Vzpon Kitajske in mednarodni odnosi v 21. stoletju

V zadnjih dveh tednih se je izkristalizirala nova pozicijska vojna v mednarodnih odnosih – čeprav je veliko kritik na račun Rusije, ki jo mediji še vedno dojemajo kot ključni proti-pol ameriški moči -, se že vsaj dobro desetletje izrisuje novi »hladnovojni« konflikt med ZDA in Kitajsko, za kar smo dobili potrditev na zasedanjih Nata in G7. V samem središču obtožb tako Nata kot G7 se je našla kitajska pobuda En pas, ena cesta – večletni gospodarski projekt obuditve svilne poti.

Pobuda En pas, ena cesta predstavlja poskus povečevanja gospodarske moči Kitajske in način zagotavljanja stabilnih trgovinskih povezav vzdolž nekdanje svilne poti. Celoten projekt temelji na velikih infrastrukturnih projektih – izgradnji cest, železnic, mostov, pristanišč itd. –, pri katerih imajo kitajska podjetja prednost. To pobudo je treba razumeti predvsem (a ne zgolj) v kontekstu krepitve regionalnega in medcelinskega povezovanja in odpiranja poti za kitajski kapital v drugih državah. Kitajska v bistvu želi okrepiti lastni kapital in izkoristiti priložnosti globalnega kapitalizma, pri čemer velja spomniti, da je šele uvajanje kapitalizma v zadnjih štirih desetletjih omogočilo takšen ogromni mednarodni infrastrukturni projekt. Pobuda je postala možna šele kot posledica ogromne akumulacije kapitala na Kitajskem.

Kitajska s pobudo En pas, ena cesta išče prostor za investiranje obsežnih akumuliranih virov in materialnih zmogljivosti ter poskuša ohraniti visoko gospodarsko rast. Na takšen način se na Kitajskem utrjuje hegemonija komunistične partije in v zadnjih treh desetletjih iz¬oblikovanega kapitalističnega razreda, ob tem pa Kitajska povečuje lasten vpliv v številnih državah prek močne ekonomske prisotnosti. Nikakor pa ne gre spregledati, da je Kitajsko odpiranje navzven tudi odgovor na med¬narodne pritiske, predvsem v odnosu do ZDA, ki že vsaj dobro desetletje – od mandata Baracka Obame in premika k Aziji – vidijo v Kitajski ključnega izzivalca lastne mednarodne hegemonije.

Ta pobuda, ki temelji na množici infrastrukturnih projektov, naj bi spodkopavala »mednarodni sistem« in tudi globalno varnost, zato so se Nato in države v skupini G7 odzvale na »grožnjo« Kitajske. Na prvem vrhu Nata, na katerem je prisostvoval novi ameriški predsednik Joe Biden so bili zelo jasni – ZDA bodo ponovno prevzele vodilno vlogo v Natu, poenotenje notranjih vrst pa bo potekalo predvsem v odnosu do Kitajske. Kitajska predstavlja »sistemski izziv« za Nato predvsem zaradi širitve gospodarskega vpliva Kitajske. Na zasedanju skupine G7 so ravno tako veliko časa posvetili »kitajski nevarnosti«. G7 naj bi kot odgovor na projekt En pas, ena cesta ponudil državam novi globalni infrastrukturni program, ki naj bi bil bolj »pravičen« od kitajskega projekta.

Gre za zelo pomenljivo izjavo – gospodarski razvoj Kitajske pomeni nevarnost za vojaško zavezništvo in imperialistično organizacijo. Toda, zakaj naj bi gospodarska pobuda pomenila nevarnost za Nato? Nato je od samega začetka predstavljal predvsem militaristični okvir ekspanzije ameriškega kapitala po drugi svetovni vojni in notranjo in zunanjo obrambo pred možnostjo revolucije in odprave kapitalizma. Toda, tokrat bi bilo zmotno domnevati, da Nato ščiti pred odpravo kapitalizma, kajti Kitajska in njena pobuda En pas, ena cesta predstavljata predvsem poskus povečanja gospodarske moči Kitajske, katere razcvet v zadnjih treh desetletjih je posledica specifične mešanice kapitalizma, načrtovanja in enopartijske države. Kitajska je primer, da je kapitalizem najbolj produktiven in uspešen, ko temelji na načrtovanju in ne na prostem trgu. V tem kontekstu je povsem logično, da se je Nato odzval, kajti kitajska pobuda predstavlja nevarnost za ekonomsko moč ZDA in zahodnega kapitala, katerega podpornik in zaščitnik je Nato bil že od samega nastanka. Gre za zaščito imperialističnih in kapitalskih interesov ZDA in njenih zaveznic.

