V zadnjih mesecih lahko opazujemo vnovična zaostrovanja v meddržavnih odnosih na »Balkanu«, oz. med državami, ki niso članice EU. Spori in problemi, ki niso bili nikdar rešeni temveč le zamrznjeni na različne načine, v luči spreminjanja geopolitičnih in geoekonomskih odnosov na svetovni ravni (predvsem v kontekstu vojne v Ukrajini in zaostrovanja odnosov med Kitajsko in Tajvanom), vse bolj prihajajo v ospredje. Vsaka država vidi možnost za »popravljanja« zgodovinskih krivic. Tako kot vedno v zadnjih desetletjih, pa je v ospredju medijskega poročanja predvsem Srbija in njeni odnosi v regiji, pri čemer še vedno prevladuje pokroviteljsko-moralistični diskurz o korupciji, iliberalizmu, kršenju človekovih pravic, nepriznavanju Kosova, in pa v zadnjih šestih mesecih tudi teme o nepodpiranju »Zahoda« za vsako ceno. Vendar, za globlje razumevanje sedanjega stanja v Srbiji, nikakor ni zadosti pavšalno pridigati o nacionalizmu in korupciji ter manku liberalizma, saj so razlogi za stanje v državi veliko bolj kompleksni.
Razpad večnacionalne države na Balkanu – socialistične Jugoslavije – je poleg ideje o pomenu in edini možni politični obliki življenja naroda v mejah nacionalne države pomenil tudi spremembo produkcijskega načina, oz. odpravo realnega – in tudi proti koncu socialistične Jugoslavije vse bolj tržnega socializma – in vpeljavo kapitalizma. Družbeno lastnino je zamenjala zasebna lastnina, in Srbija je takoj izkusile vse »čari« prvotne akumulacije kapitala, ki je največkrat potekala bodisi kot kraja znotraj današnjih meja Srbije bodisi kot kraja na »začasno« zasedenih ozemljih. S tem prelomom, in s številnimi divjimi privatizacijami, ter sprego med političnimi strankami in novimi kapitalisti – odkriti projekt je bil ustvariti nekaj deset ali sto izjemno bogatih družin – se je tudi začela še dodatna destabilizacija družbe in nove države, saj so ljudje, poleg vojaškega šoka, sankcij, razpada države itd., doživeli tudi ekonomsko šok terapijo. Raven industrijske proizvodnje se je močno skrčila, hkrati pa je tudi življenjski standard močno padel.
Tudi po koncu vseh vojn v 90. letih, in tudi po padcu Miloševića ob koncu leta 2000, se stvari niso bistveno spremenile. V času vladavine »demokratov« je v ospredju bil drugi val privatizacije, ko so številni Miloševićevi tajkuni še dodatno utrdili svoje ekonomske imperije, hkrati pa se je začel tudi prodor tujega kapitala, ki pa je velikokrat pomenil v bistvu nakup, odvzem strojne opreme, razprodajo objektov in hitro zaprtje tovarn. Ves ta projekt zaključevanja vpeljave kapitalizma je potekal v kontekstu »prilagajanja« Zahodu in zahodnim vrednotam, kajti projekt prostega trga in možnost prodora tujega kapitala v Srbijo ter ustvarjanje bazena poceni delovne sile je bil pomemben tudi za EU. Šlo je, v drugem koraku, za oblikovanje periferne države izven EU. Ta projekt je v bistvu dokončala ravno obstoječega vladajoča nomenklatura, ki je vpeljala še dodatni element, ki je po godu tujemu kapitalu – subvencije za investiranje tujega kapitala, pri čemer ravno država igra ključno vlogo v represiji in discipliniranju delovne sile za izkoriščanje s strani tujih, Zahodnih in Vzhodnih, korporacij.
Kot posledica tako brutalne oblike vpeljave kapitalizma v Srbiji ter njene nove vloge kot periferne države izven EU, ki je bazen poceni delovne sile, obstaja velik problem z neenakostjo – tako premoženjsko kot dohodkovno. Srbija je ena izmed najbolj neenakih družb v Evropi, kar je v bistvu posledica ravno vpeljave kapitalizma in prvotne akumulacije kapitala, ko se je družba dejansko razcepila na dva dela. Vendar, namesto o prvotni akumulaciji kapitala in o izkoriščanju, ki omogočata to neenakost se govori o problemih s korupcijo. Korupcija naj bi bila največji problem, čeprav korupcija obstaja vedno in povsod in ni nikakršna specifika Srbije, in ni specifika sedanje oblasti v Srbiji, temveč je tesno povezana z vzpostavljanjem kapitalizma v začetku 90. let. Da obstaja, vsekakor, vendar osnovni problem ni korupcija, saj je le-ta posledica nečesa bolj temeljnega – to pa je neenaka moč, ki je pogojevana z velikimi neenakostmi in močno koncentriranim bogastvom v rokah malega števila ljudi.
