Po padcu vlade Marjana Šarca bodo slovenski volivci prej ali kasneje postavljeni pred dilemo o tem, komu na naslednjih (predčasnih) volitvah nameniti svoj glas. Odhod prvaka DeSUS-a iz politike priča o tem, da kult osebnosti večnega predsednika v Slovenskem političnem prostoru ostaja le še prvak stranke SDS. Slednja ostaja vodilna etablirana stranka, ki kot alternativo ponuja politiko, utemeljeno na nacionalistični ideološki podstati. Stranka je šla celo tako daleč, da je izbrala enosmerno ulico iz katere – s sedanjim vodjo in protagonisti njene politike – več ni povratka.
Da bi razumeli pot stranke SDS se je potrebno nekoliko vrniti v preteklost. Kritična točka v razvoju postsocialističnih družb v Srednji in Vzhodni Evropi v obdobju 1989–1991 je bila izbira poti, po kateri so se novonastale države podale po padcu komunističnega totalitarizma. S poslanstvom iskanja lastne identitete so se stranke, kot glavni protagonisti reformacije družbeno-političnega sistema, tako rekoč čez noč znašle v svetu političnega pluralizma.
Politična elita je pred seboj imela dve poti. Prva je vključevala intenzivno transformacijo družbenih in političnih institucij, predvsem države in ustreznih političnih teles, ki bi bila vključena v dolgoročni projekt demokratičnega razvoja v socializmu erodiranih podsistemov, vključno z ekonomskim. Ta pot predstavlja dejansko alternativo dediščini totalitarnega sistema. Druga pot se je nanašala na hitro in nominalno spremembo enopartijskega sistema v kvazipluralno družbo, za katero je značilno večstrankarstvo, utemeljeno na nacionalistični ideologiji, ki je bila uporabljena kot paravan, za katerim se je skrivala ideja o novi obliki avtoritarne oziroma totalitarne organizacije države.
Večina političnih strank je za oblikovanje svoje ontološke pozicije izbrala drugo pot. Pogled iz današnje perspektive nam razkriva, da je to pot izbrala tudi takratna SDS. Primarni razlog za takšno izbiro najverjetneje tiči v dejstvu, da je bila ta pot preprosto lažja. Novonastale stranke so se želele čim prej osvoboditi komunizma in vseh negativnih asociacij, ki so se vezale na bivši totalitarni politični sistem. Problem, ki je s tem nastal je, da te stranke niso imele jasne vizije o transformaciji družbenih in političnih institucij. Vse, kar so si želele, je prevzem oblasti, ki je prevladal nad dejanskimi potrebami po ustvarjanju pogojev za izvedbo demokratične transformacije družbe. Enak scenarij bi lahko našli tudi v drugih demokracijah Srednje in Vzhodni Evrope.
Ideološka podstat nacionalizma je utemeljitev nacionalne suverenosti na etničnem principu. Gre za nasprotje liberalni demokraciji, ki temelji na ideji suverenosti državljanov kot svobodnih ljudi, kar je nasprotje etniji (naciji) kot organski kategoriji. Medtem, ko demokracija predvideva svobodno izbiro med različnimi interesi s strani različnih družbenih skupin, nacionalistična ideologija temelji na zvezi med nacijo in ozemljem (nacionalna država). Državljani v tem smislu primarno pripadajo naciji.
Prvi rezultat takšne politike je vsekakor bil izbris dela državljanov na temelju politike, o kateri tudi v današnji SDS imajo stališče. Politika stranke SDS temelji na predpostavki, da ima nacija kot primarni element identifikacije prednost pred posameznikom. Nacionalni interes se postavlja nad pravice in svoboščine državljanov (priseljencev, Romov, istospolnih, umetnikov, socialistov itd.), čeprav je diskurz protagonistov te politike poln parol o človekovih pravicah in svoboščinah, ki so (kako simptomatično) vedno kršene le ”zavednim” Slovencem. Dominacija države nad državljani je element, ki je skupen tako komunistični (partijski) kot nacionalistični ideologiji. Skupni so jim totalitarni mehanizmi vladanja: od brezpogojne zvestobe stranki do kulta osebnosti dosmrtnega predsednika.
Tako jugoslovanska partijska kot nacionalistična ideologija sta si podobni, ker predvidevata monopol moči in uporabo politične instrumentalizacije vseh pomembnih družbenih institucij, od sodišč do medijev. V tem smislu ni razlike med nekdanjim jugoslovanskim režimom in aparaturo Agitpropa ter današnjim delovanjem s strani stranke SDS ustanovljenih ”medijev”, ki so prepričani, da je njihova ”resnica” edina prava. Prepričani v svojo zgodovinsko misijo vse, kar ni v skladu z njihovo resnico, kritizirajo z nestrpnostjo in sovražnim govorom. Temu gre dodati še nekatere ”intelektualce”, predvsem pravnike in zgodovinarje, ki v duhu zgodovinskega revizionizma v zadnjem času javnost prepričujejo, da so tekom II. svetovne vojne Nemci in Italijani branili Slovence pred partizani.
