Liberalna politična opcija in mediji so izvolitev Josepha Bidena za predsednika ZDA pozdravili z upanjem na ponovno vzpostavitev »normalnosti«, oživitve zmernosti in politične korektnosti. Trump naj bi poosebljal vulgarnost, podpirali naj bi ga, kot se je slikovito izrazila Hillary Clinton, »basket of deplorables«, Biden pa naj bi omogočil, da ponovno zaživita strpnost in demokratična kultura v ZDA. Biden je postal simbol demokracije, ki naj bi bila vpisana v temelje ZDA. Toda ključno vprašanje je: ali se je pod Trumpom ta demokratični sistem res izrodil, ali pa so že določeni elementi v sami zasnovi ameriškega političnega sistema problematični?

Prvič, ideja, da so ZDA demokracija, je sporna, saj ustanovni očetje (Founding fathers) niso ustanavljali demokracije. Pri tem je James Madison najbolj ekspliciten. Demokracija, ki so jo povezovali z antično atensko demokracijo, ni bila zaželena, kajti takšna demokracija vodi do velikega razkola med ljudmi, do velike stopnje konfliktnosti med različni frakcijami in tudi do nasilja. Tu je Madison ekspliciten – osnovni problem demokracije je, da lahko revni pridejo do politične moči in posežejo v lastninska razmerja, kar vodi v konflikt zaradi različnih interesov. Osnovni problem in izvor frakcij je neenaka razdelitev lastnine. Po prepričanju Madisona je cilj, da se oblikuje politični sistem, ki bo miril ta protislovja in ki bo onemogočal, da pride do redistribucije lastnine. Ideja je bila, da ZDA zato ne smejo postati demokracija temveč razširjena republika, ki bo urejena predvsem po vzoru na Rim, kar je opazno že iz poimenovanj ključnih političnih institucij v ZDA.

Drugič, ustanovni očetje so izhajali iz aristokratske predpostavke, da bodo skozi sistem političnega predstavništva najbolj vrli prišli na položaje politične moči, pri čemer se je intelektualna aristokratskost povezovala tudi s premoženjskim statusom. Najbolj bogati naj bi bili tudi najbolj intelektualno pozvani, da vladajo. Državljani, ki so bili takrat izključno beli moški, so bili razumljeni bolj kot vir legitimnosti politične oblasti, ne pa kot ljudje, ki bi lahko tudi zasedali pomembne politične položaje. Ustanovni očetje so poskušali čim bolj onemogočiti in omejiti vpliv ljudstva, množic, zaradi zaščite lastnine. Ta aristokratska ideja in strah pred ljudstvom se odraža tudi v specifičnosti volitev predsednika ZDA, ki ga ne volijo neposredno. Ljudstvo, državljani volijo elektorje, ki potem izvolijo predsednika med kandidati. Ideja je, če bi se ljudje napačno odločili, bi elektorji vseeno izvolili »pravega kandidata«. Zdi se, da so ustanovni očetje sledili Aristotelu in njegovemu idealu mešane ustave ter tudi da so delili njegovo skrb glede demokracije, ki jo je Aristotel razumel kot vladavino revnih.

Tretjič, za to razpravo je pomembna tudi sprememba ene formulacije, ki jo najdemo v Deklaraciji o neodvisnosti. V Deklaraciji, ki so jo sprejeli leta 1776, stoji, da imajo vsi ljudje pravico do »življenja, svobode in zasledovanja sreče«. Toda, leta 1789, ko so sprejeli ustavo ZDA, se je ta formulacija spremenila in v bistvu odraža skrb Madisona in drugih piscev Federalističnih spisov glede redistribucije zasebne lastnine. V Ustavi ZDA tako večkrat najdemo poudarek, da je naloga države, da zaščiti »življenje, svobodo in zasebno lastnino«, vprašanje zasledovanje sreče pa je popolnoma odsotno. V Deklaraciji o neodvisnosti je ideja zaščite zasebne lastnine postavljena v ozadje, medtem ko je v Ustavi ideja o zasledovanju sreče povsem izginila. Naloga države je postala zaščita zasebne lastnine.

