Prihodnje leto se bodo politična kopja lomila okoli parlamentarnih volitev. Neznank pa je še veliko, med njimi tudi, koliko novih strank in obrazov bo vstopilo v tekmo in s tem povezano, kakšne so njihove možnosti za uspeh. Pri tem si lahko pomagamo z oceno, v kolikšnem deležu so volivci pripravljeni zamenjati strankarske preference.
Pedersenov indeks volatilnosti je indikator, ki priča o stabilnosti strankarskega sistema. Dobimo ga tako, da skupno vsoto neto sprememb za vsako stranko delimo z dva. V obdobju od prvih večstrankarskih volitev leta 1990 do državnozborskih volitev leta 2000 je Pedersenov indeks volatilnosti konstantno upadal, kar pomeni, da se je krepila stabilnost strankarskega sistema v Sloveniji. To pomeni, da smo v tem obdobju imeli opravka z relativno stabilnimi razmerji med strankami in volivci. Z letom 2004 je Pedersenov indeks volatilnosti začel konstantno naraščati. V letih 2011 in 2014 je bil višji od 40 odstotnih točk, kar pomeni visoko nestabilnost v strankarskem sistemu, kjer so razmerja med strankami ter strankami in volivci praktično popolnoma spremenjena. Takšna situacija je posledica razpada nekaterih strank (LDS in nato tudi Zares) in hitrega pojava novih strank na prvih predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011 (PS LZJ in DLGV) ter njihovega še hitrejšega propada na naslednjih predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2014, na katerih je zmagala spet nova stranka (SMC).
Propad nekaterih strank v Sloveniji po začetku globalne gospodarske krize leta 2008 bi lahko osmislili s tezo, da volivci strankam pripisujejo vsesplošno odgovornost za stanje v državi. Zaradi slabših razmer v državi so volivci hitro razočarani nad strankami, k čemur pogosto prispevajo napake vodilnih politikov, ki se znajdejo v različnih korupcijskih aferah. Uspeh nove stranke v tem primeru daje vtis, da lahko vsakdo dobi politično moč. Stranke v tem primeru ni težko ustanoviti, ji je pa težje zagotoviti obstoj na politični sceni. Med kampanjo zastopana stališča po volitvah za nove stranke postajajo breme, predvsem za tiste, ki so prevzele oblast v državi. V okolju, v katerem volivci pričakujejo, da so politiki koruptivni, nove stranke kmalu izgubijo tudi protikorupcijski potencial, na katerem so gradile svoje kampanje. V takšnem okolju politično tekmovanje ne temelji ne na strukturnih in ne na institucionalnih razlikah. Kvečjemu bi lahko rekli, da se politični konflikti kažejo kot razlike med stališči, ki so lahko okarakterizirana kot norme, prepričanja, mnenja ali vrednote. V takšnem okolju so možnosti za delovanje elite na strukturo politične tekme velike. Na institucionalni ravni elita podpira ali ovira nastanek novih strank in tako vpliva na politično ponudbo, spodbuja konflikte na ravni ideologije in v politično tekmo uvaja tematike, ki močno polarizirajo javnost. Teza o moči elite je od nekdaj globoko zasidrana v dejstvu, da se navadni državljani v glavnem ne zanimajo za politiko.
Že C. W. Mills v svoji leta 1956 objavljeni študiji The Power Elite trdi, da elita kot družbena skupina zares obstaja samo, če obstaja zavest članov posamezne skupine, da se v vertikalnem klasifikacijskem smislu nahajajo nad največjim številom posameznikov v družbi. Temelj te enotnosti Mills pripisuje psihosocialni strukturi pripadnikov te družbene skupine, kar je rezultat občutka prijateljstva, ki članom elite omogoča, da se čutijo člani iste skupine. Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev, ki delajo v politiki, gospodarstvu, kulturi, medijih itd. Za njih velja, da imajo višji položaj, s katerega gledajo navzdol na vsakdanji svet običajnih ljudi, ki ga s svojimi odločitvami lahko preoblikujejo. Tak položaj jim zagotavlja, da uživajo v prednostih, ki se nenehno povečujejo. Enako kot bogastvo in moč je tudi njihov ugled kumulativne narave. Več kot ga imajo, več možnosti imajo, da ga še povečajo. Vrednote, kot so oblast, bogastvo in ugled, težijo k prehajanju ena v drugo, kar pomeni, da bogati lažje pridejo na oblast kot revni, posamezniki z boljšim ugledom v družbi pa lažje pridejo do bogastva kot tisti, ki tega statusa nimajo.
Moč elite legitimizira nekaj kar imenujemo politična formula. Skladno s politično formulo oblastno pozicijo elite v določenem obdobju omogoča splošno razširjeno in sprejeto verovanje oziroma občutek ljudstva. Ti občutki so v različnih primerih lahko osmišljeni kot domnevna volja naroda ali Boga, kot zavest o oblikovanju nacije oziroma izbranega naroda, kot tradicionalna zvestoba dinastiji ali določeni osebnosti, ki ima resnično ali vsaj navidezno izjemne lastnosti. Pri tem je treba poudariti, da politična formula ni dejavnik zunaj politične skupnosti. Vrednote, ki se poskušajo uveljaviti kot obče sprejemljive družbene norme, morajo biti inherentne sami družbi kot njene kulturne ali družbene kategorije, prakse ali dediščina tradicije.
