Vzhodnoazijski čudež: alternativni model gospodarskega razvoja?

Vero tretjega sveta v politično naravo ekonomske emancipacije je v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja zamajal preboj Japonske in za njo še Singapurja, Hong Konga, Tajvana in Republike Koreje, iz primeža tako imenovane srednje-dohodkovne pasti v skupino premožnih tehnoloških visoko razvitih držav.

Vprašanje o pravi recepturi za razvoj, ki se je zaradi vloge države v gospodarstvu sprevrglo v spor med Japonsko in Svetovno banko, je pripeljalo do dogovora, da Svetovna banka izvede študijo o vzrokih za uspešen gospodarski razvoj Japonske in tako imenovanih štirih azijskih tigrov, ki je bila leta 1993 objavljena z naslovom Vzhodnoazijski čudež: gospodarska rast in javna politika.

Preden pa preidem na vsebino in pomen tega dela, naj najprej osvežim, v kakšen kontekst se študija umešča.

Svetovna banka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja

V zgodnjih osemdesetih se je Svetovna banka skupaj z Mednarodnim denarnim skladom pod taktirko svoje največje družbenice, ZDA, lotila vzpostavljanja mednarodnega gospodarskega reda.

Tako imenovani Washingtonski konsenz je izšel iz načel normativne neoklasične oziroma ponudbene, tudi trickle-down ekonomije in je posojila Svetovne banke pogojeval z vpeljavo politik krčenja države ter odpiranja gospodarstva mednarodnim transakcijam.

V poznih osemdesetih je Svetovna banka še posebej veliko pozornost posvečala reformi finančnega sektorja. Od leta 1989 dalje je bila med pogoje za dodeljevanje posojil vključena obsežna finančna deregulacija, ki je med drugim vključevala prekinitev vseh programov usmerjenega kreditiranja. S slednjim pa je banka trčila ob nacionalni interes svoje družbenice številka dve, Japonske.

Japonska razvojna politika v osemdesetih letih prejšnjega stoletja

Japonska je leta 1984 postala druga največja partnerica v Svetovni banki, leta 1989 pa je imela tudi največji bilateralni program pomoči na svetu.

Obenem je imela Japonska jasno izdelano tudi ideološko podlago ekonomskega razvoja, ki je upravičevala politike japonskih programov pomoči. Ti so ohlapno izhajali iz tako imenovanega modela gosje jate, ekonomske teorije iz tridesetih letih prejšnjega stoletja, po kateri je za gospodarski razvoj bistven tehnološki transfer, do katerega pride v trgovinski izmenjavi manj razvite države z razvitejšo. Uvoz izdelkov iz razvitejše tržne partnerice naj bi namreč sprožil povpraševanje po teh izdelkih, kar bi vzpodbudilo domačo proizvodnjo teh izdelkov, temu bi sledil uvoz strojne opreme, kar bi sprožilo povpraševanje po strojni opremi in tako dalje z novimi ciklom uvoza in domačega razvoja. Pri tem naj bi vlogo vodilne gosi igrale ZDA, njej kot vodilna gos azijskega razvoja sledi Japonska, le-tej sledijo štirje azijski tigri, njim štirje jugovzhodni azijski mladiči (Tajska, Indonezija, Malezija, obala celinske Kitajske) in tako naprej.

V osemdesetih letih je ta teorija prišla zelo prav pri opravičevanju selektivne industrijske politike, katere primarni namen ni bil toliko v iskanju tehnične rešitve razvoja jugovzhodnih azijskih držav, kolikor je zadeval reševanje japonske izvozne ekonomije, ki se je spričo ameriške devalvacije dolarja (Sporazum v Plazi, 1985) znašla v primežu skokovite rasti jena. Vaba, s katero je Japonska svojo izvozno proizvodnjo potiskala izven neugodnih valutnih razmer, se je nahajala v obliki subvencioniranih kreditov, namenjenih državam v razvoju, ki so bili specifično sektorsko usmerjeni (usmerjeni krediti) in za katere so se v teh državah lahko potegovala tudi japonska podjetja.

Glajenje spora: vzhodnoazijski čudež kot študija Svetovne banke

Svoje nezadovoljstvo nad japonskimi usmerjenimi krediti je banka sprva izražala neformalno, kmalu pa tudi eksplicitno in sicer z uradnim pismom, ki ga je septembra 1989 naslovila na predsednika japonskega razvojnega sklada ministrstva za finance.

Japonska se je na pismo odzvala s protestom, pri čemer jo je podprlo kar nekaj nadzornih direktorjev iz držav v razvoju, ne pa tudi bankin vodstveni kader. Obojestranski pritiski so se stopnjevali, dokler ni banka ob koncu leta 1991 pristala na japonski predlog za izvedbo študije o vzrokih vzhodnoazijske gospodarske rasti. Pri tem nikakor ni zanemarljiv podatek, da je japonska 1,2 milijonsko študijo tudi plačala, obenem pa je tudi obljubila, da ne bo nasprotovala osnutku celostne finančne deregulacije.

Prvi osnutki so bili pripravljeni v začetku leta 1993 in delovna skupina je v njih sklenila, da so se vzhodnoazijske države posluževale nekaterih neortodoksnih politik in da obstaja možnost, da so nekateri izmed državnih posegov v gospodarstvo delovali, a da tega ni mogoče dokazati. Osnutek je potem potoval od delovne skupine, ki ga je sestavila, proti vrhu uradniške hierarhije, na vsaki stopnji je postala možnost učinkovitosti neortodoksnih vzhodno-azijskih politik nekoliko manjša.