Vloga EU na tem širšem geografskem območju, pa tudi v Srbiji, je izjemno protislovna. Dolgo časa je veljalo, da je pot v EU premočrtna – vse države naj bi izpolnile določene liberalne politične in ekonomske reforme – ki so bile zasnovane tako, da koristijo predvsem starejšim članicam. To naj bi vodilo samo po sebi v postopno vključevanje celotnega Balkana v EU. Toda, kot se je pokazalo, ima EU veliko problemov sama s seboj – številne krize so močno upočasnile, mogoče celo ustavile širitve –, hkrati pa je tudi prvič v zgodovini en država izstopila iz EU. Srbija v tej igri seveda ni v lahkem položaju, saj je jasno, da je vprašanje Kosova ključno vprašanje za EU, pri čemer tudi priznanje Kosova nikakor ne pomeni avtomatskega vstopa v EU, temveč je zgolj eden izmed pogojev. Ob tem je seveda ključni problem, ki je močno orožje nacionalistov pa tudi demokratov, sledeči: zakaj mora Srbija priznati neodvisnost Kosova, če ga ne priznavajo nekatere države članice EU ter zakaj in od kod takšen pritisk glede nujnosti priznanja neodvisnosti Kosova, medtem ko se neodvisnost nekaterih drugih razglašenih samostojnih držav niti slučajno ne prizna. V tem okviru EU nastopa kot čedalje bolj vase zaprta birokratska struktura – kar sicer tudi je – in ne vidi nikakršnih resnih potreb po spremembi politike, ne le do Srbije, temveč do širšega postjugoslovanskega območja. Možnost za neko kohezivno sožitje znotraj EU bi verjetno omogočilo veliko lažje reševanje tega problema med Srbijo in Kosovom, pritiski in pogojevanja pa samo še dodatno »potrjujejo« idejo, ki prevladuje med nacionalisti, in sicer, da so tuje sile krive za vse slabo v Srbiji in da Srbija ne sme nikoli postati članice EU. Takšna politika EU vse bolj potiska Srbijo v roke Rusiji, in pa ekonomsko gledano, Kitajski, evropska ideja in liberalci pa izgubljajo moč in tudi politično privlačnost med ljudmi.
Poskus igranja neuvrščenih s strani sedanje oblasti, in tudi vseh prejšnjih, ko je jasno, da ne Kitajska, ne Rusija, pa tudi sama Srbija, nimata alternativnega ekonomskega modela, je lahko kratkoročno uspešno, toda samih ekonomskih in strukturnih razlogov in vzrokov za destabilizacijo Srbije ne bo odpravilo. Takšni poskusi spregledajo temeljno dejstvo – obdobje, ko je Jugoslavija igrala ključno vlogo v oblikovanju neblokovske skupine držav, je minilo. Obdobje dekolonializacije in iskanja tretje poti med kapitalizmom in trdim sovjetskim socializmom se je izteklo v neokolonialnih odnosih metropol z bivšimi kolonijami, pa tudi v odnosu do nekdanjih evropskih real-socialističnih držav. Vse države pa so pristale na trde zakonitosti kapitalizma, svobodno trgovino in politično podprto prvotno akumulacijo kapitala. In v tem okviru srbska politika, nacionalistična ali »demokratska«, ravno tako podpira te temeljne postulate sodobnega sveta. Zato je treba opozoriti, da ne gre za iskanje nove tretje poti, temveč za poskus iskanje ugodnosti od dveh različnih imperialističnih blokov, pri čemer ne obstaja nikakršna alternativa, temveč instrumentalizacija različnih imperializmov v boju za politično preživetje.
Pogoji ekonomske devastacije v Srbiji ustvarjajo izjemno plodna tla za različne politične stranke in grupacije, ki obujajo različne »zgodovinske krivice«, in ki vedno in povsod vidijo in iščejo vmešavanje tujcev, »varnost« pa nudi predvsem ideja o pomenu močne nacije in močne družine. Nacionalizem in konservativizem v bistvu blažita travme ekonomskega izkoriščanja in neenakosti, pri čemer je ekonomsko-ideološki Gleichschaltung prispeval k temu, da se ne govori več o kapitalizmu, temveč da so glavni krivci za vse probleme ravno jugoslovanski socializem in pa »korupcija«, rešitev pa se išče bodisi v bolj čisti »nacionalni« ideji, bodisi v neoliberalni mantri o prostem trgu in kulturno-avtošovinističnih pogledih na lastno državo.
Zagovarjanje liberalnih vrednot in vsestranska pogojevanja s strani EU se je v Srbiji, pa tudi širše na Balkanu, razvilo, kot je to v drugem kontekstu poudarjal Boris Buden, v produkcijo »politične nedoletnosti«, kjer se »cilj« vstopa v EU vse bolj oddaljuje v neskončnost, pri čemer sama EU in države članice nimajo enotne politike glede temeljnih vprašanj. Poleg tega je vsiljevanje evropskih – v zadnjih treh desetletjih to pomeni neoliberalnih – političnih in ekonomskih struktur v veliki meri postavilo temelje za nadaljevanje družbene in ekonomske devastacije, ki se je začela s trdo prvotno akumulacijo v obdobju vladavine Miloševića.
Nacionalizem in mitologije v Srbiji v bistvu nastopajo kot zamenjava za resnično perspektivo, ki ne bo temeljila na razprodaji države, prilagajanju zahodnemu prostemu trgu in podpiranju lastnega kapitalističnega razreda, ali pa v prilagajanju in popuščanju »vzhodnim« imperialističnim interesom. Vsiljevanje liberalizma in politične vzvišenosti, ki ne vodi nikamor, ne predstavlja alternative nacionalizmu, hkrati pa naslanjanje na Rusijo in Kitajsko ne odpravlja vzrokov za nacionalistične politike. Znotraj obeh perspektiv pa so nacionalistični in liberalni politiki v vlogi »koristnih idiotov«, ki bodo za ohranjanje lastnih položajev razprodali vse tisto, kar niso že do zdaj podarili domačim tajkunom.