Elito razumemo kot množico posameznikov, ki zasedajo ključne upravljalske položaje v družbi. Te jim skupnost (državljanov) dodeljuje na osnovi specifične družbene pogodbe in mandata, ki je določen s to pogodbo. Po mnenju Ameriškega sociologa C. W. Millsa[1] elita kot družbena skupina zares obstaja samo, če obstaja zavest članov posamezne skupine, da se v vertikalnem klasifikacijskem smislu nahajajo nad največjim številom posameznikov v družbi. Temelj te enotnosti Mills vidi v psihosocialni strukturi pripadnikov te družbene skupine, kar je rezultat občutka prijateljstva, ki članom elite omogoča, da se čutijo člani iste skupine.
Gre za skupino posameznikov, ki imajo skupni pogled na svet, obiskujejo ista mesta, imajo iste prijatelje in se gibajo v istem krogu ljudi. Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev. Za njih velja, da imajo višji položaj, s katerega gledajo navzdol na vsakdanji svet običajnih ljudi, ki ga s svojimi odločitvami lahko preoblikujejo. Tak položaj jim zagotavlja, da uživajo v prednostih, ki se nenehno povečujejo. Enako kot bogastvo in moč je tudi njihov ugled kumulativne narave. Več kot ga imajo, več možnosti imajo, da ga še povečajo. Vrednote, kot so oblast, bogastvo in ugled, težijo k prehajanju ena v drugo, kar pomeni, da bogati lažje pridejo na oblast kot revni, posamezniki z boljšim ugledom v družbi pa lažje pridejo do bogastva kot tisti, ki tega statusa nimajo.
Moč elite legitimira nekaj, kar italijanski politolog Gaetano Mosca imenuje ”politična formula”.[2] Skladno s politično formulo oblastna pozicija elite v določenem obdobju omogoča splošno razširjeno in sprejeto verovanje oziroma občutek ljudstva. Ti občutki so v različnih primerih lahko osmišljeni kot domnevna volja naroda ali Boga, kot zavest o oblikovanju nacije oziroma izbranega naroda, kot tradicionalna zvestoba dinastiji ali določeni osebnosti, ki ima resnično ali vsaj navidezno izjemne lastnosti. Pri tem je treba poudariti, da politična formula ni dejavnik zunaj politične skupnosti. Vrednote, ki se poskušajo uveljaviti kot obče sprejemljive družbene norme, morajo biti inherentne sami družbi kot njene kulturne ali družbene kategorije, prakse ali dediščina tradicije. Da sploh lahko deluje, mora politična formula biti skladna s pogledom na svet, ki ga ima določena nacija v nekem trenutku (osamosvojitev; nacionalna sprava; izvedba ”strukturnih” reform itd.). Politična formula tako predstavlja moralno vez med vsemi posamezniki, ki pri tem sodelujejo. Obstoj politične formule in njej ustrezne elite lahko razumemo tudi kot funkcionalni rezultat naravne hierarhične ureditve družbe. Nujnost stabilne in čvrste družbene organizacije – kot predpogoj delovanja družbe – pogojuje prenos odgovornosti za določene segmente družbenega upravljanja na manjšino, ki je pripravljena prevzeti to funkcijo. Predpostavka naravnega zakona v tem primeru je, da največji del populacije ni pripravljen prevzeti odgovornosti za reševanje skupnih družbenih problemov politične, ekonomske ali varnostne narave. Zakonitost funkcioniranja družbe je v tem smislu vezana na Michelsovo idejo oligarhizacije,[3] po kateri elita predstavlja osnovno družbeno potrebo za kolektivni obstoj človeštva. Elite v tem primeru ne generira nič drugega kot železni zakon oligarhije kot naravno dejstvo človeške družbenosti.
Moderna politološka teorija je razvila idejo, da je politika v obdobju po francoski revoluciji razdeljena na dva ideološka tabora. V družbi vedno obstajata dva pogleda na politično realnost, ki se odražata skozi institucionalno pozicijo vlade in opozicije. Pri tem identiteta političnih strank v glavnem ne odseva družbene realnosti in temelji na ideološkem dojemanju politične realnosti. To pomeni, da so stranke medsebojno soodvisne, saj vsaka svojo identiteto gradi v odnosu do druge. Določene stranke lahko odklonijo identifikacijo z elito in svojo identiteto poskušajo utemeljiti zunaj njenih okvirov, posledično je v povezavi s temi strankami tudi manjša možnost za ostra ideološka razhajanja med državljani. To pomeni, da v današnjih liberalnih demokracijah lahko govorimo o sporazumno poenoteni eliti, za katero so značilni pripravljenost skoraj vseh njenih pripadnikov, da žrtvujejo strankarske interese, da bi ohranjali obstoječe institucije, ki so podlaga za politično tekmo.
