Vaške straže

O reševanju migrantskega vprašanja sem že pisal v eni izmed prejšnjih kolumn, v kateri sem opisal načrte evropskih držav in njihovih skupnih institucij za obvladovanje migrantskih tokov iz Bližnjega Vzhoda in Afrike. Vedno bolj je jasno, da je problem migrantske krize že zdavnaj presegel okvire politike priseljevanja, saj je v Evropi sprožil kulturno in politično vojno med tradicionalnimi političnimi institucijami in elitami na eni strani ter populističnimi demagogi, ki na podlagi strahu pred civilizacijskim uničenjem Zahodnega sveta uspešno mobilizirajo predsvem mlade moške in starejše konzervativne državljane. Ironično je, da ravno ti populisti, ki pozivajo k boju za ohranitev evropske kulture in tradicije, rušijo našo tradicijo demokracije, svobode in mirnega, kulturnega ter strpnega sobivanja.

Danes se zdi, da ne samo, da državljani iste države govorimo različne jezike, ampak da živimo tudi v različnih realnostih, saj v času post-resnice ljudje raje kot dejstvom verjamejo namišljenim zgodbam, ki jim nudijo dobre občutke. Na družbenih omrežjih, kjer je pridobivanje informacij zaradi algoritmov delovanja teh omrežij bolj ali manj omejeno na informacije, ki potrjujejo in krepijo naša prepričanja, nastajajo t.i. echo chambers – zaprti sistemi informacij, katerih učinki so povezani s krepitvijo kulturnega tribalizma in političnega ekstremizma. Povedano drugače, če na Twitterju sledite desnim medijem, politikom ali javnomnenjskim voditeljem, se vam kaže črn svet, v komunikaciji levim pa se svet kaže kot bel. V času, ko ljudje ne prenašajo dolgočasne sivine, ob danih pogojih nastane sistem medsebojno razglašenih družbenih frakcij.

Republikanska tradicija državljanstva kot predpogoj delovanja politične skupnosti postavlja nekakšno strinjanje okoli temeljnih norm in vrednot. Da lahko komunikacija med elementi družbenih sistemov sploh steče, mora med njimi obstajati tudi nek konsenz o (percepciji) stvarnosti. Za dosego sporazuma morajo deležniki v interakciji predhodno deliti preliminarno razumevanje in interpretacijo sveta, ki mora biti samoumevna, in definicijo situacije, v kateri se nahajajo. Maturana gradnji takšnega konsenza pravi strukturno uglaševanje, ki je proces razvijanja ljudi v interakciji z ostalimi člani skupnosti in pomeni ustvarjanje konsenza o skupni realnosti. Nasprotje strukturno uglašene skupnosti je skupnost razglašenih frakcij, ki jih Madison definira kot skupine državljanov, ki jih družijo skupni impulzi, strasti in interesi, ki so praviloma neugodni za ostale člane skupnosti ali skupnost kot celoto.

Habermas v svoji teoriji družbe predstavlja koncept, podoben frakcijam, ko pravi, da javna sfera v modernih demokracijah sestoji iz mnoštva različnih javnosti. Te so socialno integrirane intersubjektivnosti višje stopnje, ki se kontinuirano oblikujejo v procesih socializacije in (javnega) sporazumevanja. Frakcijski boji so pred pojavom družbenih omrežij potekali bolj ali manj nadzorovano v okviru svobodnega tekmovanja organiziranih interesov v liberalnih demokracijah, s tehnološkim in družbenim razvojem pa so frakcijski boji zavzeli formo simbolnega boja v političnih igrah ničelne vsote, ki je nadomestila tradicionalno razumevanje politike kot procesov (poskusa) izgradnje družbenega konsenza. Družbena realnost je s populističnimi napadi na tradicionalne avtoritete resnice (sodišča, znanost in mediji) postala izrazito relativna.

Tako pridemo do nastanka Štajerske varde oz. vaške straže. Ta pojav moramo razbiti na več dimenzij, če ga želimo razumeti v njegovi celovitosti. Prva dimenzija je ideološka. Iniciative, kot je Štajerska varda, temeljijo na nacionalističnem prepričanju, da se nahajamo v obdobju vojne civilizacij, v kateri želijo muslimani (in ostali Drugi) izvesti kulturni in etnični genocid v Evropi. Begunska kriza in politična propaganda, ki ta dogodek zadnja leta spretno izkorišča, sta to “ultimativno grožnjo” Zahodni civilizaciji pripeljali ne samo na meje evropskih držav, temveč v njihovo osrčje. Ob upoštevanju teh dejstev lahko lažje razumemo anksioznost nekaterih državljanov, ki si ne morejo pomagati, da bi se ne počutili ogrožene.

