Solidarna EU?

Robert Schuman, ki velja za enega izmed ustanovnih očetov evropske integracije, je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja izjavil: »Evropa ne bo nastala naenkrat, niti po enem samem načrtu. Gradila se bo s konkretnimi dosežki, ki v prvi vrsti ustvarjajo solidarnost«. Že ustanovni očetje evropske integracije (uvodoma Skupnosti za premog in jeklo, kasneje Evropske Unije – EU) so vedeli, da za razvoj evropske integracije, kot lahko razberemo iz Schumanovega citata, mora biti v ospredju solidarnost.

Solidarnost (na ravni predhodnic EU) je bila kot ena izmed temeljnih vrednot izpostavljena že leta 1951 v Ustanovni pogodbi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Solidarnost je bila podčrtana kot nek temelj evropske integracije in ekonomskega razvoja. V Maastrichtski pogodbi iz leta 1992 je solidarnost bila skupaj s kohezijo izpostavljena kot temeljno načelo. Leta 2007 je bila sprejeta Lizbonska pogodba, ki ni samo dodatno poudarila pomena solidarnosti, ampak je pomenila dodaten korak k solidarnosti med državami članicami EU in tudi med državljani samimi. Konkreten napredek solidarnosti med članicami EU se kaže v 222. členu Lizbonske pogodbe, kjer so se države članice zavezale, da bodo v primeru terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, medsebojno solidarne. EU (in državi članice) v tem primeru nudijo prizadeti državi vsa razpoložljiva sredstva, vključno z vojaškimi sredstvi.

Mehanizmi solidarnosti v EU

Eden prvih konkretnih mehanizmov za zagotavljanje solidarnostne pomoči s strani EU je bil ustanovljen leta 2002 in sicer Solidarnostni sklad EU. K vzpostavitvi mehanizma so botrovale katastrofalne poplave v poletnih mesecih 2002, ki so prizadele Srednjo Evropo. Solidarnostni sklad EU je namenjen državam članicam, ki jih prizadene naravna ali druga nesreča, in se kaže v obliki nepovratnih finančnih sredstev, ki jih mora država porabiti za odpravo nesreče. V primeru črpanja sredstev iz Solidarnostnega sklada EU mora država prejemnica v prvi vrsti vzpostaviti osnovno infrastrukturo (pitna voda, promet, telekomunikacije, energetika ipd.). Od vzpostavitve Sklada pa do konca leta 2019 je bila pomoč izplačana 24 državam in sicer v skupni vrednosti več kot 5 milijard evrov. Največ sredstev sta v tem času prejeli Italija (okoli 2,5 milijarde evrov) in Nemčija (okoli milijardo evrov), Slovenija je do leta 2019 iz Sklada prejela okoli 48 milijonov evrov.

Omeniti je potrebno tudi Evropsko solidarnostno enoto (ESE), ki je bila v zadnjih letih zelo aktivna na področju mladine in solidarnosti. Današnja ESE je nastala iz treh programov, in sicer Evropske prostovoljske službe, pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč in predhodnega programa ESE iz obdobja 2018 – 2020. ESE kot jo poznamo danes je bila ustanovljena leta 2017 in je v tem času storila velik napredek pri vključevanju mladih v številne projekte na področju solidarnosti. Glavna področja ESE so vključevanje migrantov, okoljski izzivi, preprečevanje naravnih nesreč, ozaveščanje, mladinske dejavnosti in humanitarna pomoč. 

Zgoraj sta navedena samo dva konkretna sklada oz. instituciji, ki sta na nivoju EU aktivna na področju solidarnosti. Praksa je pogostokrat drugačna, velikokrat se pojavijo “skladi”, ki se ustanovijo po potrebi oz. v primeru neke krizne situacije. Na primeru vojne v Ukrajini je EU iz različnih področij pridobila sredstva in jih namenila Ukrajini v nastali situaciji. Podobno se je zgodilo tudi v primeru pandemije COVID – 19, kjer je EU zagnala pobudo Ekipa Evropa, skupno je bilo za to pobudo namenjenih kar 46 milijard evrov.

