Volivci 21. stoletja

Volitve so osrednji demokratični ritual, namenjen izbiri političnih funkcionarjev, vzpostavljanju odgovornosti, vplivu na vsebino javnih politik in podelitvi legitimnosti vladajočim predstavnikom. Spremljajoči spektakel volitev predstavljajo volilne kampanje, ki so sistemi političnega komuniciranja, namenjeni informiranju, prepričevanju in mobilizaciji volivcev. Njihova uspešnost temelji na razumevanju volivcev, še posebej procesov, preko katerih ti sprejemajo politične odločitve. Obstaja več tradicionalnih modelov razlaganja volilnega vedênja, spremembe na področju marketinških pristopov v politiki in nova znanstvena dognanja na področju kognitivne znanosti pa na horizont postavljajo nove koncepte, koncepte volivcev v 21. stoletju.

4 TRADICIONALNI TIPI VOLIVCEV
Tradicionalne teorije volilnega vedênja naštevajo 4 idealnotipske modele volivcev in volilnega odločanja.

Teorija racionalne izbire opisuje volivca, ki aktivno zbira kolikor informacij lahko o vseh možnih alternativah, vse dokler strošek dodatne informacije ne preseže pričakovane koristi. Odločanje takšnega volivca je eksplicitno, zavestno, kognitivno zahtevno in na spominu temelječe presojanje pozitivnih in negativnih posledic, povezanih z vsako od alternativ. Odločitev naj bi bila nečustvena in bazira na racionalnih induvidualnih interesih, racionalni volivec pa kandidate presoja na podlagi preteklih dosežkov in stališč do agend.

Drugi model opisuje volivca, ki se odloča na podlagi zgodnje politične socializacije in strankarske identifikacije. Informacije zbira pasivno na podlagi izpostavljenosti poročanju medijev. Percepcija poročanja in obseg iskanja informacij sta pogosto pristranska zavoljo ohranjanja zgodaj priučenih identifikacij. Odločitev temelji na principu kognitivne konsistentnosti, poleg strankarske identifikacije pa so ključni dejavniki odločitve še stališča do agend, ekonomsko preračunavanje, percepcija kandidatov in ocenjevanje dela obstoječe garniture oz. kandidata.

V tretji skupino sodijo volivci, katerih odločanje je hitro in skromno. Aktivno iščejo zgolj informacije o eni ali dveh agendah, ki so za njih ključne, in o stališčih kandidatov do njih, ostale informacije pa ignorirajo. Eksplicitno presojajo o eni ali dveh posledicah izbire vsake izmed alteranativ, pri odločanju pa jih vodi učinkovitost procesa odločanja.

Volivci četrtega modela, modela omejene racionalizacije in intuitivnega odločanja, zbirajo le toliko informacij, kolikor jih potrebujejo za sprejem odločitve, pri presojanju pa skoraj avtomatsko uporabljajo kognitivne bližnjice. Globina iskanja informacij je odvisna od percipirane pomembnosti odločitve, kar pomeni, da poskušajo oblikovati najboljše možne odločitve s čim manj napora.

JOHN Q. PUBLIC MODEL
Tri desetletja raziskav kognitivne znanosti, podkrepljena s številnimi vedênjskimi študijami socialne psihologije in dokazi nevroznanosti, so danes pripeljala do ugotovitve, da ljudje nismo racionalna bitja, temveč je naše razmišljanje in racionaliziranje dualni proces, ki je izrazito čustveno determiniran.

V središču tega dualnega procesa se nahaja distinkcija med nezavednim ter implicitnim sistemom in zavednim ter eksplicitnim sistemom ustvarjanja presoj, preferenc in odločitev. Ker delovanje zavednega sistema terja napor, smo ljudje razvili kognitivne bližnjice oz. hevristike, med katerimi je najpogosteje uporabljena hevristika všečnosti. Ta avtomatsko poveže pozitivne in/ali negativne afekte z znanimi objekti iz družbenega sveta, ki so shranjeni v našem dolgoročnem spominu. Hevristika všečnosti je splošna, hitra in dostopna, saj je všečnost shranjena v našem spominu kot implicitno stališče, ki nezavedno vodi naše preference v skladu z zgodovino posameznikovega nabiranja in procesiranja informacij.

Fundamentalna predpostavka JQP modela je, da sta kognitivna in afektivna reakcija na zunanje in notranje dražljaje sproženi nezavedno, čemur sledi aktivacija razširjanja skozi asociativne poti, ki poveže asociacije s čustvi, tako da zgodnji dogodki, tudi tisti, ki so se izognili zavedni percpeciji, določijo pot za vso nadaljno procesiranje informacij. Dogodek oz. dražljaj sproži tok procesiranja, ki najprej steče skozi čustvene in šele nato kognitivne mediatorje in (mogoče) vodi v konstrukcijo presoje političnega objekta z zavestno deliberacijo.

