Vzpon iliberalizma na periferiji EU v pogojih krize kapitalizma

Mineva že več kot tri desetletij od kar je Francis Fukuyama objavil najprej znameniti esej pozneje pa še knjigo z naslovom Konec zgodovine. V kontekstu padca berlinskega zidu in poraza Sovjetske zveze v hladni vojni ter realsocializma v Evropi, čemur je sledilo obdobje tretjega vala demokratizacije (Huntington) se je zdelo, da sta liberalna demokracija in kapitalizem postali univerzalni. Hkrati pa je bilo eksplicitno predpostavljeno, da je demokracija mogoča le v liberalnih in kapitalističnih družbah, kar je tudi pomenilo izenačitev liberalne demokracije z demokracijo nasploh. Ta teza je še posebej stavila na združenost oz. istovetnost demokracije s kapitalizmom. 

V kontekstu Evrope se je celo dobro desetletje zdelo, da ta teza drži. Predvsem postsocialistične države, ki so postale leta 2004 in pozneje članice EU, so vse relativno hitro šle skozi »dvojno tranzicijo dohajanja«: najprej so postale kapitalistične države in družbe, pozneje pa tudi konsolidirane, vsaj glede na zelo specifične kriterije, liberalne demokracije. Istočasno pa je vpeljava, oz. restavracija kapitalizma potekala prek neoliberalne »doktrine šoka«, ki  jo je takrat Jeffrey Sachs promoviral po Vzhodni in Srednji Evropi. Slovenija je med preostalimi državami, ki so leta 2004 postale članice EU, bila dolga časa izjema, toda tudi to se je postopoma spreminjala s približevanjem EU.  Postsocialistične države članice EU so postale nova periferija EU, saj so zagotavljale širitev enotnega trga, omogočale so konkurenčno prednost podjetij iz centra EU in pa ponujale so predvsem bazen cenejše oz. poceni delovne sile, kar je bilo v interesu kapitala iz centralnih evropskih držav. Ključno je bilo, da je »evropska prihodnost« skrbela za to, da postsocialistične družbe ne bi »skrenile« s poti vpeljave kapitalizma. 

Kriza 2008 je spremenila veliko stvari v okviru kapitalističnega svetovnega sistema, znotraj EU in tudi na novi periferiji EU. Najprej je sam evropski projekt doživel hud udarec in ideja o tem, da so v EU vse države enake in enakopravne, je propadla, saj je postalo jasno, da v kriznih situacijah EU deluje v skladu z interesi najmočnejših članic in v skladu z interesi finančnega kapitala. Drugič, periferiji je bilo pogosto bilo vsiljeno varčevanje in zategovanje pasu, ki so ga predpisovale institucije EU, skupaj še z MDS in SB, kar se je največkrat odražalo na zmanjševanju obsega socialne države (podobni procesi so se tudi dogajali v jedrnih državah EU, le da manj radikalno). Tretjič, na globalnem nivoju, v pogojih, ko se je kazala možnost, da pride do pomembnih ekonomskih sprememb v smeri omejevanja moči trgov in različnih frakcij kapitala, so le-te izostale. Liberalne elite so na ravni EU, pa tudi drugod, za rešitev krize in post-krizno obdobje ponujale še več istega. 

Liberalna politika znotraj EU ni uspela najti nikakršnega novega odgovora na vse večja protislovja svetovne kapitalistične družbe v 21. stoletju. V tem kontekstu so »levica«, oz. liberalci in preostanek social-demokratov ostali na stališčih nasprotovanja omejevanja trgov. Levega odgovora – razen nekaterih poskusov, ki so bili v kali zatrti – ni bilo. Brezidejnost in reprodukcija statusa quo sta tako odprli desni iliberalni politiki prostor.

V tem kontekstu naraščajoče negotovosti, varčevanja, neenake obravnave države in naraščajoče neenakosti znotraj posamezni držav, so v postsocialističnih državah – pa tudi drugod po Evropi in svetu, le da so razlogi za to nekoliko drugačni od tistih, ki jih tukaj razlagamo – v pogojih prve res globalne krize kapitalizma od poraza realsocializma, na moči začele dobivati predvsem desne iliberalne politične sile, ki so za krizo kapitalizma imele zelo »priročne« odgovore – za vse so bili krivi tujci, migranti, elite itd. Sami pa so se predstavljali in se še vedno predstavljajo kot tisti najboljši, nekorumpirani in pošteni politiki, ki zagovarjajo močnejšo nacionalno državo in protekcionizem znotraj kapitalizma. 

Iliberalna politika na postsocialistični periferiji EU temelji na ksenofobni, seksistični in (pogosto) rasistični politiki skupaj z zaščito in/ali izgradnjo novih kapitalskih elit znotraj lastnih držav ter reprodukcijo lastnega vladajočega položaja v pogojih poraza globalnega neoliberalnega projekta. Na krizo EU, krizo neoliberalne globalizacije in naraščanje neenakosti – predvsem premoženjske, kar je globalni fenomen – ter na podrejen položaj posamične države v odnosu do centralnih držav EU, iliberalna politika ponuja še več istega, le da skozi drugačen besednjak. Iliberalna desnica na periferiji EU uspešno kanalizira nezadovoljstvo in daje navidezno gotovost, hkrati pa v bistvu skrbi za reprodukcijo kapitalizma in trga, le da z drugačnim, politično manj korektnim, videzom. 

Iliberalni politiki na periferiji EU pridobivajo na moči zaradi nezadovoljstva in realnih eksistenčnih problemov ljudi, hkrati pa je to specifičen odgovor na nedemokratični liberalizem oziroma tehnokratsko vladavino, ki ga vsiljujejo nadnacionalne institucije na evropski periferiji zaradi potreb po reprodukciji odvisnega kapitalizma. Toda liberalci, ujeti v neoliberalnem globalizacijskem diskurzu ne morejo ne razumeti, še manj pa razrešiti protislovja, ki generirajo vzpon iliberalne politike, kajti s svojimi politikami in ukrepi, v pogojih historičnega poraza levice, ustvarjajo pogoje za povečevanje moči in privlačnosti iliberalne desnice. Tako pojav desne iliberalne politike in boj zoper le-to s strani liberalcev simbolizira »konec ekonomske zgodovine« – tako liberalna kot iliberalna politika prisegata na trg, in kapitalizem, razlika je le modaliteta, ki pa je prilagojena partikularnim interesom in položaju države ali elite v kapitalistične svetovnem sistemu.