Ukrajinska kriza in spremembe v svetovnem redu

Zadnjih nekaj tednov lahko spremljamo čedalje večje napetosti v Ukrajini. Kopičenje ruske vojske na meji z Ukrajino, priprave vojaških vaj, grožnje EU in ZDA Rusiji s sankcijami in veliko katastrofo, če bi se drznila napasti Ukrajino. Zahodni mediji konsenzualno krivijo Putina, Rusijo, ruski avtoritarizem za dogajanja v Ukrajini. Rusi naj bi bili tisti, ki širijo nedemokracijo, kršijo človekove pravice in poskušajo države, ki bi bile rade del »svobodnega sveta«, s prisilo ohraniti v lastni coni vpliva. Pogovori v Ženevi, ki za zdaj niso obrodili sadov, so vsaj omogočili, da so se postavile jasne zahteve. Rusija zahteva od Nata, da umakne vojake iz držav, ki pred letom 1997 niso bile del Nata. V pričakovanju na odgovor s strani ZDA in Nata se moramo vprašati, kako in zakaj smo se zopet znašli v krizni situaciji v Evropi, ki marsikoga spominja na hladno vojno, hkrati pa bi lahko bila ta nova krizna situacija znanilec povsem nove konstelacije sil v mednarodnih odnosih v 21. stoletju. 

Za razumevanje sedanjih odnosov med Rusijo in ZDA se moramo ozreti v preteklost, konkretno v drugo polovico 20. stoletja in hladno vojno. Politika ZDA do Sovjetske zveze (SZ) je temeljila na strategiji omejevanja (containment), kot jo je opredelil znameniti George Kennan. To je pomenilo predvsem poskus omejevanja vpliva SZ v državah, ki niso sodile pod »območje vpliva« le-te. Ključno je bilo, da se omeji »revolucija«, da se ohranijo močne kapitalistične države v Evropi kot protiutež socializmu. ZDA so tako postavile pogoje za utrditev lastne hegemonske pozicije v kapitalističnem svetovnem sistemu, ki je takrat imel resnega tekmeca v socialističnem svetu. 

Po koncu hladne vojne in razpadu SZ, se je zdelo, da je svet postal enopolaren. Zmagal je kapitalizem, ZDA pa so dokončno uspele še bolj razširiti kapitalistični svetovni sistem, ki so ga gradile po drugi svetovni vojni. Rusija se je v času Jelcina in ogromne ekonomske katastrofe v 90. letih prejšnjega stoletja idealno prilagajala interesom ZDA. Navkljub obljubam, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, je to postal temelj delovanja ZDA in Nata. Hladnovojna strategija omejevanja se je spremenila v zapiranje obroča okrog Rusije. 

Prvo desetletje vladavine Vladimirja Putina ni dajalo slutiti, da bo prišlo do radikalne spremembe v odnosih med ZDA in Rusijo, še manj pa v mednarodnih odnosih. Toda problem zapiranja obroča okrog Rusije ni izginil temveč je dolgo časa tlel pod površjem. Ko se je Rusija dokončno uspela ekonomsko in vojaško okrepiti, predvsem pa v zadnjem desetletju v luči tesne povezanosti s Kitajsko, so se zadeve začele zaostrovati na različnih koncih sveta. Ruski kapital je postal močan, ruska država pa je začela igrati izjemno pomembno vlogo po svetu (primer Sirije). 

Neposredni povod za ukrepe Rusije v odnosu do Ukrajine je bil »udar«, s katerim so »demokratične« sile odstavile pro-ruskega predsednika v Ukrajini, ko ta ni želel podpisati sporazuma o sodelovanju z EU. Protiruske demonstracije in pojavnost neonacističnih skupin so zbudile velik strah pri Rusih, da bodo zgubili nadzor nad Ukrajino, predvsem pa da bodo izgubili dostop do toplega morja. Rusija je po pol stoletja od izgube Krima le-ta ponovno priključila. Geostrateško je bilo ključnega pomena, da Rusija ohrani dostop do toplega morja. Izguba dostopa do Črnega morja bi bilo za Rusijo tako varnostno kot ekonomsko izjemno nevarno. Od takrat pa se zadeve v različnih obdobjih bolj ali manj zaostrijo, groženj z vseh strani je vse več.