Elita lahko vpliva na strukturo politične tekme. Z manipulacijo institucionalnih pravil, oblikovanjem oziroma uničevanjem strank ali ideoloških blokov lahko preoblikuje celotno polje političnega konflikta. Izbira politične voditelje tako, da javno propagira posameznike s specifičnimi družbenimi značilnostmi (uspešen gospodarstvenik, moralna oseba itd.). Isti mehanizem delovanja vključuje zaničevanje ali degradiranje kandidatov na nasprotni strani. Preko politikov kot svojih podaljškov v vplivnih institucijah, ki so nenehno za govorniškimi odrom, elita vpliva tudi na politično oziroma javno agendo. Lahko ustvarja krize ali povzroča kritična obdobja z namenom, da podre v obstoječo družbeno strukturo in na ta način okrepiti interesne položaje.
Nekatere učinke delovanja elite smo v Sloveniji v preteklosti že videli. Dobili smo nove stranke in nove politične voditelje nekaj mesecev pred volitvami. Slovensko volilno telo je pri tem bilo razdeljeno na dva dela. Prva skupina volivcev je sledila svojim navadam in strankarski identifikaciji in je nudila inertno podporo strankam, ki jih simpatizira. Primer za to so volitve katerih rezultat je četrt stoletja po osamosvojitvenih dejanjih bil odvisen od vprašanja osamosvojitve in antikomunizma. Drugo skupino so predstavljali volivci, ki so v zadnjih letih od volitev do volitev podpirali nove stranke. Njihove politične preference se oblikujejo kot posledica slabitev starih vzorcev povezav med strankami in volivci, pri čemer nastajajo konture novih odnosov, ki nadomeščajo pretekle.
Ker nas prihodnje leto v Sloveniji čakajo državnozborske volitve gre izpostaviti tri ključne dileme, ki bodo determinirale potek kampanje, rezultat volitev in povolilno obdobje v katerem bomo dobili novo vlado. Prva dilema je ali v strankarskem sistemu obstaja prostor za pojav novih strank. Povedano natančneje, potrebno se je vprašati ali elita ima potrebo po spreminjanju institucionalne strukture strankarskega sistema. Ta dilema je primarno povezana z vprašanjem usode vladajoče SMC, ki ji javnomnenjske ankete napovedujejo veliko slabši rezultat kot ga je stranka dosegla leta 2014. Vodstvo SMC na čelu s predsednikom vlade stavi na to, da se državljani v politiki vedejo racionalno, in pričakuje, da bodo slovenski volivci na naslednjih državnozborskih volitvah volili stranko, ki jim je (oziroma bo) zagotovila največ osebne blaginje. S takšno predpostavko stranka stavi na komuniciranje projektov kot so Magna in 2TDK pri čemer pozablja, da se volivci pogosto ne vedejo racionalno. Na to so SMC že opozorili rezultati v primeru referenduma o drugem tiru (tako udeležba kot število volivcev, ki je podprlo zakonodajni predlog) in predsedniških volitev na katerih je stranka nastopila s parolo o ”bolj odločni” politiki.
Druga dilema zadeva ločevanje med ideološko najbližjimi strankami. Gre za stranke iz levo-sredinskega dela političnega spektra oziroma stranke aktualne koalicije. V kolikor se SD, SMC in DeSUS v svojih komunikacijskih strategijah ne bodo odmaknile od paradigme nenehnega povečevanja konkurenčnosti (nova delovna mesta, gospodarski uspeh itd.) bo levo-sredinski ideološki prostor najverjetneje zapolnila opozicijska Levica, ki je za svojo ideološko podstat izbrala razredni boj. Kot antipod takšne politike v (sicer polariziranem) desno-sredinskem političnem spektru na volitvah v letu 2018 (ponovno) lahko pričakujemo nacionalistični diskurz osredotočen na vrednote Slovenske osamosvojitve in tradicionalno zvestobo eni politični osebnosti (SDS). Temu lahko dodamo še politiko, ki kot alternativo ponuja ekonomsko modernizacijo v smislu spodbujanja podjetništva, zmanjševanja stroškov dela, stalnega večanja učinkovitosti in maksimalni integraciji človeških virov v produkcijski proces (NSi). Takšna konstelacija akterjev bo relativnega zmagovalca volitev naredila za absolutnega zmagovalca, ki bo najverjetneje sestavil tudi naslednjo Slovensko vlado.
Tretja dilema se veže na politično formulo, ki bo determinirala dogodke po volitvah. Vrednota, ki bo v volilnem letu v Sloveniji sprejeta kot obče sprejemljiva, in skladna s politično paradigmo v drugih evropskih demokracijah, je politična stabilnost. Na sploh je vprašanje politične stabilnosti takšno, da lahko doživi številne proliferacije na druga področja (gospodarstvo, zdravstvo, varnost itd.), ki bodo pomembno zaznamovala politično okolje v Sloveniji. S poudarjanjem pomena politične stabilnosti bodo tako elita kot politični razred (stranke in politiki) dobili legitimnost za sprejemanje tudi takšnih odločitev, ki niso popolnoma skladne z logiko predstavniške demokracije. Na ravni političnega diskurza bo osrednje vprašanje odgovornosti za državo, ki bo v prihodnjo vladno koalicijo lahko združilo stranke katerih ideološke (programske) identitete se nam v tem trenutku zdijo nezdružljive.
Vse to je (bo) mogoče prav zaradi visoke stopnje volatilnosti, ki jo spremlja pospešeno izginjanje strank in nastajanje novih strank, katerih ideološko identiteto je težko definirati. V takšnem okolju dominirajo prakse političnega marketinga, politični akterji pa se prodajajo kot blago brez vsebine, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbeno-gospodarski ureditvi. Sporočila političnih akterjev se nudijo kot magične rešitve za vse probleme državljanov. Edino, kar v takšni politični tekmi šteje, je, da se stranke pojavijo pred volivci, pri čemer sta oblika in namen njihovega pojavljanja manj pomembna. Gre za eno od temeljnih slabosti demokracije, ki je obenem tudi njeno osnovno načelo.
