Koga v Evropi najbolj (z)motijo priseljenci?

Obstaja razmeroma prepričljiva in na prvi pogled zelo razumna razlaga protipriseljenskih stališč. Začne se s predpostavko, da državljani dobro zaznavajo družbeno stanje okoli sebe in v svoji državi. Če jih priseljevanje iz tujine skrbi, je to verjetno zato, ker v svojem življenju zaznavajo njegove resnične negativne posledice. Morda te strahove izražajo grobo, pretirano ali celo rasistično, vendar naj bi za njimi stal stvaren materialni položaj.

Po tej razlagi bi pričakovali, da so najbolj protipriseljensko usmerjeni predvsem tisti domačini, ki lahko zaradi priseljevanja izgubijo največ. Recimo državljani, ki z nizko kvalificiranimi priseljenci tekmujejo na trgu dela, denimo domači, revnejši in nizko kvalificirani delavci ali pa brezposelni. Lahko bi šlo tudi za ljudi, ki živijo v krajih z veliko priseljenci in imajo zato z njimi največ vsakodnevnega stika. Če slednji res »kvarijo« družbo, bodo to najlažje opazili tisti, ki so najpogosteje v stiku z njimi. Posebej skeptični bodo še prebivalci zapuščenih, gospodarsko šibkejših regij, kjer se življenje že dolgo slabša in kjer priseljenci postanejo viden in priročen simbol širšega družbenega razpada.

Če bi bila ta teorija pravilna, bi morali torej videti precej jasen vzorec. Več protipriseljenskih stališč bo med revnejšimi, brezposelnimi delavci v bolj izpostavljenih poklicih, prebivalci regij z večjo strukturno brezposelnostjo oziroma nižjo razvitostjo in preprosto – prebivalci krajev z večjim deležem priseljencev.

Toda v podatkih tega običajno ne vidimo.

Stik s priseljenci ni povezan s skrbmi

Podatke črpamo iz najnovejšega vzorca Evropske družboslovne raziskave (ESS 11), ki vključuje večino evropskih držav. Naša analiza zajema samo domače državljane, uporablja standardna anketna vprašanja o priseljevanju in vključuje vrsto kontrolnih spremenljivk. To seveda ni eksperiment, zato iz rezultatov ne moremo brati stroge vzročnosti. Gre za opisne povezave, a te so lahko izjemno informativne.

Stališča do priseljevanja merimo z dvema indeksoma. Prvi zajame ocene, kaj priseljevanje po mnenju domačinov naredi družbi: ali je dobro ali slabo za gospodarstvo, kulturo in državo. V legendi Grafikona 2 ta indeks imenujem »vpliv«. Drugi indeks »sprejemanje« meri, kako odprta ali zaprta bi po mnenju domačinov morala biti država do različnih priseljenskih skupin.

 Grafikon 1 prikazuje različne evropske regije in kaže, da ljudje, ki živijo v regijah z večjim priseljenskim deležem, niso bolj protipriseljenski. Nasprotno: v povprečju imajo manj protipriseljenskih stališč. To prav tako velja, ko upoštevamo razlike v regijski razvitosti. Priseljenci se namreč pogosto selijo v bogatejše regije, kjer je življenje na splošno boljše, kar mora dobra analiza zajeti. Toda tudi po kontroli za to dejstvo ostane smer povezave v analizi ista – tam, kjer je priseljencev več, so domačini manj negativno nastrojeni do priseljevanja.

To je težko uskladiti z idejo, da priseljenci škodujejo regijam ali družbam in da se na to škodo domačini smiselno odzivajo z naraščajočo skepso do njih. Če bi bila ta razlaga pravilna, bi pričakovali največ odpora tam, kjer je neposrednega (in domnevno škodljivega) stika največ. V resnici ga pogosto najdemo tam, kjer je priseljencev manj.

