Zahodna liberalna tradicija skozi prihajajočo dobo umetne inteligence

Vprašanja okrog umetne inteligence in nove dobe človeške zgodovine, na katero bo imela le-ta nedvomno močan vpliv, vedno bolj prodirajo v splošni diskurz. Nastop umetne inteligence in njena eksponentna rast sta sprožila porast različnih filozofskih, političnih, etičnih strahov, hkrati pa tudi navdušenja nad prihajajočo novo dobo. Toda, če želimo holistično razumeti umetno inteligenco, njen nastop in dobo, ki jo bo (so)oblikovala, moramo razumeti širši politični, družbeni in filozofski kontekst v katerem se je le-ta rodila in v katerem se (še vedno njen dobršen del – poleg vzpenjajoče se Kitajske) razvija. Umetna inteligenca se je namreč začela rojevati v kontekstu specifičnega zahodnega kulturnega prostora v katerem dominira liberalna tradicija mišljenja, ki je zaslužna za njen nastanek in ki jo na subtilne in kulturno-specifične načine (na Zahodu) napaja še danes.

»Zahod« ima do umetne inteligence specifičen odnos, ki se kaže na več načinov, tako v politiki, kot na drugih ravneh družbenega življenja. »Zahod« je načeloma izjemno široko zastavljena družbeno-kulturna kategorija, ki pa ima nekaj pomembnejših stičišč med svojimi raznovrstnimi deli. Največja in najpomembnejša izmed teh je njegova liberalna osnova. Le-ta je Zahod, s svojimi filozofskimi predpostavkami o razumu, znanosti, etiki, času ipd., uspela pripeljati v dobo, v kateri je konstantni »napredek« dojet kot naraven. Velik del idej o času, zgodovini in moralnemu smotru v liberalizmu pojasni koncept meliorizma, ki je skozi dolgo zgodovino intelektualnega razvoja Zahoda postal inherenten del takrat nastajajoče zahodne liberalne podstati. Koncept meliorizma govori o tem, da je človeški »napredek« mogoč in celo imperativ človeštva kot takega. Ideja, ki je v zahodnem človeku v veliki meri ponotranjena, vendar dokaj edinstvena in radikalna glede na druge kulture. Ta »progresivna revolucija« je zaslužna za oblikovanje mentalnega in kulturnega okvira, v katerem se rodi umetna inteligenca.

»Okvir« meliorizma je že pred nastopom umetne inteligence postavil miselni okvir, ki je omogočil, da je Zahod šel skozi različne »tehnološke revolucije«. Prva in druga industrijska revolucija, na primer, sta takšni manifestaciji. Skozi njih (in druge – manjše »tehnološke« preboje) se je utrjevala paleta liberalnih senzibilnosti, tudi vzpon raznih variacij kapitalističnega načina produkcije, znotraj katerih umetna inteligenca danes na Zahodu (in tudi drugod) deluje in se razvija. Digitalna revolucija poznega 20. stoletja, ki nas je pahnila v tako imenovano »informacijsko dobo«, je na plečih teh idej in struktur, ki jih je zahodni zgodovinski razvoj ustvaril, poglobila lov za umetno inteligenco, ki bo po napovedih glavni steber nove, tako imenovane »četrte industrijske (tehnološke) revolucije« ne le Zahoda, temveč celega sveta.

Umetna inteligenca je torej skozi to liberalno paradigmo meliorizma razumljena kot še eno orodje samoaktualizacije človeške vrste, ki bo človeku pomagala krotiti tako njegovo zunanjo kot notranjo »naravo« ter vzpostaviti še večji dominion človeka (projekt, ki ga je močno navdihnil npr. tudi oče moderne zahodne filozofije – René Descartes), skozi katerega bo lahko ustvaril pogoje za resnično zadnjo fazo razvoja, za »konec zgodovine« (projekt, ki so ga močno zaznamovali filozofi kot je npr. Hegel). V tem liberalnem razumevanju se skozi specifičen univerzalizem, ki je prežet s termini, kot je »človeštvo«, poskuša »osvoboditi« in aktualizirati predvsem eno – »zahodno« filozofsko konceptualiziranega posameznika.