Politično obdobje, v katerem živimo, zahteva bolj realističen pogled na delovanje elite innjen vpliv na politično tekmovanje ter funkcioniranje sodobnih demokracij. Argumente v razpravah o eliti in njenem vplivu na strukturo političnega tekmovanja lahko razporedimo vzdolž kontinuuma dveh skrajnih nasprotujočih si stališč. Prvo stališče je, da je vpliv elite kot osnovne sile delovanja na strukturo politične tekme verjeten, ampak ne toliko pomemben, in drugo, da elita pomembno, ampak izjemno težko vpliva na strukturo politične tekme. Tak kontinuum ni idealen, kar pomeni, da obstajajo primeri in obdobja, kot je bil vpliv elite veliko izrazitejši. To pomeni, da se je smiselno vprašati kaj (lahko) počne elita, ali kot ji v Sloveniji nekateri radi rečejo tudi strici iz ozadja?
Predstavniki elite lahko z manipulacijo institucionalnih pravil, oblikovanjem oziroma uničevanjem političnih strank ali ideoloških blokov preoblikujejo celotno polje političnega konflikta. Sprememba na ravni politične ponudbe pomeni spremenjene politične opcije in predvideva spreminjanje ustaljenih praks v političnem vedenju volivcev. Drugo področje je vpliv elite na izbiro političnih voditeljev. Ponudba oziroma propagiranje političnih voditeljev s specifičnimi družbenimi značilnostmi, predvsem v času neposredno pred začetkom kampanje in, ko je v teku, pomeni iskanje novih skupin podpornikov. Isti mehanizem delovanja vključuje zaničevanje ali degradiranje kandidatov na nasprotni strani. Tretje pomembno področje delovanja elite je usmerjeno v spreminjanje temeljnih družbenih vrednot in interesne strukture. Elita to ne počne le prek strank in politikov kot svojih podaljškov v vplivnih institucijah, ki so nenehno za govorniškimi odrom, s katerega lahko zagovarjajo dogovorjeno politično agendo (bully pulpit), ampak tudi s spodbujanjem ljudi, da oblikujejo skupne skupinske identitete. Dolgoročneje to počnejo tudi prek javnih politik, s katerimi posegajo v sestavo družbe in povzročajo spremembe, ki se v političnem vedenju volivcev včasih odrazijo prej, kot je prvotno bilo pričakovano. Zadnje, četrto področje delovanja elite, je ustvarjanje kriz ali povzročanje tako imenovanih kritičnih obdobij z namenom podreti obstoječo družbeno strukturo in okrepiti interesne položaje, s katerih elita lahko uresničuje prej omenjene cilje.
Ko govorimo o eliti in skupinah, ki naj bi predstavljale njen protipol, je treba poudariti še to, da teorija elit ni nujno elitistična. Lahko je ideološko nevtralna ali pa antielitistična. Najboljši primer za to je Millsov koncept elite moči – sestavljene iz različnih skupin (vojaških, političnih, ekonomskih itd.) – po kateri moč temelji na obvladovanju institucij. Te skupine skupaj predstavljajo koalicijo, ki stoji nasproti javnosti in poskuša z njo manipulirati. Prav tako tudi za elite ni nujno, da so elitistične. Elita niso samo ljudje iz establišmenta, ampak tudi njegovi kritiki in tisti, ki ta establišment spreminjajo. Najboljši primer za to je intelektualna elita iz postkomunističnih držav, ki je pred demokratizacijo in med njo največ prispevala k eroziji komunističnih režimov v Srednji in Vzhodni Evropi. V obdobju globalizacije in potencialih sprememb globalnega kapitalističnega sistema, katerega temelje je zamajala zadnja gospodarska kriza, se postavlja vprašanje, kaj se dogaja z elito. Politologi v svojih študijah ugotavljajo, da je naivno pričakovati, da se bo tok zgodovine obrnil čez noč,[4] kar pomeni, da elita kljub spremembam v okolju še vedno predstavlja pomembno determinanto strukture političnega tekmovanja v sodobnih demokracijah.
Strici iz ozadja bodo še naprej usmerjali tok političnega tekmovanja v Sloveniji. Ker je osnovno gonilo današnjega kapitalističnega sistema manipuliranje s človekovimi željami in potrebami, se nam bodo tudi v prihodnje ponujali politični akterji (stranke in politiki) za katere bomo prepričani, da so odgovor na vse naše želje in potrebe. Preseganje takšnega naivnega prepričanja pogojuje spremembo volivca. Z drugimi besedami, v Sloveniji spremembe ne bodo prinesle (stare ali nove) politične stranke pač pa razsvetljeni volivci, ki se bodo znali upreti delovanju stricev iz ozadja. Prvi korak v tej smeri je oblikovanje alternativne vizije, ki bo temeljila na utopičnem prepričanju o tem, da je drugačna ureditev družbe sploh mogoča.
[1] Mills, Wright C. 1964. Elita vlasti. Beograd: Kultura.
[2] Meisel, John. 1958. The Myth of the Ruling Class: Gaetano Mosca and the Elite. Ann Arbor: University of Michigan Press.
[3] Michels, Robert. 1915. Political Parties: A Sociological Study of the Oligarchical Tendencies of Modern Democracy. New York: The Free Press.
[4] Cotta, Maurizio. 2014. Facing the Crisis: The European Elite System’s Changing Geomerty. V Political elites in the transatlantic crisis, ur. Heinrich Best in John Higley, 58–83. London, New York: Palgrave Macmillan.
