Zakaj se vedno znova razočaramo nad politiko?

Platon se v svojem znamenitem dialogu Sofist sprašuje, kdo je ta, ki ga kličemo sofist. Ne da se tu spuščamo v podrobnejšo analizo dialoga, nam Platon odgovarja, da je sofist lovec (Platon, 2009). Za grško filozofijo in politiko analogija iz sfere praktičnega življenja nikoli ni bila naključna. Lovec lovi. Koga pa sofist lovi? Ribe? Ne. Vsekakor lovi živali, toda razumne živali. Človek naj bi bil od nekdaj razumna žival. Na kakšen način pa jih lovi? Z lokom in puščicami? Vsekakor ne, ampak z besedami. Definicija razumne živali skriva v sebi prvotnejšo podlago, ki pravi, da je človek predvsem bitje nadarjeno s sposobnostjo govora. Lógos pomeni prvotno govor in nagovor tistega, kar nas v samem govoru nagovarja. Govor razkriva. Torej sofist operira izključno v domeni govora, toda tistega, ki je »prazen«, se pravi  za plačilo prodaja veščino formalnega govoričenja, ki je očiščena vsakršne vsebine in zgolj nominalno pozna nagovorjeno stvar. Sofist ustvarja videz, da ve, čeprav ne ve. Dialog nam še razkriva, da iskanje definicije sofista ima v resnici za nalogo definicijo filozofa. Skratka, nekoga, ki pozna resnico. Saj, kako lahko prepoznamo potvaro in laž, če ne poznamo resnice? Čas, v katerem je pisal Platon, je bil čas neprestanega govoričenja, ker je Grk živel v izobilju diskurza, kar je hkrati pomenilo vedno potekajoči boj mnenj, dokse z resnico filozofa.

Če se prestavimo iz antične Grčije v čas današnje parlamentarne demokracije na Slovenskem, potem se moramo vprašati, mar niso vse današnje politične stranke v resnici lovke? Mar niso skoraj vse politične stranke catch-all stranke? Sam menim, da je tako, ne zato, ker stranke formalno ne deklarirajo svojih nazorov in vrednot, ampak ker večine volilnega telesa ne sestavljajo fanatiki ali norci, ampak »povprečni« državljani. Seveda to ne pomeni, da tu ni prostora za idealiste, toda razlika med idealistom in fanatikom je v tem, da zadnji ne more prepoznati obrisov spreminjajoče se politične realnosti. Ujet je v lastno predsodkovnost stališč. Začne enačiti dokso in »Resnico«. Na drugi strani lahko trdimo, da  obstajajo stranke, ki zastopajo izrazito parcialne interese volilnega telesa, npr. DeSUS. A hkrati imamo profil strank, za katere se zdi, da imajo bolj specifično agendo, toda naslavljajo vsakogar, npr. Levica Luke Meseca. Skozi prizmo fenomena catch-all strank so potencialni volivci in stranke vedno v ohlapno dialektičnem odnosu. Politična propaganda ni toliko v tem, da vsaja prepričanja, kolikor jih zna »izvleči«, preoblikovati in formulirati s pričakovanji potencialnega volivca. Preferenčnost potencialnega volivca in pozicioniranje političnih strank sta asimetrični. Navsezadnje os moderne politične filozofije, liberalizma, konservatizma in socializma, se vrti okrog dveh prostorskih metafor, levice in desnice. Levica in desnica nista absolutna pojma, kvečjemu sta toposa, kraja v političnem prostoru. Relativnost se kaže v tem, da lahko neko levico v razmerju do desnice s pomikom proti sredini označimo kot desnico v odnosu do levice, ki je ostala nepremična. In obratno neka desnica se lahko premakne v sredino, zrahlja prvotna stališča ter se je dojema kot levico (Bobbio, 1995). Mnenje javnosti in javno mnenje nista eno in isto. Dober primer za to je bil LDS. V času postsocialistične tranzicije na Slovenskem lahko zasledimo takšen trend. Odmik od razrednih vprašanj k nagovoru različnih skupin je modus operandi političnih strank na Slovenskem (Fink-Hafner, 2001). Posledično stranke lovijo vsakogar in nikogar. Pač ribič lovi vedno tam, kjer je največ rib. Tako artikulacija sporočil in namer s strani političnih strank skoraj vedno zgreši svojega naslovljenca – zaradi »praznega« govoričenja, ki je posledica vedenja, da v realpolitik areni pač ne morejo vseh obljub izpolniti, ker nagovarjajo preširok spekter volivcev. V zvezi s tem nam je dobro znan fenomen »novih« obrazov, kot odziv na razočaranje volivcev. Predvidoma take stranke ali posamezniki ne vzdržijo dolgo na politični sceni, če nimajo močnega organizacijskega zaledja. Izginejo tako hitro, kot pridejo. Drugi vzrok vidim v tem, da je politika modernega tipa pozitivno naravnana do življenja. V tem kontekstu je politika stvar »profesionalcev«, »izvedencev« in je tako pozitivno razmejena v odnosu do življenja. Danes bi temu rekli menedžiranje, politika kot poklic. Politik je jobholder, delavec. Za Grke je bila stvar ravno nasprotna. Življenje je primarno, v procesih biološkega razvoja, vendar ne prvobitno v smislu političnega postajanja. Povsod tam, kjer organizirano življenje skrbi zgolj za življenje, politična entelehija kot samozadostna dejavnost nima možnosti za uspeh. Življenje dostavlja politiki račune, ki jih ta ne more pokriti. Posledično se družba in politika izenačita. Toda politični prostor je omejen, ne obsega celotne človeške eksistence niti celotnega dogajanja v svetu, ker je meja tega prostora določena s stvarmi, ki jih človek ne more spremeniti, razen z začasno fikcijo. Resnice ne moremo spremeniti, ne ker do nje nimamo nobenega odnosa, marveč, ker smo že v resnici. Metaforično rečeno to so namreč tla, na katerih stojimo, in nebo razprostrto nad nami (Arendt, 2003). Omejenost tega prostora predpostavlja, da modelov in obrisov, po katerih naj bi uravnavali ta prostor, ne jemljemo iz sfere obrti, tehnike, itd. »Poznanstvenje« politike je degradacija tega prostora, ker začne enačiti sfero stvari, ki jih ne moremo spremeniti s sfero, v kateri so stvari lahko drugačne, od tistega, kar je. Se pravi, ne glede, da je ta prostor omejen, je še vedno kontingenten, odprt. Ni vnaprej zreduciran in oblikovan na podlagi neke paradigme, ki presega ta prostor bodisi, da gre za resnico filozofa, ki jo zgolj on vidi ali za ideološke koncepcije, ki generalizirajo lastne specifične trditve o zgodovini, družbi itd. V vsakem primeru je na delu dihotomija med političnim delovanjem in vedenjem, resnico; s tistimi, ki delujejo, a ne vedo, s tistimi, ki vedo, a ne delujejo. To odpira vprašanje odnosa med dokso in resnico v politiki. O tem, kdaj drugič.

Viri:

-Arendt, Hannah. 2003. Resnica in laž v politiki.

-Bobbio, Norberto. 1995. Desnica in levica: razlogi in pomeni političnega razlikovanja.

-Fink-Hafner, Danica. 2001. Politične stranke.

-Platon. 2009. Sofist.