Ob koncu poletja se obetajo vroče razprave o regiji: govori se o izmenjavi ozemelj, meddržavne meje pa so marsikje postavljene pod vprašaj. Tudi Evropa se zaradi svojih notranjih sporov še bolj umika od dogajanj v regiji. Ali to pomeni novo priložnost za ZDA?
Evropska nepopolna širitev
ZDA še vedno ostaja garant miru na Balkanu že od 90. let prejšnjega stoletja. Po desetletjih težkih odnosov z Jugoslavijo so bile ZDA ključne za rešitev odprtih vojn v regiji: v Bosni za sklenitev Daytonskega sporazuma, podpisanega leta 1995 s pomočjo diplomata Richarda Holbrooka; šest let kasneje pri vojni v Kosovu in nastanku kosovske države. Več kot 650 ameriških vojakov je stacioniranih na Kosovu. Poleg dobrih odnosov s svojimi tradicionalnimi zavezniki so tudi pri starih sovražnikih prisotni ameriški interesi: Beograd ima veliko več trgovanja in skupnih vojaških vaj z Washingtonom kot z Moskvo.
Druga smiselna sila, EU, ujetnica stare predstave sveta, vztraja pri tehnični, omejeni vlogi. Strategija Evropske komisije, ki je dala upe za širitev do Srbije in Črne gore leta 2025, očitno ni spodbudila želenega toka reform. Na »zgodovinskem« marčevskem balkansko-evropskem vrhu v Sofiji je Evropa dokazala le svoja notranja protislovja. Dva meseca kasneje je v Londonu prišlo do tragikomedije, ko je zunanji minister Boris Johnson glasno odstopil sredi vrha o Balkanu. EU je izčrpala svojo moč za razmišljanja o odnosih do Trumpove ZDA in posamezne države so zdaj prešibke ali prestrogo naklonjene Evropi več hitrosti.
Z dodatnimi sredstvi za obrambo in novim zanimanjem bi ZDA zlahka pridobila znatno večji nadzor nad Balkanom in zavzela prazen prostor, ki ga EU postopoma ustvarja.
»Muhasta odločnost« in sokoli brez krempljev
Prvi znaki so bili obetavni za podpornike ameriške prisotnosti. Lani sta se podpredsednik Mike Pence in zdaj že pokojni republikanski senator John McCain eden za drugim odpravila v večino držav z jasnimi mnenji o Rusiji, demokraciji in medsebojnem sodelovanju. Republikanski aparat je poln rusofobov, ki bi z veseljem nasprotovali akcijam Moskve v Črni gori in Bosni in Hercegovini (BiH). Rdeči kongres naj bi izpodbijal Obamovo strategijo »vrtenja« ameriške diplomatske moči na Tihi Ocean in ameriško ter azijsko celino. Novi predsednik je junija 2017 celo podaljšal sankcijo proti trenutnemu predsedniku Bosanske Republike Srpske Miloradu Dodiku, glede na »grožnje nad stabilizacijskimi napori«.
A viden simbol Trumpovega stanja je predsednik izrazil julija v pogovoru z novinarjem Fox News Tuckerjem Carlsonom. Takrat se je presenetljivo imel za »žalostnega« glede zaveze do skupne obrambe in namignil, da bi lahko izstopil iz Nata pod pretvezo, da ne želi žrtvovati Američanov za »agresivne Črnogorce«. Trumpova proti-muslimanska retorika je sprožila dvome v Albaniji in BiH. Podpora Bele hiše ideji menjave ozemelj med Kosovom in Srbijo ne prispeva k umiritvi meddržavnih sporov v regiji. Trumpov zvesti svetnik John Bolton je pripravljen podpirati pozicije, ki jim osovražena EU diametralno nasprotuje. To bi lahko hitro zanetilo nove vroče konflikte, kar bi menda koristilo Putinu.
Morebitni razlogi za takšno držo so številni: morda Trump ne razume Nata in stanja na Balkanu, ali ju noče razumeti. Morebiti brezciljno tava od enega mnenja do drugega, strinjajoč se s svojim zadnjim sogovornikom. Mogoče še ni razkril svojega resničnega mnenja o tem, ali ima prav nasprotno namen uničiti Nato in s tem namenoma zvišati raven nestabilnosti v EU in v jugovzhodni Evropi.