Druga dimenzija iniciative Štajerska varda je politična. V času, ko so volilne kampanje postale permanentne, se politični in simbolni boj dogajata praktično vsakodnevno (za verifikacijo trditve odprite Twitter). Projekt Štajerske varde je politična provokacija. Dinamika simbolnega boja med multikulturno levico in etno-nacionalistično desnico narekuje, da bolj, ko levi obsojajo takšne iniciative in se nanje zgroženo odzivajo, bolj je ideja samoorganiziranih vaških straž privlačna za desne. Paravojaška samoorganizacija je simbolno dejanje zoper vladajoče politične elite, njihove politike in prazen diskurz, na nek način pa tudi posmeh tradicionalnim političnim institucijam. Svoj obstoj legitimizira na podlagi “izdajalskih” levih političnih elit, ki ne zgolj dovoljujejo, temveč celo aktivno spodbujajo genocid Evropejcev. Takšne okoliščine vplivajo na javno mnenje in bodo še dvignile všečnost nacionalistične ideologije, v kolikor levica ne ponudi ustreznih rešitev za frustracije in anksioznost prizadetih ter zmanipuliranih državljanov.

Tretja dimenzija je človeška. Politična propaganda ne zgolj radikalnih (in anonimnih) civilnih združenj, kot je Generacija Identitete, ampak tudi skupine izvoljenih predstavnikov ljudstva, je ustvarila okoliščine, v katerih vedno večje število mladih fantov resnično verjame, da jih država nima namena zaščititi pred “okupatorjem”, zato morajo sami ubraniti domovino. Tega dejstva ni težko razumeti, če vzamemo v zakup porazno soočanje evropskih in državnih institucij z reševanjem begunskega in migranstkega vprašanja od leta 2015 dalje, ki je še znižalo že tako nizko zaupanje državljanov v politične institucije. Dejanja fantov, ki so se udeležili aktivnosti Štajerske varde, v tem kontekstu niso nujno posledica sovraštva, temveč bolj posledica obupa. Če želimo ublažiti situacijo, moramo biti do teh fantov empatični, ne pa jih še bolj izključiti iz družbe. Kaj nam je torej storiti, če želimo ponovno zaživeti v relativnem sožitju?

Madison navaja dve metodi, kako ozdraviti simptome frakcijskih bojev. Prva je odprava vzrokov za njihov nastanek, druga pa nadzorovanje njihovih učinkov. Kot dva načina odpravljanja vzrokov Madison navaja odpravo negativne svobode, ki je ključna za nastanek in delovanje frakcij, ali odpravo pozitivne svobode, kar pomeni, da imajo vsi ljudje enake strasti, prepričanja in interese. Oba načina Madison zavrne na podlagi prepričanja, da je svoboda ključna za politično življenje, in ker vzrokov za nastanek frakcij ne moremo sistemsko odpraviti, nam preostane zgolj blaženje učinkov. Eden izmed načinov slednjega, kadar frakcija ne predstavlja družbene večine, je preglasovanje članov frakcije na volitvah in onemogočanje njihovim predstavnikom, da zavzamejo pomembne politične položaje.

Madison je pisal pred skoraj 250 leti v zelo drugačnih družbenih in političnih okoliščinah. Zato, da se demokracija ne izrodi v populistično formo, kjer avtoriteta javnega mnenja prevlada nad avtoriteto dejstev, ter da desni ekstremisti v konkretnem primeru ne postanejo večinska frakcija v državi, potrebujemo tri ukrepe: potrebujemo drzne politike, ki bodo s svojim delovanjem povrnili zaupanje državljanov v politične institucije; omejitev propagande, ki temelji na širjenju lažnih novic in sovražnega govora na družbenih omrežjih in vnaša še dodatno nezaupanje med sodržavljane; in bolj inkluzivno ter empatično družbo, saj je ravno občutek osamljenosti in izključenosti iz družbe eden glavnih razlogov za radikalizacijo ljudi kot političnih živali.

LITERATURA:

Madison, J. (1787). Federalist Papers No. 10. Dostopno prek: http://avalon.law.yale.edu/18th_century/fed10.asp

Škerlep, A. (1997). Komunikacija v družbi, družba v komunikaciji : analiza družbenega konteksta komunikacije prek študije Luhmannove in Habermasove teorije družbe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.