V albanski prestolnici je 6. decembra prvič v regiji Zahodnega Balkana potekal vrh voditeljev in voditeljic Evropske unije (EU) in Zahodnega Balkana. Nazadnje je vrh EU-Zahodni Balkan potekal oktobra 2021 tekom slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Tokratni glavni rezultati vrha so bili usmerjeni v skupno spopadanje s posledicami ruske agresije proti Ukrajini, poglobitvi političnega in sektorskega sodelovanja, krepitvi varnosti in večanju odpornosti proti tujemu vmešavanju in reševanje izzivov, ki jih prinašajo migracije. Kot vedno, je bilo glavno sporočilo vrha, da Evropska unija odločno podpira perspektivo članstva v EU za celoten Zahodni Balkan. Vendar, vprašanji kdaj in kako bo prišlo do članstva držav Zahodnega Balkana, ostajata odprti in nedorečeni.
Območje Zahodnega Balkana je bilo od nekdaj zgodovinsko in kulturno precej eksplozivno. Številni avtorji to regijo opisujejo kot »sod smodnika«, za katerega se nikoli ne ve kdaj bo počil. Takšno turbulentno stanje je aktualno še danes. Iz tedna v teden lahko poslušamo o vse bolj napetih odnosih med Beogradom in Prištino. Stanje v Bosni in Hercegovini je prav tako izjemno napeto. Črna gora se nahaja v primežu ustavne krize. Albanija brez verodostojne politične opozicije ostaja ujeta v statusu quo. Severna Makedonija se mora zaradi svojih sosednjih držav odrekati svoje kulture in jo na novo opredeljevati. To so le nekatere izmed številnih težav, ki pestijo države Zahodnega Balkana. Evropska unija je zavezana, da tem državam pomaga na njihovi evropski poti. Glede na kompleksnost in razsežnost težav pa se poraja vprašanje, ali bo EU zmožna pomagati pri rešitvi teh problemov in zagotoviti stabilnost regije.
Trenutni pristop EU k reševanju problemov na Zahodnem Balkanu se zdi neustrezen. Na primeru dialoga med Beogradom in Prištino se je izkazalo, da Evropska unija s svojo mediatorsko vlogo ni zmožna doseči kompromisa med obema stranema. Kljub številnim poskusom s strani evropskih pogajalcev je bil dogovor naposled dosežen na intervencijo ameriškega veleposlanika. Eno izmed najbolj učinkovitih orodij, ki jih EU ima na voljo pri pogajanjih je perspektiva članstva. Zdi se, da to orodje na Zahodnem Balkanu ne deluje več najbolje. Razlogov je več. Vsekakor pa je najpomembnejši ta, da države Zahodnega Balkana izgubljajo zaupanje v iskrenost EU, predvsem kar se tiče pristopnih pogajanj. Evropska unija pri svojih zunanjepolitičnih odločitvah ni imela enakih meril in pristopov za vse države. Prav tako je časovnica evropske integracije teh držav nejasna.
V tem kontekstu igranja pomembnejše vloge na Zahodnem Balkanu mora EU v najkrajkrajšem možnem času državam Zahodnega Balkana postaviti jasno časovnico. V kolikor to ne bo storjeno se bodo te države začele nagibati k alternativam oz. drugim trgovinskim in političnim partnerjem. Ena izmed teh je iniciativa Open Balkans. Znotraj te si Srbija, Severna Makedonija in Albanija prizadevajo za povečanje trgovinskih koristi in političnega sodelovanja med partnericami. K članstvu so pozvali tudi druge države na Zahodnem Balkanu, toda te se za članstvo (še) niso odločile.
Po drugi strani je območje Zahodnega Balkana od nekdaj veljalo za igrišče velikih sil. Do danes se to ni veliko spremenilo. Zaradi svoje geostrateške pozicije je Zahodni Balkan še vedno pod velikim vplivom Rusije, Kitajske, Združenih držav Amerike in EU. Vsak izmed teh akterjev ima svoje interese in različne pristope. Kitajska in Rusija sta v zadnjih letih v regiji prisotni z direktnim dotokom kapitala za nova podjetja in infrastrukturne projekte. Evropska unija je še vedno najpomembnejši trgovinski partner v regiji, kljub temu pa svoje investicije pogojuje s spoštovanjem vrednot in načel. Kitajska in Rusija se na pogojevanje ne ozirata, ampak z investicijami krepijo odvisnost teh držav. To vsekakor predstavlja grožnjo in učinkovito alternativo evropskim sredstvom. Na dolgi rok pa takšno sodelovanje predstavlja tudi alternativo članstvu EU in s tem ogroža evropski projekt na Zahodnem Balkanu.
Države na Zahodnem Balkanu si od članstva v Evropski uniji obetajo veliko. Kakšne koristi pa bo od tega imela Evropska unija, ostaja uganka. Najpomembneje bo vsekakor nadaljnje zagotavljanje miru v soseščini. Evropska unija ne sme dovoliti, da se na Zahodnem Balkanu ponovijo vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenija lahko v teh pogojih, s svojo zunanjepolitično agendo, odigra ključno vlogo pri gradnji mostu med EU in državami Zahodnega Balkana. Slovenija lahko deluje kot mediator, ki pozna situacijo v regiji in tako državam svetuje in pomaga pri pogajanjih. Še več, Slovenija lahko ponudi strokovno pomoč pri odprtih vprašanjih in težavah glede pristopnih pogajanj. Integracija Zahodnega Balkana v Evropsko unijo je vitalnega pomena tudi za slovensko gospodarstvo in ekonomijo.
V kolikor se EU želi v bodoče uveljaviti kot kredibilen partner na Zahodnem Balkanu bo potrebno čakalno dobo v čakalnici urediti čim prej. Ne zgolj zaradi stabilnosti držav na Zahodnem Balkanu, temveč zaradi lastne varnosti in blaginje. Dejstvo pa je, da EU ne more narediti vsega. Velik del te odgovornosti še vedno ostaja na državah Zahodnega Balkana in njihovi pripravljenosti izpolniti kriterije za vstop v EU.
