Ubogi starostniki, ampak ne na mojem dvorišču

Če smo v prvih dneh ali tednih po izbruhu pandemije še lahko sanjali o drugačnem in pravičnejšem sistemu in če smo ponovno oživljeno krilatico »Nič več ne bo, kot je bilo«, razumeli (tudi) kot legitimnost za razmislek o tem, kaj so ključne vrednote neke družbe (javno zdravstvo, vsem otrokom enako dostopno šolstvo, solidarnost, skrb za skupnost), zdaj z vsakim dnem postaja vse bolj jasno, da smo priložnost za spremembe zamudili.

Odkar se je epidemija v naši državi začela, nam mediji, politika in stroka v en glas ponavljajo, da je virus Covid-19 najbolj nevaren za starejšo populacijo. Zgodovina nas je poskušala naučiti, da z institucionalizacijo starostnikov – na obrobja mest in stran od naših oči – kršimo temeljne pravice in jemljemo osnovna dostojanstva ljudem, ki jih kar naenkrat prepoznamo kot nekoristne, včasih celo moteče. Korona kriza je razkrila tudi mnogo pomanjkljivosti v sodobnem institucionalnem varstvu starostnikov, ko domovi za starejše ostajo v krču med željo po vpeljavi sodobnih, vključujočih pristopov, ki bi omogočali kakovost življenja tistih, ki so tam zdaj doma in po drugi strani s težavami, ki so posledica dejstva, da v Sloveniji negovalnih bolnišnic nimamo in da morajo domovi zato prevzemati tudi velik del tovrstnih nalog. Dobro, bi lahko ba začetku še naivno pomislili – začeli smo govoriti o teh problemih, o diskriminaciji starejših, o njih, ki so ljudje kot mi; z glavo, ušesi in sposobnostjo mišljenja. Oni, ki so v izolaciji že vsaj dva meseca, prestrašeni, brez obiskov in bližine svojih bližnjih, gledajo in poslušajo kaj jim sporoča družba, ki so jo nekoč soustvarjali – najprej, da jim mora biti omogočeno enakovredno bolnišnično zdravljenje kot mlajšim osebam, ki zbolijo za novim virusom. In nato včeraj, da bi razbremenili Ljutomerski dom za starejše občane kjer je več kot 110 okuženih stanovalcev in zaposlenih, da bi lahko tam primerno organizirali delo; predlagajo, prosijo bolnišnico na Ptuju, da bi tam sprejeli 40 okuženih, ki ne kažejo bolezenskih znakov.

Zaposleni se odločno uprejo (»Strah nas je, da se okužimo«), cel dan padajo žolčne izjave, vmeša se politika (»Zakaj ravno Ptuj?«) in zvečer minister popusti pritiskom zaposlenih. Ne na mojem dvorišču – Not in My Backyard (NIMBY) je sociološki koncept, ki nam omogoča bolje razumeti dogajanje na Ptuju, pred nekaj tedni pa tudi v Velenju. Načelno strinjanje o določeni družbeni situaciji, v tem primeru epidemiji, potrebni solidarnosti in še posebno izdatni skrbi za starejše in bolne, je dejansko preverjeno šele, ko se z bolnim, starejšim srečamo v našem bližnjem okolju. Povedano drugače: ploskamo vsem, ki vsak dan delate z okuženimi, ampak sami tega ne želimo. V dejanski situaciji lahko očitno odpovedo tudi vsa načela medicinske etike, a ker nobena bolezen ne izbira, ne bi nikoli smeli izbirati niti zdravniki. Smo kaj napredovali od takrat, ko smo tiste, ki so se nam zdeli nori zapirali v zapuščene gradove in druge hiralnice, če danes tako stigmatiziramo okužene s koronavirusom?

Očitno smo imeli solidarnosti hitro dovolj, v ospredje je zato čez glavna vrata vstopilo staromrzništvo in mediji nam morajo že kar nekaj časa zdaj poudarjati tudi to, »da za boleznijo umirajo tudi mlajši ljudje«. To zadnje je morebiti najboljši rezultat globokega plavanja po kalnih tolmunčkih naše notranjosti, ki se ga čuječi in napredni gredo že odkar se je začela ta pandemija