Vse je mogoče

V času, ko se vse več volivcev odloča na podlagi čustvene intuicije in manj na podlagi razuma, politična propaganda pa ima v družbenih omrežjih neregulirano platformo za manipuliranje z volivci, ne gre nobenega volilnega rezultata vnaprej odpisati. Zmaga Donalda Trumpa je šolski primer tega, ni pa edini.

Na zadnjih predsedniških volitvah v ZDA se je večina modelov napovedovanja rezultata zmotila. Po eni strani je bila to posledica dejstva, da določeni Trumpovi volivci niso želeli javno razkrivati svoje izbire, po drugi strani pa veliko teh modelov volivce zmotno obravnava kot racionalne nosilce političnih preferenc. Teorije in raziskave na področju volilnega vedenja namreč kažejo drugačne vzorce volilnega odločanja.

Ena najbolj vplivnih ameriških teorij volilnega vedenja govori o štirih idealnotipskih skupinah volivcev. Prvi so racionalni volivci, ki sistematično zbirajo čim več informacij o različnih alternativah in jih poglobljeno presojajo na podlagi dobro poznanega lastnega interesa. Takšnih volivcev je v praksi zelo malo, nekatere teorije celo sugerirajo, da takšni volivci obstajajo samo na papirju.

Druga skupina so volivci ene teme. Te volivce zanimajo rešitve kandidatov ali političnih strank za samo en problem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ta teorija nastala, so to skupino volivcev najbolj množično predstavljale žene-gospodinje, katerih primarna skrb je bila vodenje družinskih proračunov, zaradi česar so presojale politične programe različnih alternativ samo na podlagi kalkulacij njihovih učinkov na domače finance.

Tretja idealnotipska skupina volivcev so volivci zgodnje socializacije in strankarske pripadnosti, kar pomeni, da praviloma volijo po družinski oziroma strankarski liniji. Ti volivci tekom kampanje selektivno zbirajo informacije z namenom ohranjanja zgodaj priučenih identifikacij. Ta skupina naj bi bila v času nastanka te teorije najbolj množična, a se s tehnološkim in družbenim razvojem spreminjajo tudi zakonitosti volilnega telesa in njegovega obnašanja.

Četrti tip volivcev predstavljajo intuitivni volivci oziroma volivci omejene racionalizacije. Ti volivci zbirajo informacije površinsko, hkrati pa tudi naključno, kar pomeni, da o različnih političnih alternativah ne prejmejo informacij, ki si jih sami izberejo, temveč prejmejo tiste, ki jih pač dosežejo. Na podlagi teh informacij nato tvorijo intuitivne presoje, ki nastanejo podzavestno, nekontrolirano in na podlagi čustev. Značilnost intuitivnih volivcev je tudi ta, da odločitev o tem, koga bodo volili, sprejmejo proti koncu kampanje, zaradi česar so bolj podvrženi njenim učinkom.

Intuitivnih volivcev je bi bilo v ZDA na začetku 21. stoletja okoli 30 %, ta številka pa naj bi od takrat naraščala. Raziskovalci pripisujejo povišan delež teh volivcev trem dejavnikom. Prvi je nižja stopnja strankarske pripadnosti, ki upada tudi pri nas. Drugi je slaba ponudba kandidatov, zaradi česar so volivci primorani v izbiro manjšega zla. Tretji dejavnik pa je brezbrižnost do volilnega rezultata, kar se tudi v Evropi kaže v obliki nihilizma, cinizma in splošnega nezaupanja v politične institucije. Politična propaganda ima tako na vsakih volitvah na voljo okoli tretjino volilnega telesa, da ga zaniha desno ali levo.

Po zaslugi nereguliranih družbenih omrežij ima politična propaganda avtocesto do naše podzavesti. Na teh platformah veliko volivcev pusti zajeten del svoje dnevne pozornosti. Vse generacije poročajo, da politične novice iščejo (tudi) po družbenih omrežjih in da tem virom tudi zaupajo. A za dotok teh vsebin na časovnice uporabnikov ne skrbijo družbeno odgovorni medijski uredniki, temveč pretežno umetna inteligenca oziroma algoritmi teh platform, ter politični oglaševalci.

Če so prvi povezani “zgolj” z ustvarjanjem internetnih odmevnih komor, ki nastanejo na podlagi žetja osebnih podatkov uporabnikov, pa propaganda načrtno manipulira s percepcijo stvarnosti volivcev tako, da v virtualni realnosti prikazuje lažen svet in sistematično povezuje objekte s čustvi, kar niti ni tako težko na spletnih platformah, kjer večina uporabnikov med skrolanjem po časovnici prebere le naslov članka in mogoče še tekst objave, zraven pa vidi še naslovno sliko novice.

Največji problem v tem kontekstu se nahaja v dejstvu, da države še niso uspele vzpostaviti sistemov regulacije spletnih komunikacijskih platform, ki bi omejil nenadzorovano vsiljevanje politične propagande v glave volivcev. Delno je tako verjetno zaradi tega, ker so mnogi sivolasi politiki ostali ujeti v paradigmah 20. stoletja in niti ne dojamejo tehnološke disrupcije, ki se nam odvija pred očmi, delno pa verjetno tudi zaradi tega, ker se tehnološki razvoj odvija tako hitro, da mu s počasnimi birokratskimi postopki politika niti ni sposobna slediti.

