Zasebna ekonomska moč in »svoboda« interneta

Danes je že podrobno raziskano in problematizirano vmešavanje državnih struktur v internet, nadzor in vohunjenje nad državljani, usmerjanje javnega mnenja ipd. Edward Snowden je razkril obseg in doseg zbiranja podatkov na najbolj sofisticirane možne načine in tudi moč obveščevalnih služb z uporabo sofisticiranih metod nadzorovanja prek informacijsko-komunikacijskih tehnologik (IKT). Vendar obstaja še eno drugo področje, ki je ravno tako, če ne še bolj nevarno, kot je državno delovanje in nadzorovanje o katerem pa se, presenetljivo ali ne, precej manj govori. Gre za različne aspekte nevarnosti zasebnega nadzora nad celotno sfero IKT in tudi vlogo, ki jo imajo zasebne korporacije v tem nadzoru.

Pred leti, po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, je izbruhnil velik škandal. Izvedelo se je, da je podjetje Cambridge analytica pridobilo podatke od Facebooka o uporabnikih in je potem te podatke uporabilo za zelo usmerjene kampanje, ki so bile povezane z ameriško predsedniško tekmo. Na koncu je ta kampanja tudi prispevala k sami izvolitvi Trumpa za predsednika. In medtem, ko se je močno problematiziralo vlogo svetovalnih podjetij in uporabo zasebno zbranih podatkov za politične namene, pa je nekoliko bolj v ozadju ostal problem samega zbiranja podatkov ter tudi vloga sodobnih IKT v politiki, družbi in gospodarstvu. Čeprav se tako v evropski kot v ameriški politiki domet in pomen objav na družbenih omrežjih in targetiranih oglasov ter sporočil marsikdaj precenjuje, je bil ta škandal nekakšen katalizator, ki pa ni imel resnih daljnosežnih posledic, saj se poslovni model tehnoloških velikanov ni spremenil.  

Model zasebnih tehnoloških korporacij temelji predvsem na nudenju storitev ter zbiranju podatkov o uporabnikih. Temelj poslovnega modela podjetij je, poleg seveda nudenja različnih možnosti uporabnikom, tudi in predvsem zbiranje in trgovanje s podatki o uporabnikih ter omogočanje personaliziranih oglasov za uporabnike, ki se jih izdeluje na osnovi analize podatkov s pomočjo algoritmov. Vendar ne gre zgolj za personalizacijo oglasov temveč tudi za zelo močno določanje, kaj je sploh tisto, kar lahko sploh vidimo na spletu oz. kaj nam različne platforme in brskalniki sami ponujajo na osnovi naših pregledov in podatkov. Tako nam dobršen del spleta ostaja zakrit ter ostajamo v zelo ozkem mehurčku. Vendar, ne gre zgolj za to, da se algoritmi se prilagajajo našim »željam«, temveč jih tudi in predvsem (so)ustvarjajo. Zbirka podatkov o nas, ki jih imajo korporacije so precej bolj poglobljene in precej bolj obsežne, kot bi jih lahko kadarkoli imela katerakoli državna obveščevalna služba. 

Vse to poteka v morju internetne potrošniške svobode iz katere se črpajo enormni profiti in trgovanja s podatki in lastništva nad IKT. Lastniki tehnoloških velikanov so tudi najbogatejši ljudje na svetu. Še več, dejstvo, da so v času pandemije ravno te korporacije in posamezni lastniki ali največji delničarji le-teh najbolj zaslužili. Bogastvo najbogatejših se je le še povečala. In zaslužili so predvsem zaradi še večjega razrasta uporabe različnih IKT, platform in programov, saj so ravno v tem obdobju zbrali še dodatne informacije in podatke o svojih uporabnikih, ker so se tudi dejavnosti, ki prej niso potekale prek IKT, prešle na splet z uporabo različnih programov.

Danes je v tem okviru popularno govoriti o »tehnofevdalizmu«, saj naj bi celoten poslovni model temeljil na zasebnem monopolističnem nadzoru nad infrastrukturo in informacijami. Nekateri drugi raziskovalci poudarjajo vzpon »nadzornega kapitalizma« (surveillance capitalism) kot specifično emanacijo združitve tehnoloških velikanov in IKT ter prilagajanje kapitalističnemu sistemu. V obeh primerih pa je v ospredju dejstvo, da internet in uporaba IKT ostajajo predvsem pod močnim nadzorom zasebnih korporacij ter da internet tako torej ni javni prostor, ni javna sfera, temveč je predvsem prostor, ki je tudi nadzorovan in fizično vzdrževan s strani zasebnih korporacij. 

Zato bi ob vse pogostejšem omenjanju nevarnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije in možnost države, da prek IKT nadzira državljane, veljalo pozornost nameniti predvsem in tudi zasebni moči, ki jo omogoča internet. Če je strah oz. fobija pred državo tako močno prisotna – marsikdaj upravičeno -, zaradi nevarnosti in možnega državnega nadzora nad spletom dejstvo, pa ne gre spregledati, da je splet v rokah nekaj močnih korporacij in posameznikov, ki nadzorujejo in služijo s podatki. Več časa ko preživimo na spletu, več moči dobijo zasebne korporacije. Tehnodeterminizem, tako močno razširjena ideologija, pa bo še naprej poganjal kolesje nadzornega kapitalizma. Če je vedno upravičen strah pred državnim Leviatanom, bi nas moral še bolj skrbeti nastanek zasebnega digitalnega Behemota. Verjetno pa nas, zaradi tesne prepletenosti politike, javnih in zasebnih nadzornih in obveščevalnih služb ter lastnikov in največjih delničarjev velikih IKT korporacij (v angleščini ta fenomen dobro povzema koncept ‘revolving door’), v prihodnje čaka dokončna združitev že sedaj prepletenih elementov.