Toda, če je bil povod za priključitev Krima in za vojaške spopade na vzhodu Ukrajine odstavitev pro-ruskega predsednika, sam vzrok za konflikt v Ukrajini tiči nekje drugje – v ekspanzionistični politiki Nata in EU ter v konfliktu dveh imperializmov. Gre za spopad bloka držav, ki stavi na zahodni kapitalistični svetovni sistem pod vodstvom ZDA, z blokom držav, ki ga postopoma gradita Rusija in Kitajska in ki se poskuša vse bolj jasno postaviti po robu ZDA, tako ekonomsko kot vojaško-varnostno, in omejiti moč in vpliv zahodnega kapitala in držav. V tej globalni igri in spremenjenih razmerjih moči pa se posamezne evropske države in tudi EU izjemno slabo znajdejo. 

V 19. in v prvi polovici 20. stoletja je kapitalistični svetovni sistem, v katerem so evropske države imele ključno vlogo, doživel vrhunec. Od konca druge svetovne vojne so evropske države in evropski kapitalizem v podrejenem položaju v odnosu do ZDA. Od EU in od držav članic – predvsem tistih najmočnejših – pa ne gre pričakovati kaj drugega kot je sledenje interesom ZDA, saj je EU nastal kot ekonomsko orodje v boju zoper »Rusijo«, oziroma zaradi strahu pred širitvijo socializma. Evropske države, zaradi strukturne in varnostne odvisnosti od ameriške imperialistične politike v Evropi (prisotnost ameriških vojakov, Nato kot vojaški okvir povojnega ameriškega kapitalističnega svetovnega sistema), se ne morejo odzivati na krizo drugače, kot je ponavljanje groženj Rusiji. Hkrati pa med številnimi nekdanjimi real-socialističnimi državami obstaja bolj ali manj utemeljen strah pred Rusijo, ki pa ga ZDA veščo izkoriščajo za dodatno (nepotrebno) stiskanje Rusije. 

Nadaljevanje in stopnjevanje napetosti v Ukrajini nikakor ne koristi EU, še manj pa ljudstvom v Evropi. Omejevanje Rusije v Evropi tudi ni v interesu evropskega kapitala. Ne-potrditev ruskega cepiva zoper COVID-19 za uporabo na ravni EU škodi celotni Evropi in človeštvu v poskusu obvladovanja epidemije. Problemi s ceno plina in vsakokratni strah pred zimo, koliko bo plina prišlo iz Rusije (prek Ukrajine), je močno orodje na strani Rusije, ki pa v tej zimi postaja še bolj pomembno. Neobratovanje novega plinovoda plačujemo vsi Evropejci. V teh pogojih demoniziranja in izključevanja iz procesov v Evropi Rusija vse bolj krepi ekonomsko in vojaško sodelovanje s Kitajsko v procesu izgradnje alternativnega kapitalističnega svetovnega reda.

Na področju Ukrajine gre za spopad dveh različnih imperializmov, le da je eden, zaradi »kulture« in samovzvišenosti liberalnih medijev bolj »pravilen«. Zahodni imperializem je agresiven, ruski imperializem pa v tej konkretni konstelaciji bolj obrambni. Obe državi iščeta načine za širjenje in/ali ohranjanje lastnega vpliva, urejanje poslov za lastna podjetja in integracijo Ukrajine v lastno sfero znotraj spreminjajočega se svetovnega sistema. Nerazumevanje vzrokov za strah Rusije in podpiranje ameriških imperialističnih interesov v Evropi s strani EU le-tej ne prinaša večje samostojnosti ali moči, temveč le več podrejenosti »gospodarju«, ki mogoče kmalu to več ne bo.