A to ne velja samo za področje interneta in novih tehnologij, politika je vedno manj sposobna odgovarjati na nove politične, ekonomske in druge civilizacijske izzive, s katerimi se sooča družba 21. stoletja. V takšnih okoliščinah se seveda poveča privlačnost tistih politikov, ki za kompleksne probleme ponujajo preproste rešitve, tudi nedemokratične.

Raziskave namreč kažejo, da vedno več državljanov zahodnih demokracij življenja v demokraciji ne vidi kot nujnega pogoja za srečno življenje. To so predvsem ljudje, ki imajo občutek, da so jih ekonomske in politične elite pustile na cedilu oziroma da je trenutni družbeni sistem prirejen za uspehe tistih na vrhu in neuspehe tistih na dnu družbene strukture. Tem ljudem pravimo tudi populisti.

Specifika populizma je ta, da lahko uspeva zgolj v liberalnih demokracijah. Populizem v liberalno-demokratični kulturi se najprej prikupi določeni družbeni frakciji, in sicer tako, da  ustvari iluzijo naravnosti s pretenzijo avtentičnega glasu ljudstva in nato zoži horizont percepcije, tako da poenostavi politični prostor in ga prikaže v luči simbolične delitve med zatiranim ljudstvom in osovraženimi drugimi. Svojim pripadnikom da moč porote in sodnika ter privabi množico gledalcev, ki uživajo v ustvarjenem političnem teatru. Takšna propaganda temelji na burjenju primitivnih čustev ljudi, spretno pa uporablja tudi družbena omrežja, ki čustvene reakcije še dodatno amplificirajo.

V danih okoliščinah je tako razumljivo, čeprav še vedno zaskrbljujoče, da so populistične stranke v državah EU v zadnjih letih več kot podvojile svoje volilne rezultate v primerjavi z rezultati iz začetka tisočletja. Tako se je, po slabih dvajsetih letih 21. stoletja, demokracija znašla v krizi, saj raznim Orbanom, Salvinijem in podobnim desnim populistom na oblasti demokratični standardi bolj malo pomenijo. Vedno bolj očitno je, da liberalne demokracije ne prenašajo več tudi njihovi podporniki.

Situacija je na las podobna dogajanju med obema svetovnima vojnama. Benito Mussolini, nekdanji socialistični jurišnik, obseden z grandioznostjo, je po koncu 1. svetovne vojne ugotovil, da bo veličino svetu lažje prinesel s pomočjo nacionalizma, kot pa z razrednim bojem. Leta 1919 je ustanovil Fašistično stranko, leta 1922 se je s pohodom črnosrajčnikov na Rim zavihtel na položaj italijanskega premierja, leta 1925 pa se je razglasil za diktatorja in spremenil demokratični ustavni red Italije. Predvsem na začetku svoje politične poti je bil Italijanom všečen zaradi retorike, da so oškodovanci povojne delitve evropskega teritorija in da bo k Italiji priključil celotno Primorsko, Istro in Dalmacijo do Dubrovnika. Mussolini je uspel, ker je državljanom obljubil, da bo Italijo ponovno naredil veliko.

Tudi v Nemčiji so imeli podobno zgodbo z lastnim veteranom 1. svetovne vojne. Adolf Hitler je prav tako izkoristil povojno nezadovoljstvo nemškega ljudstva in obljubil, da bo naredil Nemčijo zopet veliko. Za večino problemov nemškega delavstva je okrivil ljudi, ki ne molijo krščanskemu bogu. Tudi Hitler se je “demokratično” povzpel na oblast leta 1933, že naslednje leto pa se je razglasil za firerja in ustanovil nacistično diktaturo, ki je, tako kot fašistična, žrla tudi lastne otroke. Samo dva diktatorja sta bila dovolj, da je Evropa po dobrih dvajsetih letih od prve zakuhala novo svetovno vojno, za katero so mnogi mislili, da se po grozotah prve vojne ne more več zgoditi.

Da se zgodovina ponavlja je znano dejstvo, ki ga moramo v teh prelomnih časih še posebej vzeti v ozir. Evropska unija se, kakor celotno človeštvo, nahaja na prelomnici svojega obstoja. Odločitve, ki jih bomo sprejeli v naslednjih nekaj letih, bodo ključno determinirale, kakšno pot razvoja bomo ubrali v 21. stoletju. Ali bo to pot varovanja okolja in odgovornega tehnološkega razvoja? Samo združena Evropa in močna EU lahko prisili globalne akterje k večjemu spoštovanju okoljskih standardov, in samo združena Evropa lahko tehnološko konkurira ZDA na eni in Kitajski na drugi strani, za katerima v tehnološkem sektorju močno zaostajamo.

Ali pa bo Evropa ubrala bolj temno pot, pot nacionalizma, sovraštva in razdvajanja? Bo Evropa ponovno postala celina medsebojno skreganih nacionalnih držav, ki ne bodo imele druge možnosti, kot da si izberejo svetovno velesilo, kateri bodo podložne? Bomo zakuhali novo vojno na naši celini? Precej odgovorov na zastavljena vprašanja bodo podali rezultati majskih volitev v Evropski parlament, kjer bomo državljani Evrope imeli možnost izbrati svoje predstavnike v vedno bolj pomembni instituciji EU. Zato je nujno, da svojo volilno odločitev sprejmemo odgovorno in premišljeno. In če mislite, da ne more priti do ponovnega vzpona fašizma se spomnite: v liberalnih demokracijah je vse mogoče.