Poročilo, ki je pristalo na letnem srečanju nadzornega odbora, je bilo z rahlimi izjemami povsem ortodoksno: razvoju v vzhodni Aziji so botrovali predvsem ustrezna makroekonomska politika, relativna odprtost trga ter nizka stopnja državnih intervencij.

Tistih nekaj neortodoksnih izjem se je nahajalo predvsem v spremni besedi, ki ni bila predmet nadzora, v kateri predsednik banke Lewis Prest industrijski politiki nakloni nekaj možnosti za učinkovitost. Poleg tega je poročilo pristaše japonske strani »nagradilo« tudi s terminološko nejasnostjo, ki jim je omogočila (napačno) branje besedila v skladu s svojimi željami. Poročilo je namreč pri svojih zaključkih obravnavalo »funkcionalno« usmerjene kredite, v, na primer, raziskave in razvoj, ne pa »sektorskih« usmerjenih kreditov, v npr. strojna orodja ali kemično industrijo ter zaključilo, da so prvi morebiti delovali, medtem ko je pri japonskih usmerjenih kreditih govora predvsem o drugem.

Cena finančne liberalizacije vzhodne Azije

S pozornostjo, ki jo je bila deležna, je bila Japonska vendarle dovolj zadovoljna, da finančni liberalizaciji v začetku devetdesetih let ni nasprotovala.

Indonezijske, korejske in tajske borze so se odprle navalu tujega kapitala, ki je prišel tako hitro, kot je tudi odšel. Da bi zaobšle inflacijske pritiske, so ZDA dvignile obrestno mero in tako s privlačnejšim dolarjem preusmerile tok kapitala iz Azije v ZDA. Kreditni zlom azijske finančne krize v drugi polovici devetdesetih, ki ga je finančni prepih pustil za sabo, je med drugim pometel tudi z japonskimi industrijskimi strategi. Japonska se je morala vrniti v podrejeni položaj ter tako kot preostanek sveta dotlej brez negodovanj slediti zapovedim mednarodnih finančnih inštitucij.

Vzhodnoazijski čudež včeraj, danes in nikdar več

Najpomembneje pri razvoju vzhodnoazijskih gospodarstev pa je tisto, česar se zgoraj opisana tehnicistična razprava ne dotakne, in sicer geopolitične razmere v regiji, ki so v času hladne vojne igrale izjemno pomembno vlogo tako pri izgradnji institucionalnih okvirjev kot tudi pri kapitalu, ki se je v vzhodno Azijo stekal iz ZDA.

Ameriška politika omejevanja širitve komunističnih režimov v Aziji je v države pod svojim okriljem prečrpala enormne količine kapitala, namenjenega razvoju industrijskega kompleksa za podporo vojnih strategij. Neprestana prisotnost zunanje vojaške grožnje je vzhodnoazijskim diktaturam omogočala polno mobilizacijo neizkoriščenih zalog dela in kapitala, medtem ko je ameriški obrambni dežnik še posebno Japonski, ki je po vojni sprejela tako imenovano miroljubno ustavo, za namen industrijskega razvoja omogočil dodatno mobilizacijo sredstev, ki bi bila sicer namenjena vzpostavitvi in vzdrževanju obrambnih sil.

S padcem berlinskega zidu v Evropi in z nastopom »pragmatične« politike Deng Xiaopinga na Kitajskem, vzdrževanje vzhodnoazijskih industrijskih kompleksov ni bilo več potrebno in ZDA so svojo selektivno razvojno politiko opustile. Združene države Amerike so postale vladar sveta z enotno politiko za vse.

Sledi vprašanje, za kako dolgo?

Viri in literatura:

– Agénor, Pierre-Richard; Otaviano Canuto in Michael Jelenic. 2012. Avoiding Middle-Income Growth Traps, The World Bank, Economic Premise. Dostopno prek http://siteresources.worldbank.org/EXTPREMNET/Resources/EP98.pdf

– Birdsall, Nancy M., Jose Edgardo L. Campos, Chang-Shik Kim, W. Max Corden, Lawrence MacDonald, Howard Pack, John Page, Richard Sabor, Joseph E Stiglitz. 1993. The East Asian miracle : economic growth and public policy : Main report (English). A World Bank policy research report. New York: Oxford University Press. Dostopno prek http://documents.worldbank.org/curated/en/975081468244550798/Main-report

– Prashad, Vijay. 2012. The poorer nations: a possible history of the global south. Verso, New York, London

– Schroöppel Christian in Mariko Nakajima. 2003. The Challenging Interpretation of the Flying Geese Model of Economic Development, Japanstudien, 14:1, str. 203-236: Dostopno prek https://doi.org/10.1080/09386491.2003.11826895

– Stubbs, Richard. 1999. War and Economic Development: Export-Oriented Industrialization in East and Southeast Asia. Comparative politics, Vol 31, No. 3, str. 337-355. Dostopno prek https://www.jstor.org/stable/422343?read-now=1&seq=4#page_scan_tab_contents

– Wade Robert. 1996. Japan, the World Bank, and the Art of Paradigm Maintenance: The East Asian Miracle in Political Perspective. New Left Review I/217, May-June 1996. Dostopno prek https://pdfs.semanticscholar.org/bd6f/f284034b2d4d390c28d557a54fd05b79932e.pdf?_ga=2.177346530.653114288.1540802526-541237783.1540802526