Kaj volivci sploh hočejo? Shizofrenija državljanov v predvolilni dobi

Ker sem letos aktivneje sodelovala v predvolilni kampaniji, sem imela prvič možnost od blizu opazovati ves volilni kaos. Stranke so že skoraj na grotesken način skušale pridobiti glasove čimvečih in pri tem, po mojem mnenju, zdaleč presegle mero dobrega okusa. Pa vendarle sem se morala konec koncev vprašati kaj volivec/ka sploh želi? Koga želi? Kakšno ideologijo bo izbral/a? Ko sem hodila med ljudmi, sem ugotavljala, da v resnici veliko prebivalstva ne ve več kaj in kako. Izbira se je zdela velika, a ljudi je vseeno puščala negotove, zmedene ali celo jezne. Dnevna politika jim je zrastla čez glavo in ob poskusu nagovora je marsikdo le utrujeno zavil z očmi.

Kljub takšnim izkušnjam na terenu pa je bila slika, ki se je kazala skozi statistične podatke, popolnoma drugačna. Ankete so kazale, da ljudstvo le ni tako naveličano politike in da se jih je relativno veliko že odločilo komu nameniti svoj glas, čeprav je bil delež neopredeljenih prav tako visok. A na tem mestu kljub temu vidim velik antagonizem. Na eni strani »objektivne« ankete, kjer se zdi vse jasno, na drugi strani pa izkušnje z volivci in volivkami v živo, ki si želijo le mir pred tem cirkusom. In ravno zaradi takšnega stanja stvari nikoli zares ne vemo kaj se bo zgodilo na volilni dan. Presenečenja skoraj nikoli niso izključena.

Nobena anketa, informativna oddaja ali soočenje ti ne morejo dati takšnega pogleda na mentaliteto državljanov kot pristni stik z njimi. Iz dneva dan, iz tedna v teden, mi je postajalo vse bolj jasno, da bo težka predla marsikateremu kandidatu, saj velika večina še ni bila opredeljena oz. se je že odločila za bojkot volitev. Nizka volilna udeležba ni nek negativni fenomen ali krivda, ki jo gre pripisati potencialnim volivcem in volivkam, temveč si jo je zakuhala politika kar sama. Mnogokateri državljan/ka mi je ob omembi volitev obrnil hrbet ali spustil slušalko nazaj na telefon. Mnogokateri me je celo močno okaral, užalil ali celo grozil. Nikoli prej nisem čutila toliko besa ali pa utrujenosti ljudi kot v tej volilni kampanji. Volilna kampanija, ki jo je bilo moč letos spremljati, je vdirala v intimno življenje volivcev in volivk in to sem tudi občutila na lastni koži. Že tako naveličani politike, jim je bil vzet še delček zasebnosti. Nizka volilna udeležba tako res ne more presenečati.

Neopredeljenost volivcev in volivk le nekaj dni pred volitvami je bila zame kar nekakšen šok. Nikakor nisem razumela kako to, da nimajo jasno profiliranega ideološkega mišljenja in da pravzaprav ne vedo niti ali bodo volili bolj leve ali bolj desne stranke. A z mnogimi pogovori in spremljanjem političnega dogajanja v času kampanje, mi je postalo popolnoma jasno, da nekdo, ki le bežno spremlja vsakodnevno družbeno-politično dogajanje in je ujet v svoj svet skrbi in problemov, že dolgo ne stavi več na pomoč države. Ker imajo ljudje prej občutek, da jih država goljufa kot da jim pomaga seveda ne vidijo več pretiranega smisla v orodju volitev. Pritužujejo se, da tako ali tako vse ostaja isto, da gre dobro le tistim, ki delajo na nepošten način in da ne vidijo človeka ali stranke, ki bi takšno stanje zmogel spremeniti. A veliko tega prebivalstva je starejše generacije zato nekako še čutijo dolžnost iti glasovati čeprav sami ne vejo kaj in koga. Veliko se jih je tako odločilo po zadnjem soočenjem ali pa kar na dan volitev.

Poleg nizke udeležbe ter velike neopredeljenosti volivcev in volivk pa v oči bode tudi kampanja, ki je močno temeljila na sovražnem govoru in spodbujevanju nacionalizma in rasizma. Glede na to, da 297. člen Kazenskega zakonika jasno prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, se čudim kako to, da nihče od kandidatov ali kandidatk oz. od političnih strank ni bil resnično javno opozorjen, da dela prekršek in da je takšno govorjenje zakonsko prepovedano. V smislu, ko mačke ni doma, miši plešejo: če že imamo predvolilno kampanjo, pa si lahko dovolimo prav vse. Žal mi je ljudi, ki so me prepričevali, kaj vse se nam bo zgodilo v primeru, da spustimo migrante v državo. Koliko slovenskih ust bo lačnih, ker sedaj se bo zaposlovalo le tujce. Spraševali so me, kako lahko mislim tako zlobno in želim odstraniti železno ograjo, namesto, da bi te bilo še več, zraven pa seveda še vojska in policija. Tako sem le uvidela, da so kampanje nekaterih strank več kot dosegle svoj željen učinek. Ljudje so se prestrašili, bali tistega drugega, ki bo nam vse vzel in zato upali, da z novo vlado zaživimo srečno slovensko življenje, brez kakršnih koli zunanjih ovir. Navsezadnje je Slovenec in Slovenka tista, ki morata živeti v harmoniji brez kulturnega mišmaša drugih ver in prepričanj. A žal, spoštovane Slovenke in Slovenci, tako ne gre. Življenje v kapsuli ni mogoče. Le upam lahko, da bodo ljudje skozi čas in pa vlado, ki bo strpna in tolerantna, počasi začeli uvidevati, da je strah, ki so ga proizvedle določene stranke izvit iz trte ter da bodo le tisti, ki se ne bojijo podati roke pomoči potrebnemu, srečni in zadovoljni državljani.