Ruska federacija v neoliberalnem geostrateškem kontekstu

Ruska federacija se bo letos ponovno soočila s predsedniškimi volitvami, kjer bodo državljani izbirali predsednika države za obdobje naslednjih šestih let. Prvi krog volitev se bo odvijal 18. marca 2018. Če nihče od kandidatov ne bo dosegel absolutne večine, kar je sicer zelo malo verjetno, bo drugi krog volitev potekal 8. aprila. Glavni favorit je aktualni predsednik Vladimir Putin – kandidat stranke, ki ji trenutno predseduje bivši ruski predsednik in Putinov politični partner Dimitrij Medvedjev – Združena Rusija. Poleg Putina pa v predsedniški tekmi trenutno nastopa še osem kandidatov, med katerimi gre (po aktualnih analizah javnega mnenja) edini omembe vreden del podpore kandidatu Komunistične partije Pavlu Grudininu (ta je zamenjal dolgotrajnega predsednika KPRF Genadija Zjuganova) in kontroverznemu desničarju ter vodji t.i. Liberalno-demokratske stranke Vladimirju Žirinovskemu. Po trenutnih, sicer zgodnjih napovedih, se obema kandidatoma obeta (le) nekaj več kot 6 odstotna podpora, ostali kandidati pa so pri največ 1,5 odstotkih.

Visoko podporo Putinu lahko pojasnjujemo kot kolektivno refleksijo večine volivcev o stabilni in močni ruski državi. Naj pri tem omenimo, da se bodo letošnje predsedniške volitve odvijale tudi v znamenju nove zunanje strategije Ruske federacije, ki je nastala v kontekstu mednarodnih dogodkov in zunanje-političnih ter varnostnih izzivov, ki so zaznamovali že Putinov pretekli mandat ter aktualno globalno geopolitično strukturo. Predsednik se bo moral soočiti z izzivi, opredeljenimi v tej strategiji, kjer je temeljnega pomena vprašanje notranje-politične in ekonomske stabilnosti države. Ravno slednje je razumljeno kot osnova za vzdrževanje in krepitev njene suverenosti, pri tem pa je smiselno pozornost nameniti tudi odnosu med gospodarstvom (privatnimi elitami) in politiko.

Vladimir Putin nastopi mandat kot predsednik vlade leta 1999, v vlogi predsednika države pa prvič leta 2000, ko zamenja dotedanjega predsednika Borisa Jelcina. Kmalu po svojem prihodu na oblast prične vzpostavljati specifičen politično-gospodarski model, ki ga lahko poimenujemo tudi model »državne patronaže«. V ključne gospodarske sektorje (nafta, plin, premog, uran in ostali naravni viri), popolnoma privatizirane v času Jelcinove vladavine, je pričel vračati državni nadzor, pri tem pa so bili ključni gospodarski akterji. Namesto v absolutne lastnike kapitala (po neoliberalni logiki) so bili transformirani v neke vrste koncesionarje, ki lahko v poslovnem smislu s kapitalom sicer relativno prosto razpolagajo, vendar pa morajo pri tem sprejemati različne oblike odgovornosti do države in pri tem upoštevati tudi njene interese. Zato je jedro spora med t.i. privatnimi elitami in Putinom, kmalu po njegovem prihodu na oblast, pričela predstavljati davčna politika. Z administrativnimi ukrepi konsolidacije vloge in moči države Putin uspe stabilizirati gospodarstvo in obnoviti centralno državno oblast, kar se odrazi v napredku in gospodarski rasti. Nadzor nad jedrom ruskega gospodarstva (ki ga tvorijo predvsem naravni resursi) ter hkratna vzpostavitev ustrezne obdavčitve pri prodaji energentov pomeni, da se visoki profiti, ki so po predhodni neoliberalni logiki končali v privatnih žepih, sedaj stekajo v proračun in krepijo moč in vlogo države na vseh področjih – tako nacionalno kot globalno.

Zahodna kritika Ruske federacije se že tradicionalno nanaša predvsem na omejevanje civilne družbe ter zmanjševanje civilnih pravic, pluralizma, svobode medijev in oddaljitvi od družbenega in političnega zgleda zahodnih liberalno-demokratičnih družb. Kritike zajemajo tudi opuščanje mednarodnih odredb in zmanjševanje dopuščanja zunanjega vpliva v nacionalni prostor Ruske federacije, kar vključuje tudi t.i. neupoštevanje »nasvetov tujih vlad«. Gre torej za trende, ki so popolnoma nasprotni od prakse v večini post-socialističnih držav in se ključno razlikujejo od stanja, ki je bilo značilno tudi za Rusko federacijo v času Jelcinove vladavine. Grobo bi lahko trdili, da predstavlja celotno obdobje vladanja Putinove administracije, vse od leta 2000 dalje, konsolidacijo vloge in moči ruske države ter umik od neoliberalizma.

