Tam, kjer smo si ženske same krive, kadar smo spolno napadene

Na Knez Mihajlovi, znameniti ulici v središču Beograda, stoji zasebna igralska šola, ki nosi ime Stvar srca. Njen lastnik in vodja je avtoriteta in ikona srbske gledališke scene Mika Aleksić, ki ga širša javnost zadnje tedne pozna – po zaslugi pogumnih beograjskih igralk na čelu z Mileno Radulović – kot spolnega predatorja, nadlegovalca in posiljevalca (večinoma mladoletnih) učenk. Če nam sicer dobro uspeva, da od nasilja nad ženskami pobegnemo ali pa se delamo, da nič ne vidimo in nič ne slišimo, kako bomo pobegnili od tisočih zbranih pričevanj spolnega nadlegovanja v celotni regiji, ki so se pojavili po pričevanjih Milene in njenih kolegic, ki se jim je v tem tednu pridružila tudi slovenska igralka Mia Skrbinac?

Če se je komu v Sloveniji morda zazdelo, da nas gibanje iz Balkana ne more zajeti, ker da tej entiteti v vseh pogledih napredna združba Slovencev in Slovenk kratko malo ne pripada – nenazadnje želimo od tam pobegniti že desetletja – je ta nekdo očitno pozabil, kje se je javna debata o spolnem nadlegovanju in nasilju pri nas nazadnje končala. Osvežimo si spomin: po tem, ko so sodišča pri obravnavi redkih primerov posilstev, ki sploh dosežejo sodni epilog (90 % posilstev ni prijavljenih), upoštevala olajševalne okoliščine, kot so bile, da je žrtev spala, da je bilo posilstvo kratkotrajno in celo, da je posilstvo posledica manjka naravnih možnosti za sprostitev nagonov, bi nam moralo postati kristalno jasno, da je čas za spremembo definicije posilstva. Da je čas, da se podprijavljenosti tega nasilja zoperstavimo tako, da spremenimo zastarelo in neprimerno, škodljivo zakonodajo in sistem, v katerem od žrtev pričakujemo odpor, brez, da predvidimo normalne psihološke reakcije na tovrstne napade, kot so otrpnjenje, sram in umik; v zakonodajo, kjer bomo zaščitili žrtve, breme dokazovanja pa prenesli na storilce.

Od #Metoo do #Nisamtražila

Po izpovedih igralk v gibanjih #Metoo in #Nisamtražila smo bili priča simptomatičnemu trendu: debata v javnosti se naenkrat namesto iz potrebnega opozarjanja na družbene vzroke nesprejemljivega početja, do katerega ne bi smela obstajata nikakršna toleranca, preusmeri v iskanje krivde pri žrtvah, ki so si krive same, ki izzivajo, ki se želijo tako maščevati ali v nedopustne dvome o vzrokih za prijavo ali izpoved, ki je navadno časovno oddaljena od samega spolnega napada. Zakaj šele zdaj, če je bilo tako hudo, zakaj se ni odpravila na policijo,… si drznemo misliti in s tem degradirati in disciplinirati sedanje in bodoče žrtve. Če smo žrtve nasilja večkrat, če se ne upremo takoj in prvič (kot si domišljajo mnogi, da bi bilo edino prav) je jasno dvoje: najprej, da smo postavljene v izrazito podrejen položaj in da se zato tudi nismo šele sedaj spomnile na to, in drugič: da je to neuspeh nas vseh. Vsakega posebej in vseh skupaj – ker vzpostavljamo okolje, ki normalizira spolno nadlegovanje, namesto da bi ščitilo žrtve!

Podatki Evropske agencije za temeljne pravice, ki so bili zbrani v najobsežnejši raziskavi o nasilju nad ženskami na svetu do sedaj, razkrivajo del težav družbe, v kateri je spolno nasilje še posebno podprijavljeno . Medtem, ko je prijavljenih zgolj okoli 10 % posilstev, je ta številka pri spolnih zlorabah še nižja. Kako, se seveda vprašamo? Tako in zato, ker več kot vsak četrti državljan Evropske unije meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičen; ker več kot vsak peti meni, da ženske pogosto pretiravajo ali si izmišljujejo, kadar poročajo o spolnih zlorabah in posilstvih. Kaj pa, če je težava drugje? Kaj pa, če ženske spolnega nasilja nad nami ne prijavimo, ker smo vzgojene v idejo, da se posilstvo v partnerski (še manj pa v zakonski zvezi) ne more zgoditi? Kaj pa, če neprimernih dotikov in pobud ljudi, ki so v določenem obdobju našega življenja bili avtoriteta – nekdo, čigar odobravanje si želi vsak – pa se po zlorabah v grozi zavoljo preživetega, za prijavo ne odločimo, ker menimo, da nam nihče ne bo verjel ali pa nas je strah vsega, kar prijavi sledi? Kaj pa, če smo bile zlorabljene z več vrstami nasilja naenkrat in posilstvo ni potekalo v skladu s scenarijem, ki si ga je javnost zamislila in zato ne sovpademo pod idealnotipsko ravnanje žrtve, v kateri slednja nasilje prijavi takoj, nemudoma, ob tem priloži dokaze (ki jih je pogosto nemogoče pridobiti) in nato zaživi naprej? Kaj pa, če nasilja na prijavimo, ker nas je sram?

#Nismosame

Kaj pa, če bi nas moralo zelo zaskrbeti, da smo šele po zaslugi študentk, zbranih v iniciativo Rezistenca, odprli vprašanje spolnega nadlegovanja v akademiji – saj veste, v tistih prostorih, kjer naj bi se ukvarjali z iznajdbo naprednejše, boljše, pravičnejše družbe. V praksi pa smo tam študentke soočene z našim položajem in percepcijo našega telesa v tej zastareli družbi, zato najbrž tudi nihče ne more verjeti, da majhno števila prijav v zadnjih desetletjih odraža dejansko stanje? In šele zdaj smo lahko ugotovili, da nimamo urejenih ustreznih protokolov in pravilnikov, ki bi študentke in študente ščitili pred spolnim nadlegovanjem ter določali ustrezno ukrepanje (dosedanja želja, zapisana celo v pravilniku predvideva da se tak spor rešuje neformalno), da torej takšnih praks sploh nismo predvideli? Zahvaljujoč vsem tistim, ki so pogumno uporabile svoj glas in izkušnjo za to, da bi spremenile prihodnost tistih, ki za njimi šele vstopajo v različne odnose moči, v različne sfere in prostore, kjer je žensko telo še vedno razumljeno kot nekaj, kar ni last žensk, naše dostojanstvo pa kot nekaj kar je nepomembno, imamo zdaj priložnost, da začnemo na začetku.

Najprej, z ničelno toleranco do nasilja, z ustreznim sistemskim urejanjem področja, z izobraževanjem vseh in do izgradnje okolja, v katerem ženske vsak trenutek vedo in čutijo, da niso same! Da jim verjamemo, da jim bomo pomagali, da so ustrezno zakonodajno zaščitene, da ne bodo podvržene sekundarni viktimizaciji, da nihče od nas ne bo več mislil, da je vpoklican za to, da sodi o tem, kaj se ji je storilo, zakaj je odreagirala tako kot je in kaj bi lahko storila sama, da bi do tega ne prišlo! 95 % žensk, ki so spolno nasilje doživele, o tem ne spregovori z nikomer – od tod moramo začeti in se vprašati, kako prispevamo k temu, da toliko žensk čuti, misli in na podlagi videnega in prebranega verjame, da so same?