Niti objektivni ekonomski položaj domačinov ni pomemben

Kot kaže Grafikon 2, podobno velja za dohodek. Revnejši Evropejci niso sistematično bolj protipriseljenski od premožnejših, čeprav za revnejše državljane velja, da so v ekonomsko šibkejšem položaju in da bi se zato, razumljivo, lahko bolj bali priseljencev. To je ponovno zanimivo, ker bi zdravorazumska intuicija napovedala prav nasprotno. Revnejši ljudje so bolj izpostavljeni konkurenci nizko kvalificiranih priseljencev, pogosteje uporabljajo javni prevoz in živijo v manj prestižnih soseskah, zaradi česar bodo imeli več vsakdanjih stikov z – domnevno problematičnimi – priseljenci. Za bogatejše to ne velja, saj so prostorsko in življenjsko bolj odmaknjeni od javnosti, obenem pa jim lahko priseljenci bolj neposredno koristijo, med drugim prek čiščenja na domu, vrtnarjenja in drugih storitev, ki jih nudijo po nižji ceni. A v stališčih do priseljevanja tega vzorca praktično ne zaznamo.

Medtem niti brezposelni niso bistveno bolj protipriseljenski od zaposlenih. To velja za brezposelnost na ravni posameznika in ravni regije. Pri regionalni ekonomski razvitosti se v nekaterih modelih povezava sicer pojavi, kar daje nekaj šibke podpore tezi o »pozabljenih regijah« kot dejavnikih protipriseljenskih stališč, vendar ta rezultat hitro izgine v dodatnih modelih ali ko napovedujemo sprejemanje priseljencev (ne njihovega domnevnega vpliva).

Kaj pa poklici? Kvalificirani fizični delavci niso izrazito bolj protipriseljenski od ljudi v osnovnih poklicih. Tudi primerjave s storitvenimi in uradniškimi poklici ne pokažejo jasnega vzorca. Če bi bila objektivna izpostavljenost trgu dela osrednji mehanizem, bi pričakovali precej močnejše razlike.

Kaj napoveduje protipriseljenska stališča?

Za razliko od objektivnega finančnega položaja je subjektivni občutek finančne stiske povezan z večjo skepso do priseljencev. Ljudje, ki pravijo, da težko shajajo z dohodki, so nekoliko bolj protipriseljenski. A učinek je majhen.

Veliko bolj pomembni so izobrazba, ideologija in zaupanje. Prvič, višje izobraženi ljudje so manj protipriseljenski, tudi ob številnih kontrolah, ki zagotavljajo, da primerjamo zgolj manj in bolj izobražene ljudi z istimi dohodki, ki živijo v enakih regijah. Drugič, desno samoopredeljeni posamezniki so precej bolj protipriseljenski. Podobno velja za ljudi z nizkim splošnim zaupanjem v druge. Nezaupljivi ljudje se bolj bojijo priseljencev. Tudi prebivalci podeželja so v povprečju bolj negativno nastrojeni do priseljevanja, kar pa je nenavadno, saj se priseljenci pogosteje odločajo za mestno življenje. Na podeželju jih je malo, a ravno tam, kjer jih ni, domačine najbolj skrbijo.

Ne želim namigovati, da so protipriseljenska stališča popolnoma in vedno brez podlage. Res je, denimo, da so v številnih evropskih državah prebivalci, ki so se rodili izven države, prekomerno zastopani v zapornih. Razlogi, zakaj je tako, so sicer relativno zapleteni; raziskave običajno ne kažejo, da bi povečanje priseljenskega prebivalstva vodilo v povečanje kriminala na regionalni ali državni ravni. A vseeno moramo priznati, da je včasih za nekatere skupine priseljencev bolj verjetno, da se bodo znašli za rešetkami. Prav tako ne trdim, da priseljevanje nikoli nima nobenih negativnih kulturnih ali proračunskih posledic. O migracijski politiki je vredno resno razmišljati.

Toda podatki ne podpirajo preprostih zgodb, po katerih so domačini objektivni opazovalci svoje materialne realnosti, njihove skrbi glede priseljencev dokaj utemeljene, elite pa naj jih – zaradi svojih ideoloških zablod in snobizma – ne bi bile zmožne poslušati. Če bi bilo to res, bi morali najmočnejša protipriseljenska stališča najti med revnejšimi, brezposelnimi delavci, ki so bolj izpostavljeni konkurenci, in v regijah z več priseljenci. A tega večinoma ne opažamo.