Sodobna politična in družbena teorija se kajpak ne soočata zgolj s formalnimi zadržki glede zgradbe in upravičenja normativnega ogrodja, temveč tudi s prvostopenjskimi problemi izvornega odziva in prevoda neposrednega doživljanja družbene in politične stvarnosti v njej lastni jezik trde, suhoparne, včasih prevzetno abstraktne teoretske samoprepričanosti. Že slednji stavek nakazuje zadrego pri ustrezni preslikavi kontingentne in dinamične fenomenologije življenjske izkušnje v enotni shematizem konceptualnega modela idealiziranih tipov. Toda norišnica se s tem šele prične in kopica vprašanj vstopi v igro: kantovska univerzalna in formalna morala ali bolj aristoteljanska etika vrlin, da o utilitaristih, modernih navdušencih nad številkami in pomerjanjem njih ustreznih količin ne govorim? Konstruktivizem ali realizem? Kolikor je red političnega kaotizacija regije etičnega, je antropološko zasnovo posameznika in neposrednih medsebojnih vezi moč uporabiti kot strukturno predlogo za upravičenje socialne ali politične filozofije, ki manevrira v polju institucij in simbolnih struktur, ki nimajo ustreznika na ravnih individuuma? Ideologija in družbena moč – da, oblast – je smiselna šele na intersubjektivni in institucionalni ravni.
Tovrstne debate v ozadju, ki večine slehernikov ne ganejo preveč, ko obkrožajo številke pred imeni kandidatov na volilnih lističih, vendarle imajo nek povsem specifičen pomen. Tipska klasifikacija kot tradicionalna pritiklina teorije je včasih po skoraj neverjetnem naključju zmožna voditi praktične odločitve in preko vmesnih postaj interpretacije in sodbe razkriti izmuzljiva mesta, v katerih se pod lupo teoretskega nakazujejo postavke pravičnosti kot družbene svobode ali enakosti.
Teoretsko zadržanje je bilo pogosto doumeto kot moralni projekt, ki omogoča discipliniranje razuma posameznikov, ki so v grozljivi Hobbesovi sliki ujeti v usodo trajnega boja duhov sebičnih interesov. Prenos inteligibilnega spoznanja v empirični svet kontingentnih in nepredvidljivih procesov je naloga, ki je v osrčju vsakega novokantovskega pristopa k moralni ali politični filozofiji, naj si bo le-ta v diapazonu angloameriške filozofije ali kantovsko inspirirane kritične teorije družbe.
Kar je za pričujoči kratki sestavek najpomembneje je, da ima razum politično in s tem javno razsežnost. Postojimo še za trenutek s Kantom, ki je sicer že pred 223 leti razmišljal o razmerju med teorijo in prakso: v Večnem miru (1795) predpostavlja uporabo procedure s strašljivo zvenečim imenom kategorični imperativ – drugostopenjskega razumskega principa razločevanja in izbire moralnemu delovanju primernih maksim, torej pojmovnih zaslonk, ki pogojujejo praktična dejanja v čutnem svetu – kot temeljno orodje političnih voditeljev in raznovrstnih odločevalcev o javnem redu in o možnih postopkih pronicanja pravičnosti (koncepta. Vrednote ali politične stave?) v družbeno stvarnost (otipljivih ali vsaj občutenih dobrin. Kruh po dostopni ceni in dostojne zaposlitve na vidiku). A vselej ostaja problem, da upanje, ki ga prinaša teoretska zasnova, ostane utopija, utopljena v ideološko formirani sferi sodobnosti. Medpotje med ideologijo in utopijo je zadeva prevoda, ki kliče po hermenevtični intuiciji pri osvetlitvi situacije, vzpostavljajoče dialog med igralci političnih premikov in sprememb ter opazovalci in zapisovalci, ki jih umeščajo v atlas duhovne-zgodovinske podobe družbenega sveta. Posebnega pomena pri kovanju teorije vestnega opazovalca ima razumevanje nečesa, kar je doumel že v spisu Kaj je razsvetljenstvo (1784), še očitneje pa se izrazi pri avtorjih filozofske hermenevtike: samorazumevanje avtorja kot udeleženca v gibanju duha v dimenzijah zgodovine, vloge drugega – sotrpina in igralca v prvi vrsti premikanj – in končno zgodovinske razsežnosti, ki učinkuje s preteklostjo in se sprevidi v postajanju prihodnosti, zgolj utopično predpostavljene ali s pomočjo vestnega prebiranja razmer življenjsko umerjene.
Odprta vprašanja pri tem ostajajo, koliko mora teorija, ki jo s pomočjo dolžne domišljije – dasiravno ob razumevanju možnih ideoloških in strukturnih deformacij družbene prakse mestoma zadržane in omejene – v svoje delo vključuje imenovani opazovalec družbeno-politične stvarnosti, podajati normativne predloge za vzpostavitev pravične družbe oziroma se zadovolji z deskripcijo družbene eksistence; nadalje tudi, se ji bolj dopade kantovski formalni in abstraktnejši konstruktivistični princip razumevanja etične podstati ali heglovsko (historično) in aristotelsko (politično) vztrajanje pri poudarjanju pomena pogojev za samouresničenje v obstoječi družbi. Ne glede na to pa je vloga teoretika jasna: z odgovornostjo mora prevzeti na pleča nalogo pozitivacije subjektivno razvite vizije akterja in ji najti pravo mesto v zgodovinskem poteku obstoječe družbe.
Vendarle pa se je potrebno na koncu vprašati, če s tem nismo preveč sledili Kantu v republikanskem potrjevanju svetosti ustave, ki ob svojem razmišljanju v Večnem miru dopušča družbene spremembe, ne pa revolucije? In v tem tiho pritrdili v trenutni družbeno-politični situaciji rahlo neodločnemu pristopu kritične teorije, kadar se le-ta otopi ob heglovski koncepciji normativne rekonstrukcije, ki teoretika zapira v samodajanje norm družbenega delovanja, kakor se to denimo zgodi v Honnethovi viziji kritične teorije s poudarkom na družbeni svobodi? Na te pereče probleme bomo morali poizkušati odgovoriti kdaj naslednjič.
VIRI
Gadamer, Hans-Georg. 2001. Resnica in metoda. Ljubljana: LUD Literatura.
Habermas, Jürgen. 1984. The Theory of Communicative Action, Volume One: Reason and the Rationalization of Society. Boston: Beacon Press.
Habermas, Jürgen. 1987. The Theory of Communicative Action, Volume Two: Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason. Boston: Beacon Press.
Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. 2013. Oris fenomenologije pravice. Ljubljana: Krtina.
Hobbes, Thomas. 1996. Hobbes: Leviathan: Revised Student Edition. Cambridge: Cambridge University Press.
Honneth, Axel. 2014. Freedom’s Right: The Social Foundations of Democratic Life. Cambridge: Polity Press
Kant, Immanuel. 1991. Kant: Political Writings, edited by Reiss, Hans. Cambridge: Cambridge University Press
Ricoeur, Paul. 1986. Lectures on Ideology and Utopia. New York: Columbia University Press