Digitalna suverenost EU: cilj ali iluzija

Mineva leto dni, odkar je ekonomist in nekdanji guverner Evropske centralne banke Mario Draghi predstavil svoje prelomno poročilo, v katerem je pozval k radikalni preobrazbi evropskih tehnoloških zmogljivosti. Vprašanje, ki si ga danes zastavljajo vsi: ali je Evropska unija izpolnila svoje obljube o digitalni suverenosti?

Odgovor je – seveda – ne.

V senci ZDA in Kitajske

ZDA po analizi ameriške centralne banke nadzorujejo približno 74 odstotkov svetovnih računalniških zmogljivosti za umetno inteligenco. Kitajska ima 14 odstotkov, EU zgolj 4,8 odstotka.

Ameriške institucije so leta 2024 predstavile 40 velikih modelov umetne inteligence, Kitajska 15, Evropa le 3, kaže poročilo Stanford AI Index 2025. Po podatkih Sveta EU njene članice ustvarijo samo 12,7 odstotka svetovne prodaje polprevodnikov. To je precej manj od ZDA s 50,2 odstotka in približno primerljivo s Kitajsko s 7,2 odstotka.

EU, kljub evropskem Aktu o čipih in zavezam k financiranju novih proizvodnih obratov, še vedno manjka domači ekvivalent podjetij TSMC ali Samsung. Nemške širitve tovarn, ki jih trenutno še načrtujejo, pred letom 2029 sploh ne bodo začele s proizvodnjo. Tako zaostajamo pri vseh ključnih kazalnikih: proizvajamo manj, smo manj učinkoviti in manj inovativni. ZDA po nobenem od teh meril nismo niti približno blizu.

Napredek bolj na papirju kot v praksi

Treba je priznati, da je od septembra 2024 bilo nekaj napredka.

Finska je zagnala prvi evropski kvantni računalnik s 50 kubiti (kubit je temeljna enota informacije v kvantnem računalništvu, ki deluje kot kvantni ekvivalent klasičnega bita). Akt EU o umetni inteligenci je začel veljati in vzpostavil prvi celovit regulativni okvir za umetno inteligenco na svetu. Evropski svet za inovacije in Evropska investicijska banka sta usmerila znatna sredstva v zagonska in hitro rastoča podjetja, pri čemer je bilo za krepitev evropske strateške in tehnološke neodvisnosti namenjenih 100 milijard evrov.

Na področju oblačne infrastrukture je projekt Gaia-X začel pilotno delovanje, vendar sta njegova širša uporaba in merljiv učinek še vedno omejena, zato skeptiki dvomijo, da bo lahko izpolnil svoje prvotne obljube.

Pojavljajo se nove pobude, ki naj bi zapolnile vrzeli. EuroStack predlaga celovit evropski oblačni sklad, zgrajen na odprtokodnih tehnologijah in evropski strojni opremi. Predlog je ambiciozen, ocenjena naložba pa 150 milijard evrov med letoma 2025 in 2030.

Pobuda 8ra, zagnana leta 2024, vključuje le evropska podjetja z močnejšim političnim nadzorom. V sklopu IPCEI-CIS (Pomembni projekti skupnega evropskega interesa na področju oblačne infrastrukture in storitev) želijo zgraditi t. i. “suvereni evropski oblačni kampus”.

Evropska komisija je oktobra lani v okviru sistema Cloud III Dynamic Purchasing System objavila razpis v vrednosti 180 milijonov evrov za nakup suverenih oblačnih storitev za njene institucije.

Toda ti dosežki so skromni in, na žalost rečeno, v praksi nepomembni. Kot poroča Euronews, večina “velikih” projektov (obsežne nove proizvodne zmogljivosti, vseevropske tehnološke infrastrukture, temeljite reforme enotnega trga) ostaja na ravni napovedi. Torej veliko kratic in pobud, a podjetja še vedno stremijo k Googlovim, Amazonovim in Microsoftovim oblačnim tehnologijam.

Miselna vrzel regulatorjev proti inovatorjem

Morda najgloblje ovire za evropsko digitalno suverenost niso financiranje in infrastruktura, ampak filozofija.

ZDA so svojo tehnološko prevlado zgradile ne z vladnimi zapovedmi, temveč z ustvarjanjem okolja, v katerem so lahko inovatorji najprej gradili in šele nato prosili za dovoljenje. Silicijeva dolina je zrasla iz kulture, ki je slavila rizik, dopuščala neuspeh in podjetnikom omogočala hitro delovanje. Vloga države je bila predvsem financiranje temeljnih raziskav, nato pa se je umaknila iz neposrednega vodenja. Ko so Google, Amazon in Facebook zrasli v globalne velikane, so to storili v regulativnem vakuumu, ki jim je omogočil hitro iteracijo, zbiranje neprecedenčnih količin podatkov in sprotno izboljševanje izdelkov z milijardami uporabnikov.