V kontekstu razvoja in aktualizacije liberalnega posameznika se največkrat, moralno in filozofsko, utemeljuje razvoj umetne inteligence. Transhumanizem je ena takšna manifestacija. V njem prepoznamo tehnologije kot je Neuralink, ter malo manj očitno, tehnologije kot so pametne hiše, digitalni asistenti in celo pametni telefoni. Druga takšna manifestacija (sicer manj očitna in na prvi pogled ironična) so tehnologije nadzora, ki s pomočjo rastoče umetne inteligence zavoljo varnosti in »blaginje« posameznika vršijo vedno bolj sofisticiran nadzor. Za uveljavitev človekovih pravic in pravne države, ki sta podlagi vsake liberalne ureditve, mora liberalni red utrditi svoj nadzor, ki se tako s temi tehnologijami ne povečuje le izven »liberalnega« sveta (npr. na Kitajskem), ampak tudi tukaj na Zahodu. Iz tehnologij nadzora preidemo na potrošniku orientirano liberalno ekonomijo, ki se manifestira predvsem skozi tehnološke gigante, ki koristijo prav umetno inteligenco za izboljšanje potrošniške izkušnje liberalnega posameznika, ki naj bi se skozi njo najefektivnejše aktualiziral.

Navkljub uspehom bo sinteza liberalizma in umetne inteligence na dolgi rok zapadla v protislovja, ki jih mora Zahod, če želi koherentno in zvesto svojim filozofskim predpostavkam, nadaljevati svojo kontinuiteto, začeti reševati že zdaj, še preden rast umetne inteligence ne spolzi iz rok še njegovim najbistrejšim človeškim umom. Prvo izmed teh je izjemna neenakost moči, ki jo lahko sproži umetna inteligenca, če se začne akumulirat v rokah peščice. Eksponentni razvoj umetne inteligence temelji na globokem učenju in uporabi velikega podatkovja, ki je v lasti predvsem majhnega števila tehnoloških gigantov, ki so ga edine sposobne konstantno širiti in s tem večati svoj monopol nad razvojem umetne inteligence. Takšen nadaljnji razvoj bi učinkovito ustvaril pogoje za avtoritarizem, ki bi bil v nasprotju z liberalizmom, ki temelji na delitvi moči v družbi.

Drugo protislovje je podobno prvemu. Proliferacija tehnologij nadzora bi navkljub prvotnemu »pozitivnemu« namenu, ustvarila teren za državno (ali privatno) monopolizacijo moči in v praksi onemogočila prosto delovanje posameznika. Transhumanistični projekt bi podobno ultimativno ogrozil sam liberalizem, saj bi iz človeka potencialno ali ustvaril njemu ne-podobno bitje ali pa ustvaril paralelno (umetno) inteligenco, ki bi človeka dejansko »vrgla iz obstoja«. Oboje bi bilo v nasprotju z globoko zasidrano humanistično komponento liberalizma.

Nedvomno je manifestacij umetne inteligence v zahodnem, liberalnem kulturnem prostoru (še posebej skozi različne variacije liberalizma) in protislovij, ki se lahko zgodijo v njunem nadaljnjem sobivanju, več kot jih je bilo opisanih zgoraj. Kljub temu pa so vprašanja in protislovja izražena tukaj oris izjemno kompleksne teme in umestitve umetne inteligence v specifični kulturni prostor. Če želimo sobivati z morda celo največjim izumom, ki ga je človek kadarkoli proizvedel, se moramo karseda pedantno in zavzeto – še pred nastopom dobe umetne inteligence – pripraviti na njegov kolosalen bum in na njegov vpliv na naše najsvetejše vrednote.