. Takrat smo na en način »prisiljeni« razmišljati in delovati v skladu s pričakovanji politike. Hočeš ali nočeš takrat postanemo zares politične živali, celo pošasti. V tem smislu politika zares postane vse. Pakt med potencialnimi volivci in političnimi strankami je podoben slabemu zakonu, ki deluje po načelu- »Ne sprašuj me, kaj počenem in ne bom ti lagal«. A zakon je vseeno zakon, čeprav slab, ker mora ohranjati fasado oz. videz normalnosti. Enkrat tedensko gremo z ženo na nedeljsko kosilo ali na mašo, ritual, ki ohranja to fasado. Takrat postanemo »Eno« s partnerjem ter upamo na najboljše. Takrat strnemo »bojne vrste«. In zares ne poznam bolj močnih čustev, ki so povezana s politiko, kot sta upanje in strah. Brez strahu ni upanja, ni upanja na rešitev. Upanje in strah odsevata politično linijo prijatelj-sovražnik (Schmitt). Prijatelj je, po Aristotelu, drugi-jaz, alter ego, s katerim imam lahko dialog in do katerega gojim naklonjenost. Sovražnik pa je nekdo, do katerega gojim strah. A bistvo ni v tem, da uničiš sovražnika, drugače se ne moreš sam identificirati na političnem parketu, ampak, da ga premagaš. Z vsemi ne moremo in nočemo biti prijatelji. A prijatelji lahko postanejo sovražniki ter sovražniki prijatelji.

Upanje in strah sta pogojeni čustvi in tudi tokrat so politične stranke igrale na to karto – ene bolj uspešno, druge manj, ene bolj subtilno, druge ne. Nima smisla spreminjati nekaj, kar deluje. V tem kontekstu je za mene največje presenečenje teh državnozborskih volitev Jelinčičeva SNS. Od Jelinčiča ne moremo zahtevati nič takega, kar že prej nismo videli ali slišali. Toda ravno to je razlog, zakaj je sploh prišel v parlament. Na drugo mesto bi dal stranko Alenke Bratušek. Mogoče bi pod rubriko presenečenje dal tudi DeSUS. Precenjevanje lastne ambicioznosti in podcenjevanje potencialnih voliv- cev se lahko vrne kot bumerang, posebej če staviš na eno karto. In v primeru DeSUS-a je zavezništvo z Jankovičem temeljilo na eksplicitno izraženem strahu pred Janšo in njegovo SDS. Politika, ki igra na samo eno karto, nima prihodnosti. Še več, v primeru Erjavca, sploh ni izključena možnost, da gre v koalicijo z Janšo, ker pač sovražnik lahko postane prijatelj. V zadnjem času se ne spomnim politika, ki bi tako hitro spreminjal sovražnike v prijatelje, kot to počne Erjavec. Tako pridemo do Janše in SDS-a, ki sta relativna zmagovalca teh volitev. Njihov volilni rezultat ni presenečenje, je pričakovan. Če je kaj značilno za politike, ki so predlogo izpostavljeni »soncu« oz. luči javnosti, potem je to, da sčasoma zbledijo, izgubijo politični élan vital. Toda to za Janšo, ki je prvak desnega volilnega telesa in bo to ostal še nekaj časa, ne velja. A cena za zmago je visoka. Glede na Janšev modus operandi, ki ga lahko označimo kot »sam proti vsem«, lahko sklepamo, da tudi če mu uspe sestaviti koalicijo, s komer koli, ta ne bo dolgega veka. Kajti če je tvoj način delovanja »sam proti vsem«, potem je neizogibna posledica tega cinizem in užaljenost. V drugih ne iščeš partnerja, ampak pokritje za lastne napake. Ne moreš biti tolikšen sovražnik drugim, kolikor si lahko sam sebi. In obratno ne moreš biti tolikšen prijatelj drugim, kolikor si lahko sam sebi. Vemo, da je desno volilno telo bolj homogeno, a vseeno Janša ni toliko močen, kot so ostali šibki. Tu ne mislim na Primca in ostale »anomalije«, posebneže, marveč na NSi. Stranki je nekaj časa kazalo, da lahko na desnici postane protiutež SDS-u. Odmik od Janše ji je v smislu politične profiliranosti koristil, vse do zamenjave na čelu stranke. Njihov državnozborski izkupiček je tudi bolj ali manj pričakovan. Glede na njihovo temeljno politično deklarativnost je mogoče tudi iluzija pričakovati nad 10 poslanskih sedežev. NSi je satelitska stranka in videti je, da jim to odgovarja. So naravni zaveznik SDS, a to ima lahko za NSi negativne posledice, če se odloči za koalicijo s SDS, kar je zgodovina že pokazala.

Če je merilo za levico njeno antijanšestvo, potem ne vem, kaj naj si mislim o Šarcu. Šarec ni tipičen levičar, bolj mi je podoben Cerarju in liberalni struji. Za večino novih obrazov je značilna široka profilirana težnja, da se brez strogih smernic prikupiš večjemu številu volivcev. Podobno kot voda: brez okusa in prozorna. Ker pa je strah povezan z upanjem, Šarec očitno predstavlja le-to, podobno kot je Cerar pred štirimi leti. Za nekoga, ki nima vzpostavljene politične avtoritete, toda lahko, da bo igral pomembno vlogo pri sestavi levosredinske koalicije, je to kočljiva situacija, posebej, če bo predlagan za mandatarja. Isto lahko rečem za Levico – čas otroštva je potekel in večje število glasov v primerjavi pred štirimi leti pomeni dilemo in izziv. Za stranko, ki je bila predolgo pod žarometi javnosti ter kaže vse simptome počasnega odmiranja, SD ustreza opisu. V primerjavi z letom 2014 so sicer izboljšali volilni izkupiček, toda dvomim, da lahko z Židanom na čelu posežejo na sam vrh. Več kot očitno je, da na čelu z Židanom ne morejo nagovoriti večjega števila levosredinskih in neodločenih volivcev. Židan je lahko dober tehnokrat in minister, a to še ni jamstvo za uspešnega voditelja. Njegova retorika to odseva. Samo spomniti se moramo na LDS ter Ropovo zamenjavo Drnovška na njenem čelu. Vsekakor pa imajo solidno pozicijo za morebiten vstop v levosredinsko koalicijo. Cena oblasti je bila več kot očitno visoka tudi za SMC; od 36 mandatov leta 2014 do zdajšnjih 10 mandatov je očiten pokazatelj, da volivci niso bili zadovoljni s SMC-jem. Cerarjev odstop s položaja predsednika vlade stranki ni koristil. Kakor koli bo že, dvomim, da bo morebitna levosredinska ali desnosredinska koalicija zdržala cel mandat. Toda pustimo se presenetiti. Igra monopolija se je začela in videli bomo, kdo ima kakšne karte. V času pisanja tega prispevka, nekaj dni po volitvah, se lahko tehtnica obrne na eno ali drugo stran.