Večno vračanje istega – novi obrazi in zmaga pred volitvami

Liberalna politična, ekonomska in kulturniška elita je več kot eno leto mrzlično iskala način, kako preprečiti Janezu Janši in SDS zmago in sestavo nove koalicije po volitvah 2022. Lansiranih je bilo več zgodb – od projekta Jožeta P. Damijana in projekta KUL, do preigravanja različnih imen iz obstoječih parlamentarnih in neparlamentarnih strank (Čeferin, Zorčič, Leben, Vesel ipd.). Na koncu je rešitev za liberalne kroge ponudil kar Janša sam.
Pred štirinajstimi dnevi je v Kino Šiška potekal »ustanovitveni« sestanek nove politične sile, ki nastaja. Robert Golob, pred kratkim nepotrjeni vodja Gen-i, je »odkrito« vstopil v politiko. Takšne navedbe so sicer precej čudne, saj je Golob že bil v politiki, v različnih strankah in na precej visokih položajih. Na predstavitvi oz. na javni tribuni so sodelovale različne osebe, ključno pa je bilo sporočilo, da živimo v nesvobodni državi, ki jo bodo, seveda, osvobodili ravno liberalci s poštenostjo in z upanjem. Scenaristično dovršen nastop Goloba, skupaj z nekdaj tesnim sodelavcem Janeza Janše Tonetom Krkovičem dan po nepotrditvi Golobovega novega mandata na čelu Gen-i, je že dal slutiti, da se iz te zgodbe povsem verjetno lahko razvije kaj več. In razvilo se je ravno tisto, kar so si mnogi tako želeli – pojavil se je »novi obraz«, ki očitno ima tako močno politično-ekonomsko zaledje pa tudi popularnost. Robert Golob je postal odrešenik liberalcev, politični odrešenik pred Janšo.
Golob, ki je zamenjal že tri liberalne stranke (LDS, PS, SAB), je po različnih anketah politično prepoznaven in močan kandidat. Njegova neobstoječa stranka naj bi bila druga po številu glasov, takoj za SDS. Zaradi izjemno male možnosti SDS, da bi uspela sestaviti novo vlado po volitvah aprila 2022, se vse bolj zdi, da je Golob že vnaprej določen za mandatarja. Politična in ekonomska vsebina Golobovega projekta je, vsaj zaenkrat, izganjanje strahu, sodelovanje z »levimi« in »desnimi«, poštenost, upanje in tehnokracija. To ni nikakršen politični program. Še več, zaenkrat namesto resne politične organizacije ponuja aktivizem in nedefinirano gibanje, ki bolj spominja na life-coach in self-help skupine kot pa na resno politično zgodbo.
Paralel z zgodbo Zorana Jankovića leta 2005 je veliko – uspešen menedžer, ki ni bil po volji vlade, ki jo vodi Janez Janša, se poda v politične vode in doseže velik uspeh. Toda tako kot je Janković bil takrat znanilec vstopa menedžerstva kot najvišje politične vrline v politiko, ki se je iztekla v številnih aferah in z utrjenim kapitalističnim statusom quo – ob seveda poudarjanju pomena partizanstva, ki naj bi bil sinonim za levičarstvo –, tudi pri Golobu ne najdemo nikakršne neliberalne ali nekapitalsitične vsebine, temveč le pogled nazaj in anti-Janševski sentiment. Kdo vse bo podprl Goloba ni pomembno – očitno je postalo, da desetletja (neo)liberalne in neokonservativne tehnokratizacije politike in izrivanja razrednega konflikta iz središča vprašanja demokracije, zadošča za ljudi, da ob množični podpori medijev, podprejo menedžerja, saj če že zna dobro voditi podjetje, potem bo tudi v politiki dober in uspešen. Predvsem pa je važno, da je nasprotnik Janše.
Vstop Goloba v politiko prinaša veliko preglavic za liberalce, ki se že več kot leto trudijo zamenjati Janeza Janšo in nas vrniti v pred-Janševsko »normalnost«. Povsem verjetno je, da bo Golob osvojil največ od levoliberalnih strank. S tem se podre tudi vnaprejšnje oblikovanje koalicije med strankami KUL, saj se bodo razmerja moči med političnimi strankami na novo postavljala. Ni več nujno, da bodo vse strank KUL sploh prišle v parlament, še manj pa da bodo tudi vse nujno udeležene v vladanju po volitvah. Pravila igre bo verjetno postavljal nekdo, ki je zunaj KUL. Tudi potencialna nova zavezništva niso izključena.
Če ne bo Janša na oblasti po volitvah, lahko pričakujemo prazne samohvale o vrnitvi v normalnost. Problem bo ta, da bo ta nova normalnost na nivoju besed pomenila nadaljevanje (neo)liberalne politike pred Janševo vlado. Ta vrnitev v normalnost in upanje v bistvu pomenita reprodukcijo (neo)liberalnega statusa quo, ki so ga izvajale tako liberalne kot konservativne stranke v Sloveniji. S tem se bodo ohranil pogoji, za vrnitev Janše ali podobnih politikov na oblast v prihodnosti.
Celotna slovenska politika se je reducirala na boj osebnosti: anti-Janša vs. Janša, medtem ko, glede na zgodovinske izkušnje, oboji utrjujejo kapitalistično periferno pozicijo Slovenije. S potencialno zmago in/ali vsaj sestavo vlade, ki bi jo vodil Golob ali kdorkoli drug iz koalicije KUL, pa se bo ponovno zamudila možnost za levo – ne levoliberalno, progresivno, ali kakršnokoli drugo amerikanizirano liberalno politiko – alternativno, antikapitalistično in zato tudi demokratično politiko. Levica je s pristajanjem na izjemno liberalistično politiko in »združevanje« v boju proti Janši nekoliko pozabila na razredni boj, hkrati pa se iz njene retorike in nagovarjanja srednjega razreda zdi, da je sprejela neizbežnost razredne družbe in neizbežnost kapitalizma.
Golobi, Cerarji, Šarci in drugi »novi obrazi« ne predstavljajo svetovno-zgodovinskih osebnosti, temveč so le tragedija poskusov liberalne konsolidacije nekdanjega bazena LDS in dela nekdanje komunistične birokratske nomenklature. V Sloveniji živimo v farsi liberalne politike, ki ne zmore ponuditi ničesar novega, razen »novega obraza«. Gre torej za preigravanje že videnega. Alternativne vizije zares ni. Novo vsebino, razen (samo)deklarirane poštenosti, učinkovitosti, tehno-menedžerski krogi in KUL stranke ne ponujajo. V takšni, v kapitalizem zakleti politiki, v trenutkih visoke inflacije in naraščanja cen, pa žal ni možnosti ne za demokratično politiko ne za dostojno življenje ljudstva.