Ruska federacija je sicer prvi neposredni stik z neoliberalizmom doživela ob razpadu Sovjetske zveze. Privatizacija je predstavljala transformacijo predhodne oblike državnega lastništva in umik države iz podjetij ter celotnega gospodarstva. Liberalizacija cen se je odrazila v anarhičnem stanju gospodarstva, kar je povprečni prebivalec čutil kot pomanjkanje in hiperinflacijo. Takšne razmere so vodile v oblikovanje ekonomske in politične elite tako imenovanih oligarhov, ki so na račun ekonomske moči vzpostavili tudi politično moč in nadzor, med tem ko je ruska družba pešala oziroma stagnirala na vseh področjih. Slabo desetletje prostega trga prekine prevzem oblasti s strani Putina, kar predstavlja poleg politične tudi ključno strukturno spremembo.

Ta odmik od neoliberalizma ter krepitev in konsolidacija države se je odrazila tudi v vseobsegajoči reformi ruskih oboroženih sil, ki predstavljajo pomemben temelj Putinove samozavestne drže v mednarodni politiki, kar se je še posebej izkazalo s krizo v Ukrajini in rusko vojaško intervencijo v Siriji. Nekdaj največja armada v zgodovini človeštva se je v času krize in po razpadu Sovjetske zveze znašla v očitnih težavah, v času tranzicije pa so ruske oborožene sile doživele izrazit kaos in skoraj dramatičen kolaps, kar je nazorno pokazala tudi prva čečenska vojna. Po konsolidaciji ruskega gospodarstva in vloge ter moči države, je Putinova administracija leta 2008 pričela z obsežnimi reformami oboroženih sil, ki so obsegale tako strukturne reforme v najširšem smislu (preoblikovanje vojaških enot, vojaško urjenje in usposabljanje, spremembe v poveljevanju), kot tudi reforme vojaške industrije, oborožitve in opreme.

Razvoj dogodkov preteklih nekaj let in sovpadajoče ponovno zaostrovanje odnosov med Rusko federacijo in zahodnimi državami opozarja na to, da politika moči v mednarodnem oziroma kar globalnem prostoru nikoli ni resnično zamrla. Ravno ukrajinska kriza predstavlja ključen povod omenjeni ohladitvi odnosov med Rusko federacijo in Zahodom, kar se mnogokrat označuje tudi kot »pričetek nove hladne vojne«. Novembra 2013 je bila namreč ukrajinska vlada, sicer naklonjena vzhodni sosedi, nasilno vržena z oblasti. Temu je sledil referendum na Krimu in pripojitev omenjenega (zgodovinsko ruskega) strateško pomembnega polotoka Ruski federaciji. Poleg tega pa se je pri nadaljevanju konflikta v vzhodni Ukrajini Ruski federaciji očitala tudi podpora separatistom, ki so se borili proti novo vzpostavljeni oblasti v Ukrajini, kar je večinski del pro-ruskega prebivalstva razumel kot nelegitimno. Rezultat zaostrovanja odnosov med Rusko federacijo in Zahodom lahko stremo v nekaj ključnih točk in izpostavimo naslednje: (I) povečevanje intenzivnosti in obsega zahodnih sankcij, usmerjenih proti Ruski federaciji; (II) stagnacijo implementacije Minskega protokola (ki predstavlja osnovo prenehanja spopadov na vzhodu Ukrajine); (III) očitek o ruskem vmešavanju v predsedniške volitve v ZDA (2017), s čemer se je spremenila tudi splošna stopnja rizika v digitalni dimenziji, kar je hkrati re-definiralo vprašanje splošnega digitalnega tveganja in razširilo polje informacijskega vojskovanja (kar vključuje tudi medijsko diskriminacijo in polariziran globalni ter regionalni informacijski diskurz).

Ruska federacija v svoji novi strategiji kot enega ključnih varnostnih izzivov izpostavlja nevtralizacijo radikalne islamske ideologije na Bližnjem Vzhodu, med prioritetnimi nalogami pa sicer navaja tudi stabilizacijo odnosov z ZDA in poglobljen razvoj političnih in gospodarskih odnosov z EU. Pri tem oba politična subjekta vidi kot partnerja v borbi proti skupnim varnostnim izzivom. Strategija tako nakazuje željo po razvoju in obnovitvi dialoga na različnih nivojih sodelovanja z Zahodom, kar razume kot nujnost tudi v smislu preprečevanja eskalacij novih konfliktov geopolitičnega značaja, vendar pa pri tem hkrati jasno poudarja svojo geostrateško pozicijo ter suvereno držo tako v regionalnih, kot tudi mednarodnih odnosih.

1. Polajnar, Neven. 2015. Ruska federacija v precepu med demokracijo in avtoritarizmom. Ljubljana: FDV.

2. Polajnar, Neven. 2016. Modernizacija oboroženih sil Ruske federacije v okviru reform Vladimirja Putina kot odgovor na sodobne varnostne izzive. Ljubljana: FDV.

3. Russia’s National Security Strategy to 2020. Nato Defense College.