Ustavni red, sistem zavor in ravnotežij (chekcs and balances) in politični sistem, ki temelji na rimski republiki in ne na demokratičnih predpostavkah, v bistvu pomeni izrivanje revnih iz politike in omejevanje njihove politične moči v politiki zaradi zaščite lastnine, pri čemer zgoraj nismo niti omenili rasizem, ki je vtkan v nastanek ameriške republike. Ideja in vzgibi ustanovnih očetov so bili, da se oblikuje oligarhični politični sistem, v katerem se bodo na oblasti menjavali bogati. Cilj je bil, da se oblikujejo različni mehanizmi, ki bodo onemogočili spreminjanje lastninskih odnosov. To vse postavlja pod vprašaj percepcijo, da so ZDA demokracija ter tudi zavezanost ameriških ustanovnih očetov »demokraciji«.

Ta vprašanja in protislovja ameriškega političnega sistema niso ostala nenaslovljena v ameriški politični misli. Med drugimi je tudi liberalni politični mislec in teoretik John Dewey neposredno naslavljal probleme neenakosti, politike in kapitalizma v ZDA. John Dewey je v kontekstu potrebe po predrugačenju eksistenčnih pogojev ljudi pred drugo svetovno vojno v času poskusa oživitve ameriškega gospodarstva (New Deal) pisal o nujnosti spremembe lastninskih odnosov v ameriški družbi, ki je bil za njega eden izmed ključnih korakov za izhod iz takratne krize demokracije. Zavzemal se je za socializacijo produkcijskih sredstev, to novo usmeritev znotraj liberalizma pa je poimenoval »radikalni liberalizem«. Dokler se nova tehnologija in novo bogastvo ne uporabita za družbene cilje v kontekstu nastajanja družbe izobilja, Dewey ne vidi možnosti, da se presežejo problemi in protislovja ameriške družbe in države. Dewey sklene, da je prelom s laissez faire liberalno mantro osnova za socializirano gospodarstvo in temelj za demokratični politični sistem.

Torej, ali obstaja demokratična normalnost, v katero naj bi Biden vrnil ZDA? Če reflektiramo današnjo situacijo in odnos med lastnino in politiko, je jasno, da je vprašanje lastnine in neenakosti, za ohranjanje katerih je bil oblikovan ameriški politični sistem, še vedno v središču politike. Brez upoštevanja neenakosti in razrednega konflikta ter z izrivanjem teh vprašanj iz mainstream politike, se ne da razumeti vzpona Trumpa, pri čemer je jasno, da on kot milijonar nikoli ni predstavljal alternative, je pa znal zelo dobro izkoristiti in tržiti to idejo. Odpiranje ameriške republike za izključene, za ljudstvo, ni zamajalo temeljev ameriškega političnega sistema. Obstaja strukturna omejitev za radikalne ideje. Tisto, kar je Dewey poimenoval »radikalni liberalizem«, ne more prodreti v mainstream ameriško politiko. Kriza COVID-19 pa je le še prispevala k temu, da so najbogatejši državljani ZDA postali še bogatejši in da se je neenakost le poglobila. »Basket of deplorables« se vse bolj širi, razredni konflikt se vse bolj zaostruje. Ideologija ameriškega sna je vedno bila le-to – ideologija, ki je od množic naredila »zapornike ameriškega sna«, kot temu pravi Mike Davis.

Iskanje neke izgubljene normalnosti in demokratičnosti v sami politični in ekonomski ureditvi ZDA je nesmiselno početje. Dewey je pred drugo svetovno vojno pisal o tem, da ZDA postajajo vse bolj »privilegirana plutokracija«. Ali njegova ocena še velja? Tako danes, kot v času Deweya, različni mogotci in milijarderji podpirajo tako Republikansko kot Demokratsko stranko. Toda, prišlo je tudi do spremembe. ZDA so od časa, ko je pisal Dewey, do danes postale zmes »privilegirane plutokracije« in volilne oligarhije – na oblasti se menjavajo milijonarji in milijarderji, ki delajo v interesu preostalih milijonarjev in milijarderjev. Ne glede na to, ali na volitvah zmaga kandidat Demokratske ali Republikanske stranke, je vedno zagotovljena zmaga, kot temu pravi David Harvey, »stranke Wall Street-a«.

Ne glede na to, ali na volitvah zmaga kandidat Demokratske ali Republikanske stranke, je vedno zagotovljena zmaga, kot temu pravi David Harvey, »stranke Wall Street-a«. Click To Tweet