Mednarodni odnosi so predvsem zgodba o interesih in zgodba o prepletanju interesov močnih držav z globalnim velekapitalom. Humanitarne intervencije Nata in ZDA – »izvažanja demokracije« -, so bile od zloma real-socializma predvsem orodje za bogatenje določenih držav in specifičnih frakcij kapitala, nikakor pa ni šlo za humanistične ali humanitarne projekte. Konstantno obtoževanje Kitajske, da se gre imperializem je absurdno. Gre za strah pred izgubo hegemonske pozicije specifične frakcije kapitala in specifične skupine držav, ki se koncentrirajo okrog Nata in EU. Razlika je v tem, da Kitajska ne uporablja »izvažanje« demokracije in človekove pravice kot krinko za zadovoljevanje lastnih geostrateških in kapitalskih interesov, kot to počnejo ZDA. Če ima Amerika na voljo Hollywood in »kulturno industrijo« za utrjevanje lastne pozicije prek kulturnega imperializma, Kitajska nima tega. Toda Kitajska ima ogromno akumuliranega kapitala, ki ga mora plasirati nekam zaradi ohranjanja stabilnosti navznoter in s katerim si kupuje vpliv tudi v tujini. Gre za imperialistični boj, kjer obe strani iščeta možnost za povečevanje in ohranjanje lastnega vpliva.

Kitajska v tem kontekstu predstavlja nevarnost za ameriški kapital in ameriško državo, ne pa za globalni kapitalizem ali za mednarodni kapitalistični sistem. Kitajska želi utrjevanje kapitalističnega globalnega sistema, kajti od njega je največ profitirala. V tem okvirju je bistveno, da Kitajska s pobudo En pas, ena cesta stremi k spremembi obstoječe kapitalistične svetovne ureditve – v kateri deluje in je imela do sedaj od nje velike koristi – v smeri kapitalistične svetovne ureditve brez ene hegemonske države in brez ene hegemonske nacionalne frakcije kapitala.

V kapitalističnem svetovnem sistemu vsa romantika in vse zgodbe o prijateljstvih odpadejo – gre za interese držav, za boj med različnimi frakcijami kapitala, za moč in vpliv. Trenutna situacija kaže na spopad dveh vizij mednarodnih odnosov: ZDA poskušajo obraniti in ohraniti razpadajoči se svetovni sistem, v katerem imajo hegemonsko pozicijo; Kitajska pa si želi drugačni svetovni sistem, ki bo ravno tako kapitalističen, toda z več močnimi državami in frakcijami kapitala.

»Dolgega dvajsetega stoletja« (Arrighi) je konec. Premik k nehegemonskem svetovnem redu je vedno turbulenten in poln protislovij. Kaj se bo zgodilo s pobudo En pas, ena cesta in v odnosu med Kitajsko in ZDA, bo v veliki meri odvisno od odgovora ZDA in številnih ameriških ter globalnih frakcij kapitala. Moč različnih kapitalističnih blokov je ključnega pomena za prihodnje poglabljanje ali zavira¬nje kitajskega modela mednarodnega sistema, v katerem ZDA ne bodo imele ključno pozicijo. Sedanja trgovinska vojna med Kitajsko in ZDA je že dokaz bojev med različni¬mi kapitalističnimi bloki in interesi ter kaže na možnost konfliktov in rivalstva med velikimi silami v okviru spremembe obstoječe kapitalistične svetovne ureditve.