V obdobju postkomunizma je stranka SDS komunistični kolektivizem tako rekoč zamenjala za kolektivistično ideologijo nacionalizma. Po prepričanju protagonistov politike stranke SDS, mora biti moč skoncentrirana v rokah nacije oziroma države kot kolektivne avtoritete, ki bo nadomestila individualno nezaupanje in nemoč s skupno varnostjo in močjo. Ko pride do vzpostavitve čustvene vezi med nacijo in njenim vodjo – predsednikom stranke, ki je edina relevantna avtoriteta v katero se ne dvomi – bo zadovoljena potreba po varnosti pri vseh pripadnikih nacije. Z drugimi besedami, ljudje, ki se niso sposobni uresničiti kot posamezniki, kot državljani do svoje identitete prihajajo skozi maso v nacionalističnem gibanju (od strankarskih odborov, preko društev, ki branijo vrednote Slovenske osamosvojitve, do individualnih in skupinskih iniciativ politkomisarjev, ki so pripravljeni svojo javno podobo žrtvovati za krivice, ki se dogajajo drugorazrednim državljanom, predvsem prvemu med enakimi – predsedniku njihove stranke). Bolj kot so posamezniki brezupni in nesposobni, močnejša je njihova potreba po identifikaciji z nacijo in vrhovnim vodjo kot najvišjo obliko avtoritete.
Ampak SDS ni edina stranka v Sloveniji, ki prisega na nacionalistično ideologijo. Zato se je potrebno vprašati od kod takšni vzvodi v politiki in zakaj se je nacionalizem pokazal kot tako plodna ideologija? Splošni razlogi za izbruh nacionalizma ob koncu prejšnjega stoletja, tako pri nas kot v drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope, gre iskati v nečem, kar poljski filozof Leszek Kołakowski imenuje univerzalni nihilizem in relativizem, ki je diskreditiral vrednotne kriterije in izbrisal smisel zgodovine. V takšni situaciji, po mnenju Kołakowskega, ljudje težijo k arhaičnim konceptom zgodovine in mitologiji, katere cilj ni pojasnjevanje smisla zgodovine ampak zadovoljitev potrebe posameznika po pripadnosti, s katero se reducirata kaos in strah. Na primer. Pridemo na oblast in zapremo meje. S tem rešimo Slovenijo. Zveni znano?
Nacionalizem vsekakor gre razumeti kot anahronizem zgodovinskega obdobja, v katerem živimo. Ampak pri tem moramo biti nekoliko pesimistični, saj alternativa, ki bi ga nadomestila, trenutno ni na vidiku. Slabosti demokracije se manifestirajo tudi zunaj meja postsocialističnih demokracij, kjer so vse bolj pogoste stranke, ki prisegajo na ekstremne desničarske ideologije (na primer AfD v Nemčiji). Namesto resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, ki bi odpravile nekatere anomalije, ekonomska in politična elita raje zagovarjata pozicijo preseganja delitev, iz katere se izogibamo ukvarjanju z resnimi problemi. Vse skupaj poteka pod nadobudnim patronatom ”neodvisnih” mednarodnih institucij in finančnih trgov, ki ne delujejo v interesu državljanov, ampak izključno in samo v interesu licemerske finančne oligarhije, ki bo na oblasti podprla tudi samega hudiča, če bo s tem uspela zavarovati svoje interese. Prizma vladnih politik je postala privatizacija vsega in uničevanje držav, latentna posledica delovanja pa povečevanje socialnih razlik in revščina ljudi.
Zato opozicijska SDS ni alternativa. Gre za lažno izbiro, ki se jo ponuja kot alternativno politično opcijo, ki naj bi predstavljala antipod neoliberalne politike, ki jo izvajajo praktično vse ”leve” slovenske vlade. Edina prava alternativa tiči v ideji, ki se bo uresničila, ko bodo ljudje dojeli, da je suverenost državljanov bolj pomembna od suverenosti etnije (nacije), in da je pravica do samoodločbe predvsem pravica, da državljani dobijo priložnost, da odločajo o obliki vladavine, v okvirih katere želijo živeti. Pot secesije nacije od obstoječe države – nekoč Slovencev od Jugoslavije, danes Kataloncev od Španije – ni prava pot. Nacionalizem kot ideologija banalnosti, ki se jo danes prodaja skozi parolo nacionalne enotnosti, ki je nekoč (leta 1991) obstajal, danes pa je ni več. Zabloda, ki nam zastruplja medsebojne odnose, siromaši družbo in nas kot državo počasi, ampak zanesljivo postavlja na periferijo Evrope in sveta.
____________________________________________________________
¹Lijphart, A. (1999) Patterns of Democracy: Government Forms and Performance in Thirty-Six Countries. New Haven/London: Yale University Press.
²Kołakowski, L. (1989) Prisutnost mita. Beograd: Rad.