Solidarnost EU v praksi

Z velikim solidarnostnim izzivom se je EU srečala v spomladanskih mesecih leta 2020, ko se je iz Wuhana (Kitajska) bolezen COVID – 19 razširila na cel svet, tudi Evropo. Februarja 2020 je potekalo prvo (neformalno) srečanje predstavnikov držav članic, Evropske komisije in Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni. En mesec kasneje pa je Svet EU aktiviral mehanizem IPCR (mehanizem EU za politično odzivanje na krize). Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je države članice že uvodoma pozvala k solidarnosti. EU (in njene institucije) so se tako začele odzivati na prihajajočo krizo, vendar je bilo vse skupaj nekoliko zapoznelo. 

Posledice zapoznelega odziva so vodile v uvodno neusklajenost držav članic, prav tako pa so praktično vse države članice imele težave z dobavo zaščitne opreme (maske ipd.). Najpomembnejši ukrepi EU, ki so se zaenkrat izkazali za uspešne, so se zgodili predvsem na gospodarskem in zdravstvenem področju. Evropska komisija si je tako lahko izposojala denar neodvisno od držav članic EU, obenem pa je vzpostavila tudi skupni program javnih naročil cepiva, s čimer so EU podelili nove pristojnosti na področju politike, ki je bila prej večinoma omejena na nacionalno raven. Solidarnost med državami članicami pa se je kazala predvsem pri medsebojni pomoč (dobava zaščitne opreme, cepiv ipd.)

Najbolj aktualen primer solidarnosti EU in njenih članic pa se kaže tekom trenutne vojne v Ukrajini. Če je bil na primeru bolezni COVID – 19 odziv EU nekoliko zapoznel, pa je vojna v Ukrajini pokazala ravno nasprotno. Poleg hitrega odziva EU so temu tempu sledile tudi države članice. Vojna v Ukrajini vsekakor dokazuje Schumanove besede, da je solidarnost ključna za evropsko integracijo, ki si jo Ukrajina močno želi. Že v prvih dneh vojne so državljani EU na mejah z Ukrajino pomagali pri oskrbi beguncev. Evropska komisija je na področju humanitarne pomoči zagotovila pomoč v višini 550 milijonov evrov, aktivirana je bila tudi pomoč iz zalog rescEU v višini 10 milijonov evrov. Preko mehanizma Unije na področju civilne zaščite pomoč nudi 29 držav. Zaenkrat je v Ukrajino preko omenjenega mehanizma prispelo preko 13.000 ton različne opreme (prva pomoč, zdravstvena oprema, proti požarna oprema, agregati, odeje ipd.). Pokazatelj, da EU misli resno, ko gre za vprašanje solidarnosti, je bila aktivacija direktive oziroma mehanizma o začasni zaščiti beguncev. Direktiva, katere zakonska podlaga je bila urejena že leta 2001, je bila zaradi vojne v Ukrajini aktivirana prvič v zgodovini EU.

Enega izmed padcev na področju solidarnosti je EU doživela po veliki gospodarski in finančni krizi 2008. Najhujšo obliko finančne in gospodarske krize je doživela Grčija. EU ji je nudila pomoč v obliki treh finančni paketov, pomoč je sicer bila več kot potrebna, ampak sta imeli Francija in Nemčija na nek način »figo v žepu«. Zakaj? V primeru finančne pomoč, ki jo je nudil Evropski mehanizem stabilnosti (ESM) ni šlo za nepovratna sredstva, s katerimi bi se solidarnostno pomagalo Grčiji, ampak je šlo za kredite. S krediti je morala Grčija najprej poplačati dolg, ki ga je imela do francoskih in pa nemških bank, na ta način so bile javne finance obeh držav skoraj nepoškodovan. Francoski in nemški davkoplačevalci tako neupravičeno trdijo, da so pomagali Grčiji, ampak se je prej zgodilo obratno. Nikakor ne trdimo, da sta bili za krizo v Grčij, krivi Francija ali Nemčija, ampak so za to krive neodgovorne grške vlade. Vseeno pa je finančna pomoč oz. krediti, ki so bili namenjeni Grčiji, močno koristila ravno Franciji in Nemčiji oz. njihovim bankam.

EU je v preteklosti znala dobro poskrbeti za medsebojno solidarnost članic, kar bo ponovno potrebno prikazati v bližnji prihodnosti, saj nas lahko situacija v Ukrajini pripelje do problemov z dobavo energentov. Finančna in gospodarska kriza iz leta 2008 pa nas uči, da se bomo morali resneje lotiti tudi gospodarskih in fiskalnih vprašanj, sploh v časih, ko pride do velikih gospodarskih kriz.