Tiranija dopusta

Pred nekaj dnevi se je na jugu Španije, tradicionalno privlačne poletne počitniške destinacije, v kraju Zahora na plaži dogodilo nekaj nenavadnega za običajen dopustniški dan. Dogodek so ovekovečile trume turistov, ki so takrat dopustovali na plaži in ga isti trenutek (namesto režiranih podob lastnega uživanja na isti plaži) delile na različnih omrežjih. Tako je novica s spremljajočim foto in video dokazom (v razvitem svetu namreč ničesar in nikomur ne verjamemo brez dokaza) hitro postala del najrazličnejših medijskih vsebin. “Beach invasion” – invazija na plaži je bil opis osrednjega dogodka tistega dne – na plaži nasedle lesene barke polne migrantov in migrantk, ki so takoj, ko so lahko pod nogami začutili trdna tla, pričeli bežati po plaži navzgor. Ena izmed migrantk se naj bi ob pristanku zgrudila na plaži, a kot sem lahko prebrala, naj ne bi bilo z njo “nič hujšega” (sic!), najbolj izčrpani med njimi pa so turiste ob tem, ko so postajali glavne zvezde njihovih kratkih videposnetkov, prosili za vodo in hrano.

Ta dogodek, ki seveda ni osamljen in nikakor ne zadnji (samo v zadnjih dneh je na obalo Španije prispelo 1300 migrantov) tovrstni primer trka različnih realnosti enega sveta, v sebi skriva blišč in bedo modernega sveta, modernega razmišljanja (o tem svetu) in modernega življenja (na tem svetu).

Začnimo tam, kjer se je začela uvodna zgodba – na dopustu. Dopustu, ki sodi v kategorijo prostega časa, pravzaprav je dopust največja generirana vsota prostega časa za povprečno prebivalstvo. Se še spomnimo kako je koncept prostega časa sploh nastal? Se spomnimo čemu je nastal? Prosti čas je nastal ob razvoju kapitalizma, namenjen pa naj bi bil zadovoljevanju potreb, ki jih delo ni zmožno zadovoljiti. Prostega časa (in s tem posledično tudi dopusta) se drži privid svobode, izbire in avtonomnosti, kar je v splošnih okoliščinah našega sveta obenem pogosto tudi znamenje za premislek o ideologijah in mitologijah, ki delujejo na nas, kadar smo svobodni, kadar naivno dopustujemo in predvsem zasluženo počivamo od predhodnega trdega dela, da bomo regenerirani lahko po vrnitvi delali še več in še bolje. Dopustovanje v kapitalizmu seveda služi zadovoljevanju potreb, a to tistih, ki so nam vsiljene. Tako, kot na oblike dopustovanja, je kapitalizem seveda vplival tudi na oblike dela, ki za večino delovnega prebivalstva predstavlja nujno sredstvo za preživetje in še zdaleč ne sredstvo za izpolnjevanje lastnih želja in ciljev (z izjemo cilja o kopičenju kapitala). Kultura, v katero smo bili privzgojeni in okoliščine nenehnega strahu, negotovosti in nihanja v stabilnosti (ne zgolj globalnih ekonomskih trgov, temveč tudi demokratičnih političnih ureditev) so nas pripeljali do točke, kjer o delu ne dvomimo. Za svojo službo smo lahko hvaležni, ker poznamo toliko ljudi, ki so brezposelni. Ko nastopi dan našega dopusta se počutimo privilegirane, ker poznamo ljudi, ki na dopust sploh ne morejo. Zato na dopustu ne razmišljamo o tem kaj zares počnemo med našim delovnim časom in koliko si tega zares želimo. Niti ne pomislimo na razmerje med opravljenim delom in dopustom, kaj šele, da bi pričeli razmišljati o primernem plačilu za naše delo, ali pa, še huje, o pravičnem plačilu za vse. Namesto tega se svobodno predajamo dopustu. Ker smo si to zaslužili.

Dopustovati danes je projekt, dopustovati tako, da Drugi mislijo kako uživamo, pa je zelo zahteven projekt. Že pred dopustom se moramo odločiti, kam bodo odšli tokrat. Iskanje vedno novih destinacij je za naše občinstvo izkaz izjemnega pustolovskega duha v nas, ko se kot instantni insta(gram) Robinsoni preprosto ne moremo zadovoljiti z (vedno) isto plažo na hrvaški obali. Temu sledi iskanje popolnih krajev za naše fotografiranje. In analiza dostopa do teh izjemnih točk mira in spokoja, kjer moraš običajno plačati parkirišče, stranišče in včasih celo slikališče – točko z najlepšim pogledom, v vsakem primeru pa v dolgi vrsti čakaš samo zato, da se slikaš. Ko je slikanje uspešno končano sledi še pomembnejši del tega doživetja – obdelava fotografij. Fotografije navadno obdelamo tako, da na sanjskih lokacijah ostanemo sami, za to je potrebno s pomočjo posebnih aplikacij in programov izbrisati naključne mimoidoče (in cele njihove stopinje v pesku), ki so v istem trenutku in na istem mestu počeli isto kot mi – poizkušali poustvariti idealen zapis našega uživanja. Zakaj? Zakaj na dopustu ustvarjamo spomine z mislijo na Druge? Zakaj želimo dajati vtis, da vladamo svetu v katerem smo sami (na fotografijah)? Točneje, svetu vladamo tisti, ki smo se znašli na pravem vlaku za razvoj in smo lahko ujeli iluzijo poti v prihodnost linearnega napredka. Preostali del sveta, ki je po našem prepričanju nazadnjaški in nam služi zgolj v podobi njihovih naravnih surovin, živi tako težko in slabo, da so ljudje pripravljeni zapustiti vse in se podati na življenjsko nevarno pot skozi države, kjer se morajo najprej srečati z zelo modernim in naprednim sovraštvom, ksenofobijo in nacionalizmi vseh vrst, oblik in barv.

Egoizem in narcisizem sta naša dopustovanja pripeljala do točke, ko se zapirajo najbolj znane plaže tega sveta, ker so polne smeti, njihova flora in favna pa sta že dolgo padli žrtvi selfijev. Ker smo na dopustu, mora biti kruta realnost našega sveta postavljena čim dlje stran od nas – tako kot naj plastične smeti plavajo daleč od naših oči, naj se tudi migranti za življenje borijo daleč stran od našega pogleda. Včasih si zaželimo še posebnega razvajanja (če smo res trdo garali), zato se odpravimo v zagrajene in zastražene resorte, ki so nemalokrat utopične oaze zahodnega luksuza sredi drugačnega sveta. Tam stražijo naš pogled na svet, našo realnost in nam spet odvračajo pogled od česarkoli, kar bi v nas lahko vzbudilo dvom. Ali res živimo v najboljšem možnem svetu? Je to najbolj pravična družbena ureditev? Je delo namenjeno preživetju in kopičenju kapitala? Je dopust res namenjen Drugim – kapitalu in občinstvu, ki mu na vsakem koraku dokazujemo kako uživamo?

Ob koncu dopusta moramo samo še natančno prešteti dneve našega dopusta in jih oznanjati (to večinoma velja za tiste, ki si privoščijo več dni od običajnega dopusta, saj gre pri tem za ne tako očiten način oznanjanja našega ekonomskega statusa). Dopust od dopusta? Čas za premislek.