Če konvencionalni modeli političnega presojanja predvidevajo, da dražljaj s priklicom podatkov iz spomina sproži premislek, ki s konstruiranjem argumenta vodi v deliberacijo, ta pa s konstrukcijo presoje vodi v odločanje, JQP model v enačbo revolucionarno vpeljuje vpliv afekta in afektivne okužbe procesov racionalizacije.

Vsak dražljaj iz okolja preko vroče kognicije, ki se sproži v 13 milisekundah, aktivira priklic obstoječih stališč, hkrati pa se na podlagi primarnega afekta sproži čustvena reakcija. Sledi aktivacija razširjanja oz. intuitivni premislek, ki je okužen z afektom in motiviranim “biasom”, ki izhaja iz predhodnih stališč. Intuitivna presoja preko iskanja asociacij konstruira osnovne premise argumenta. Sledi proces presojanja, na katerega se prenese afekt, pogojno pa lahko rezultira v posodobitvi stališč. Naslednji proces je proces zavestne racionalizacije, ki lahko bodisi potrdi intuitivno presojo bodisi vodi v spremembo prepričanj. Volivec posledično ne more biti racionalen, zgolj racionalizirajoč.

Čustva so, kakor stališča in prepričanja, konstruirana na podlagi vseh informacij v podzavesti, do katerih lahko zavest dostopa, proces konstrukcije pa je odvisen od pozitivne ali negativne čustvene nastrojenosti do presojanega objekta. Kateri priklici iz spomina se aktivirajo je odvisno od dogajanja v okolju v točno tistem trenutku in od tega, kaj se v točno tistem trenutku dogaja v glavi posameznika.

POZNO ODLOČUJOČI SE VOLIVCI
Obstaja tudi relativno mlada teorija volilnega odločanja, ki opisuje koncept pozno odločujočih se volivcev. Ta pravi, da nekateri volivci odločitev o tem, koga bodo volili, sprejmejo proti koncu volilne kampanje oziroma celo na dan volitev. Čas sprejemanja volilne odločitve že več kot štirideset let na podlagi samoporočanja volivcev v ZDA beleži American National Election Survey (ANES). Do zadnjih volitev je bil delež tistih, ki odločitev sprejmejo v zadnjih dveh tednih volilne kampanje 14 %, delež tistih, ki odločitev o tem, koga bodo volili, sprejmejo na dan volitev, pa 5 %.

Na odlašanje z odločitvijo vplivata dva ključna dejavnika, in sicer pomanjkanje strankarske identifikacije in slaba ponudba kandidatov, oba pa sta v 21. stoletju izraziteje izražena. Če apliciramo to teorijo v kontekst zadnjih predsedniških volitev v ZDA, lahko upravičeno sklepamo, da so volitve v prid Donalda Trumpa obrnili volivci, ki so se na podlagi čustev odločili ali si premislili v volilni kabini.

PRIHODNOST DEMOKRACIJE
Usodo demokracije tako vedno bolj krojijo volivci, ki sprejmejo odločitev na podlagi (največkrat varljivega) “filinga”, ne ozirajoč se na njene posledice za sebe in družbo. Novim dognanjem znanosti se je prilagodila tudi politična komunikacija. Politika je vedno bolj personalizirana, kar pomeni, da so politični programi potisnjeni v ozadje, v ospredju pa nastopajo (všečne) osebnostne karakteristike kandidatov. Iz javnega diskurza izginjajo politični narativi, ki našemu sobivanju in sodelovanju dajejo pomen in smisel, hkrati pa je trolanje (ponovno) postalo eno najmočnejših orodij politične manipulacije.

Odgovornost za prihodnost demokracije tako sloni na plečih nas, volivcev, ki se moramo odločiti, ali bomo še naprej nasedali volilnim kampanjam, ki spominjajo na plehke resničnostne šove s tretjerazrednimi nastopači, ali bomo zahtevali kampanje javne deliberacije o aktualnih družbenih problemih, rešitvah za njih in o vizijah razvoja naše družbe. Slednje od volivcev in politikov zahteva večji racionalni angažma pri zbiranju in presojanju informacij, karkoli drugega kot to pa pomeni nadaljno degradacijo demokracije.

LITERATURA

Brady, Henrey E. in Richard Johnston, ur. 2006. Capturing Campaign Effects. Ann Arbor: The University of Michigan Press.

Lau, Richard R. in David P. Redlawsk. 2006. How Voters Decide: Information Processing during Election Campaigns. Cambridge: Cambridge University Press.

Lodge, Milton in Charles S. Taber. 2013. The Rationalizing Voter. Cambridge: Cambridge University Press.

Medvic, Stephen K. 2014. Campaigns and Elections: Players and Processes. New York: Routledge.