V Sloveniji smo v nekaj mesecih imeli državnozborske in lokalne volitve. Za politične stranke je to predstavljalo velik zalogaj, saj vsake volitve zahtevajo ogromno dela v zvezi z identifikacijo kandidatov, vlaganjem kandidatur ter organizacijo in izvedbo volilne kampanje.

Stranke v najožjem smislu definiramo kot široke koalicije posameznikov, ki poskušajo preko volitev prevzeti nadzor nad državnim aparatom. Ker gre za ekipo ljudi s skupnim ciljem, je možnost notranjih konfliktov minimalna. Ampak v praksi ni vedno tako. V zadnjih nekaj letih je slovenski strankarski sistem doživel številne frakture. Pojavile so se nekatere nove stranke, ki spominjajo na interesne skupine posameznikov, združenih okrog prevzema političnih funkcij. Ideološka oziroma programska identiteta novih strank je nejasna, njihove volilne kampanje pa v glavnem temeljijo na blagovni estetiki (všečni embalaži brez vsebine) in sodobnih orodjih politične komunikacije.

Identiteta novih strank v glavnem ne odraža družbene realnosti, ampak temelji na ideološkem dojemanju politične realnosti. Politična formula, ki bi jo v Sloveniji simbolično enkrat lahko poimenovali “moralno odgovorna politika”, drugič pa “novi obrazi v politiki”, je zamenjala politično formulo, v okviru katere je politična elita dve desetletji od slovenske neodvisnosti reproducirala ekonomske, politične in ideološke pogoje, potrebne za ohranjanje svojih favoritov na politični sceni.

V tako spremenjenem strankarskem sistemu je rezultat volitev veliko bolj kot od strank (kandidatov, programov in kampanj), odvisen od konteksta, v katerem volitve potekajo. Zato se dogaja, da nove stranke na enih volitvah dosežejo dober rezultat, na volitvah čez nekaj mesecev pa doživijo popoln debakl. To se je leta 2014 zgodilo stranki SMC, letos pa stranki LMŠ. Obe sta po uspešnem nastopu na državnozborskih volitvah le nekaj mesecev kasneje na lokalnih volitvah dobili veliko manj glasov.

Nekoliko drugačna je situacija v primeru etabliranih strank. V Sloveniji sta to danes SDS in SD. Volivci za ti dve stranki glasujejo večinoma po inerciji oziroma skladno s svojimi starimi navadami. To pojasnjuje dobro razvejena struktura podpornikov na lokalni ravni, ki predstavljajo potencial za uspešno mobilizacijo pred vsakimi volitvami. Obe stranki sta se dobro odrezali tako na državnozborskih kot na letošnjih lokalnih volitvah, saj je prva dobila največje število mestnih/občinskih svetnikov, druga pa nekaj županov v pomembnih mestnih občinah.

Letošnje lokalne volitve so pokazale še en trend, in sicer, da se število izvoljenih nestrankarskih županov konstantno povečuje. Pri tem so nekateri mnenja, da na ta račun izgubljajo politične stranke. To je seveda napačna hipoteza. To so kandidati, ki najpogosteje nastopajo kot neodvisni oziroma nestrankarski s podporo, pri čemer za izvolitev nujno potrebujejo volivce, ki sicer na drugih volitvah glasujejo za različne stranke. Tudi če gre za popolnoma nova imena v politiki, ti še vedno potrebujejo podporo starih volivcev.

Tipičen primer je bila volilna tekma v Mariboru, v katerem je razpoka v javnem mnenju bila dovolj velika, da je omogočila prodor kandidata, ki je premagal tako neatraktivnega župana kot nekdanjega župana Maribora, ki je politik z veliko daljšim političnim stažem. Politično okolje, v katerem je potekala volilna tekma, je bilo strateško selektivno oziroma za enega kandidata bolj ugodno kot za druge. To pomeni, da vsi kandidati še zdaleč niso imeli enakih pogojev, ampak je politično okolje delovalo v korist posameznega kandidata, ki je na koncu tudi postal novi župan.

Volilna kampanja ima v tem primeru omejene učinke. Pomembno je politično okolje. Treba je le najti kandidata, ki je v določenem trenutku izvoljiv. Treba je najti kandidata, ki mu uspeva pripovedovati zgodbo, kakršno si občanke in občani željo slišati. Prvi pogoj za to je, da zgodbo pripoveduje nekdo, ki je vreden zaupanja, ki bo občino popeljal v svetlo prihodnost. Po navadi gre za ljudi iz gospodarstva, ki kot svoje ključne kvalitete poudarjajo konkretne rezultate, ki so jih dosegli, svojo integriteto in uspešnost pa utemeljujejo na zaključenih projektih in izpolnjenih obljubah, s čimer njihova politična kariera dobiva pozitiven predznak.

Kandidati so pri tem nenehno vpeti v dialektičen odnos s svojimi konkurenti. To pomeni, da le s pomočjo svojih konkurentov lahko dosežejo maksimalno podporo pri volivcih. V tej luči pogosto govorimo, da so ljudje volili proti nekomu in ne za nekoga. Tako je posamezen (ne)uspeh stranke ali kandidata vedno treba presojati strogo v kontekstu posameznih volitev. Primerjava med različnimi volitvami ali med volitvami na različnih ravneh je zato nesmiselna.

*Tekst bil originalno objavljen v Večerovi prilogi “V Soboto” dne 8. decembra 2018.