Na Jugu pripravljeni na odpuščanje
Proti ZDA ni bilo slišati močnih kritik niti v najbolj pro-ameriških državah, kot je na primer Albanija, ki je prosila za odprtje ameriških vojaških baz na svojem ozemlju, niti v tradicionalno pro-ruskih deželah. Prav obratno: v Srbiji in Kosovu je bilo videti plakate z obličjema Putina in Trumpa in podpornimi sporočili: »Srbi so ga vedno podpirali«, »Čestitamo, Trump srbski«. Poskus gradnje zidu med albanskim in srbskim delom Mitrovice na severu Kosova je splaval po vodi, a trenutna situacija bi lahko spodbujala nove poskuse enake narave. V BiH se že govori, da bi bila Trump in Putin pripravljena doseči dogovor za razpad države, s strah vzbujajočim molkom Bele hiše.
Pred žaljivkami in provokacijami je bilo zaznati tudi nenavadno neenotnost. Z Balkana so prišli zelo šibki ugovori, ko se je predsednik Trump odločil za selitev veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem, celo s strani Balkanskih muslimanov. Črnogorska vlada je 19. julija javno objavila, da so Črnogorci »ponosni na svojo zgodovino in prijateljstvo ter močno in stalno zavezništvo z ZDA«, čeprav že danes te besede zvenijo prazno. Verbalna kršitev 5. člena Atlantske pogodbe ni izzvala legitimnih protestov.
Medtem so Evropejci zadovoljni z voditelji, ki zagotavljajo relativno stabilnost in minimalne tehnične reforme, ne glede na kršitve človekovih pravic, dvomljive izide volitev in pritiske na neodvisne medije.
Pogrešan hard power in geopolitični vakuum
Na področjih, na katerih so bile ZDA včasih vokalne, se danes zelo malo sliši, saj pomanjkanje jasnih besed in sporočil izpodbija kredibilnost desetletij konstantne ameriške politike. To so veselo pričakovali mnogi nacionalisti v regiji, vključno z radikalnim srbskim politikom Vojislavom Šešljem in članom srbske vlade za Kosovo Markom Đurićem, ki sta izvolitev Trumpa praznovala s petjem in šampanjcem. Uspešnice, kot je Makedonija, ki se zelo počasi sooča s svojimi notranjimi izzivi, niso sprožile pohval čez lužo.
Med tem časom Putin napoveduje jesenski obisk v Srbijo, in ji ponuja moderna lovska letala, kar pomeni, da še ni obupal nad svojim vplivom v regiji. Kitajci v avtoceste, tirnice in lastništvo v lukah celotne regije vlagajo na milijone evrov. Peking s svojo mešanico politične diktature in kapitalizma postaja mikaven model. Če muslimanom manjka ameriška podpora, bi lahko iskali nove podpornike pri drugih silah, med drugim pri Turčiji in Savdski Arabiji ali celo Kuvajtu, ki je leta 2015 investiral milijone za izgradnjo železniške postaje v Beogradu.
Po 18. letu brez oboroženega konflikta se pozablja, kako občutljiva so etična, državna in verska vprašanja v tako raznoliki regiji. To je še danes nepremagljiv izziv za regijo, tako razdeljeno kot ZDA same, trpečo zaradi nestalnega toka migrantov, preskromne gospodarske rasti in novih znakov prebujenega nacionalizma.
Umik ZDA z Balkana in drzne, včasih neracionalne poteze Trumpa in drugih akterjev bodo nedvomno povzročile preobrat v geopolitičnih ravnovesjih v regiji. Če Balkan ne bo več zanimal tistih edinih sil, ki se zavzemajo za mir in stabilnost, bodo namesto njih prišli v igro le akterji, željni kontrole območij interesa. Regija bo lahko kmalu prepuščena sama sebi.
Viri
Bassuener, Kurt in Valery Perry. 2017. Erratic Ambiguity: The Impact of Trump’s Unpredictable Foreign Policy in the Western Balkans. Democratization Policy Council. Dostopno prek:
Menzel, Jasha. 2016. Quelle politique étrangère américaine dans les Balkans occidentaux sous le mandat de Donald Trump ? Cahiers balkaniques. Dostopno prek: https://journals.openedition.org/ceb/9961
Rhodes, Matthew. 2017. The Trump Administration and the Balkans. George C. Marshall European Center for Security Studies, Security Insights. Dostopno prek: http://www.marshallcenter.org/MCPUBLICWEB/mcdocs/files/College/F_Publications/secInsights/security_insights_22.pdf
Tregoures, Loïc. 2018. Macron’s European ambition begins in the Balkans. European Council on Foreign Relations. Dostopno prek: https://www.ecfr.eu/article/commentary_macron_europe_ambition_balkans
European Council. 2018. Remarks by President Donald Tusk ahead of the EU-Western Balkans summit and the Leaders’ agenda dinner. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2018/05/16/remarks-by-president-donald-tusk-ahead-of-the-eu-western-balkans-summit-and-the-leaders-agenda-dinner/
