Dvajseti april – datum, ki ga v ZDA zapišejo 4/20 – se je uveljavil kot mednarodni dan uživalcev kanabisa. Na ta dan vsako leto po celem svetu potekajo različna zborovanja, v Sloveniji tradicionalni Marihuana marš. Zaradi karantete jih v fizični obliki letos ne bo, čeprav je ravno letošnje leto zaradi napovedujoče se korona recesije ključno za opozarjanje na gospodarske priložnosti, ki jih nosi legalizacija pridelave in prodaje konoplje oz. kanabisa.
Kanabis (konopljini vršički) se v Sloveniji goji in prodaja na črno. Kar za slovenske uživalce te rastline ne pridelamo doma, uvozimo. Čeprav med tipične uživalce kanabisa še vedno prištevamo »hašišarje«, pa je zaradi svojih zdravilnih in za počutje blagodejnih učinkov ta rastlina vedno bolj priljubljena med starejšo generacijo, zaradi svojih sproščujočih učinkov pa tudi med člani produktivnega razreda, ki je prej »za sprostitev po službi« raje posegal po nevarnejšem alkoholu. Vsi omenjeni člani družbe pa imajo eno skupno točko – njihova potrošnja ne ustvarja davčnih prihodkov za državo. V Sloveniji je črni trg s to rastlino letno vreden več sto milijonov evrov.
Zakaj bi državi ne bilo v interesu legalizirati in obdavčiti tolikšnega deleža ekonomije? Prakse v državah, ki so to storile, kažejo, da se potrošnja po legalizaciji ni bistveno povečala in družba ni zašla v hašišarski kaos. Kažejo se pa zelo pozitivne ekonomske posledice legalizacije. Zakaj torej ne bi unovčili tega neizkoriščenega potenciala za gospodarski preboj v času, ko se nam obeta neizbežna recesija? Zakaj ne bi z legalizacijo pridelave in prodaje kanabisa v medicinske in rekreativne namene zaščitili uporabnike ter izkoristili priložnost za nova delovna mesta, za nove davčne prilive za potrebe zdravstva in šolstva, za razvoj podeželja in za reševanje turizma? Zakaj ne?