Kitajska je ubrala drugačno pot: državno usmerjene inovacije, toda s podobnimi rezultati. Peking je opredelil strateške tehnologije, vanje vložil ogromno državnih sredstev in ustvaril zaščitene trge, na katerih so lahko domači prvaki rastli.

EU je v nasprotju s tem izbrala tretjo pot: poskusila se je regulirati do inovacij. Njen instinkt je bil dosleden v tem, da – še preden tehnologija zaživi v večjem obsegu – najprej opredeli okvire, postavi standarde in vzpostavi pravila.

To ustvarja paradoks: EU piše pravila igre, v kateri ne zmaguje.

GDPR, Akt o digitalnih storitvah, Akt o digitalnih trgih, Akt o umetni inteligenci: vsak od njih predstavlja pomemben regulativni dosežek. Toda regulacija je po naravi reaktivna. Z njo ni mogoče doseči preboja. Evropske NVIDIE ni mogoče zapovedati z zakonom.

Rezultat je skupek držav, ki so odlične v tem, da drugim povedo, česa ne smejo početi, ampak imajo same težave z gradnjo tistega, kar potrebujejo.

Ameriški tehnološki velikani, ki so že razširjeni in dobičkonosni, si lahko privoščijo ekipe za skladnost s predpisi, ki poskrbijo za prilagajanje evropskim pravilom. Evropski zagonski podjetniki, ki še iščejo ujemanje med izdelkom in trgom, pa se soočajo z enakim regulativnim bremenom, brez enakih virov. To ne pomeni, da je regulacija napačna. Varstvo potrošnikov, zasebnost podatkov in etičen razvoj umetne inteligence so pomembni. Vendar obstaja razlika med ustvarjanjem pogojev za inovacije in poskusom zapovedovanja inovacijskih rezultatov. Prvo zahteva dopuščanje negotovosti in nereda; drugo predpostavlja, da lahko birokrati vnaprej predvidijo tehnološki razvoj.

Tako zgodovina kot tudi sodobna praksa kažeta, da tega niso sposobni.

 Neukrepanje vodi v digitalno kolonizacijo

Če bi EU uspelo doseči tehnološko suverenost, bi koristi v največji meri pripadale članicam z že obstoječimi tehnološkimi prednostmi: Nemčiji, Franciji, Nizozemski in nordijskim državam. Domača podjetja bi pridobila več poslov, manjše države z nastajajočimi tehnološkimi središči pa bi lahko znatno razširile svoje trge. Lokalna industrija in zagonska podjetja bi pridobila nove tržne priložnosti in večjo pogajalsko moč proti tujim ponudnikom.

Toda trenutna smer kaže drugam.

Neuspeh pri doseganju suverenosti pomeni nadaljnjo odvisnost od tujih tehnologij, pri čemer bodo ameriški velikani še naprej pobirali dobičke na velikem evropskem potrošniškem trgu brez resne konkurence. Kot je opozoril eden od evropskih poslancev, brez drznih ukrepov EU grozi, da bo postala “digitalna kolonija” neevropskih podjetij. Tehnološko suverena bi okrepila zavezništvo NATO z bolj samozadostnim evropskim stebrom, medtem ko njena nadaljnja odvisnost ohranja evropsko obrambo in kritično infrastrukturo v celoti odvisno od ameriške tehnologije.

Leto odločitve

Optimistični scenariji predvidevajo obsežne javne naložbe, usklajevanje na ravni celotne EU, regulativno podporo – vključno s pravili o “evropski prednosti” pri javnih naročilih – ter strategijo privabljanja talentov z vsega sveta. V takšnih razmerah bi lahko prevzela vodilno vlogo na področju etične umetne inteligence, zelenih digitalnih tehnologij in srednje naprednih proizvodnih procesov čipov.

Vendar v strokovni literaturi prevladujejo pesimistične napovedi. Ob obstoječih proračunih in tržnih trendih bodo izboljšave kvečjemu postopne. Prava suverenost na področju globokih tehnologij za EU se v naslednjem petletju oziroma desetletju – brez neprecedenčnega povečanja prizadevanj na področju financiranja, infrastrukture in pridobivanja talentov – zdi izjemno zahtevna.

Reuters je letošnje leto označil kot evropsko “leto odločitve” za gospodarske reforme. Ali bodo evropske institucije sposobne politično voljo prevesti v tehnološko resničnost in ali se bodo znale premakniti od reguliranja inovacij k njihovemu omogočanju, ostaja ključno vprašanje tega desetletja.